Skladatelj, profesor, pedagog in esejist je pred kratkim izdal knjigo Filmska glasba, v kateri nas popelje od filmskih začetkov do najnovejših filmskih melodij, ki zaznamujejo tako glasbeno kot filmsko zgodovino. Mitja je sicer izjemno aktiven na različnih področjih ustvarjanja in prav zato tudi izjemno zanimiv sogovornik. Pa tudi predavatelj – kar lahko med drugim preverite na njegovih predavanjih, ki jih bo imel vsak mesec v Trubarjevi hiši pod skupnim naslovom Poslušajmo filme.
Zakaj sploh poslušati filme?
S poslušanjem se odpre novo področje razumevanja filma, ki je vendarle avdio-vizualna umetnost. In na prvem mestu je torej zvok. Filmski zvok se razvija šele kakšnih 80 let, kar je dejansko malo, ampak se razvija izjemno hitro – tako po tehnični kot po teoretski plati. Poslušanje filmov ni le poslušanje tega, kar se pri filmu sliši, temveč razumevanje celotne sestave filmskega zvoka, ki je štiridelni koncept, sestavljen iz besed, zvočnih učinkov, zvočnih panoram in glasbe. Seveda se je v zgodovini začelo z glasbo in zvočnimi učinki, saj so oboje znali izvajati v živo kar ob gledanju filma. Potem je prišla beseda, ker so, prav tako v živo, imeli nekoga, ki je glasno bral tiste mednapise, ki so jih imeli zgodnji filmi, saj mnogo ljudi ni bilo pismenih. No, potem pa se je s prvim pravim celovečernim ton filmom (Pevec jazza, Alan Crosland, 1927) postavilo prav to štiridelno pravilo filmskega zvoka.
Kako pomemben je zvok pri filmu?
Filmu daje novo dimenzijo. Ne le v razumevanju, temveč v emocionalnem smislu. V povezavi z zvokom pri zgodnjem filmu je mnogokrat omenjeno ime genialnega Charlesa Chaplina. Nekateri trdijo, da se je otepal zvoka kot mačka vode, vendar to ni res. Chaplin preprosto ni hotel, da bi igralci in igralke v filmu spuščali glasove – da bi se slišalo, kaj in kako govorijo. Lepo zgodbo okoli tega smo spoznali pri filmu Umetnik (Michel Hazanavicius, 2011), ki je posnet v maniri zgodnjega filma, hkrati pa pripoveduje, kako je film dobil glas. Odlično glasbo, ki je prejela oskarja, je napisal sodoben komponist Ludovic Bource, vendar so jo snemali v stari tehniki. To pomeni, da so postavili platno za orkester, dirigenta, note na pult in snemali. To se tudi sliši. Usklajenost orkestra in filmskega dogajanja je praktično nemogoče dobiti, če snemamo glasbo brez slike, brez te nevidne povezave med izvajalci in filmsko podobo. Zato je izvajanje glasbe v živo ob filmu nekaj drugega, kakor studijsko snemanje in sinhroniziranje v postprodukciji. Ampak filmska industrija deluje večinoma po tem načelu. Sam zvok daje filmu nekakšno verodostojnost, dimenzijo občutka realnosti tega, kar gledamo. To je povezano z mnogimi mehanizmi in glasba je samo en del te celotne zvočne zgodbe.
Celoten intervju preberite v novi številki revije vklop!
