Ko so prišle nominacije za grammyje, uspešnice in so vsi želeli žurirati z nami, smo vzpostavili zrelo distanco. Zato se nihče ni izmaknil nadzoru.«

»Nihče ni imel težav z drogami, nihče ni vrgel televizije čez balkon ali se zapeljal z rolls royceom v bazen! Bili so divji in zabavni časi, nikoli pa to ni ogrozilo naših življenj.« Garbage niso tipični pop rock bend. Kot eni prominentnejših bendov devetdesetih, katerih glasbeno izrazoslovje je bilo zakoličeno nekje med alternativnim rockom in všečnim popom, so na takratno sceno udarili kot bend producenta Butcha Viga s skrivnostno pevko Shirley. Vig se je v anale zapisal kot dirigent zvena Neverminda, albuma, ki je z garažno surovostjo in zloščeno produkcijo ponesel Nirvano, Seattle, grunge v milijone najstniških sob in ... pokosil mnoge odvečne bende osemdesetih. Z njegovim posluhom za pop senzibilnost so Garbage s prvimi tremi albumi konkretno posegali po lestvicah in celo spisali nosilno temo The World is Not Enough za bondiado Svet ni dovolj. Po skoraj osemletni pavzi so se leta 2011 vrnili na oder in za letos pripravili novo ploščo Strange Little Birds, ki so jo predpremierno predstavili tudi v tedne vnaprej razprodani Šiški.

»Ne vem, ali gre za nostalgijo,« Steve odgovarja, zakaj so karte v Sloveniji pošle tako hitro. »Vem, da nikoli nismo obupali kot bend, mogoče se naša glasba ni postarala in je še vedno relevantna, vsaj upam. Nismo imeli samo ene velike uspešnice, ki bi se je ljudje prenajedli.«

BREZ PEVKE MANJ CIVILIZIRANI

Pred nastopom so se podružili z mediji, kitarist Duke Erikson je opravil pogovore v baru dvorane, Shirley je sprejela le dve televiziji v hotelski sobi, s Parkerjem sva se srečala v garderobi, ki jo je osvetljevala pridušena luč. 57-letni glasbenik govori umirjeno in tiho. Ravno on je z Vigom ustanovil bend in opazil Shirley Manson v alter oddaji MTV 120 Minutes, ko je prepevala pri Angelfish. Kot kitarist praktično nikoli ne solira (»pomembno je zaplavati v nove vode, res mi vzame ogromno časa, da mi uspe odigrati kitaro na drugačen način«) in velja za najmanj opaznega član četverice. Z družino se je pred leti iz New Yorka preselil v Kolorado. Edinkrat, ko se med razgovorom dotakne zasebnegaživljenja, je, ko mi razlaga, da včasih podleže nostalgiji in da je lani šestnajstletno hčerko peljal stotine kilometrov proč na koncert Paula McCartneyja, za katerega je zapravil stotine dolarjev. »Toda,« reče zadovoljno, »bilo je vredno vsakega centa.«

Skozi petnajstminutno debato se dotakneva več tem, odnosa znotraj benda in četverčka trije fantje in punca (»če imaš bend s fanti in punco, se bodo fantje vedno lepše obnašali, brez Shirley bi bili manj civilizirani«), demokratičnega ustroja skupine (»skladbe ne izdamo, če se z njo ne strinjamo vsi štirje, pravega šefa benda ni«), o sledenju glasbenim trendom (»mogoče nam je dolgoživost omogočilo to, da imamo elektroniko, nismo pa elektronski bend, ki bi bil podvržen spreminjajočim se trendom«), osebnostih v Garbage (»jaz sem običajno najtišji«), besedilih nove plošče (»tudi sam poskušam ugotoviti, o čem Shirley poje«), prej omenjenega The World is Not Enough (»eden od vrhuncev naše kariere, škoda, da ustvarjalci niso sprejeli naše različice miksa, temveč so jo pomehkužili po svoje«), nepričakovanih fenih, kot je James Hetfield iz Metallice, ki je izvajal akustično različico Only Happy When It Rains (»noro, čudno in laskajoče hkrati – ni nas vprašal za dovoljenje, posnetek sem po naključju našel na YouTubu«) in tipičnih oboževalcih: »Nimamo klasičnih rockovskih fenov, raje se z nami pogovarjajo o knjigah, kot nas vabijo na žur.« Nato se namuzne: »Heh, mogoče zato, ker se nas bojijo.«

Več v novi številki revije Vklop!