Še preden so nastali Human League, je imela ta skupina dve predhodni inkarnaciji. V začetku 1977 sta Martyn Ware in Ian Craig Marsh delovala kot računalniška operaterja. Sodelovala sta tudi glasbeno, njuno preigravanje pa je bilo kombinacija popa in avantgardne elektronske glasbe. Konec sedemdesetih je cena elektronike padla in z njo tudi cena sintetizatorjev. Ware in Marsh sta si omislila Korg 700S in se ga naučila igrati. Njuna glasba je hitro postala znana in dobila sta vabilo, da igrata na rojstnem dnevu njunega prijatelja. Tam sta se predstavila z imenom The Dead Daughters.
Prihodnost ni Prihodnost
Po nekaj zaprtih nastopih sta se oba mladeniča odločila, da ustanovita pravo skupino. Pridružil se jima je prijatelj Adi Newton s še eno klaviaturo, Rolandom System 100. Natala je nova skupina z imenom The Future. Začeli so pisati svojo glasbo in pridno vadili v skladišču sredi Sheffielda. Čeprav The Future niso nikoli podpisali pogodbe ali izdali materiala komercialno, so se ohranili demo posnetki, ki so 2002 izšli na CD-ju kot The Golden Hour of Future. Kmalu se je Newton poslovil in ustanovil svojo zasedbo Clock DVA, Ware in Marsh pa sta namesto še enega glasbenika na tipkah iskala pevca. Njuna prva izbira Glenn Gregory ni bil na voljo, zato se je Ware odločil in k mikrofonu povabil njunega sošolca Phillipa Oakeya. V tem času je Oakey delal kot vratar v bolnišnici, na lokalni »sceni« pa je bil poznan po svojem eklektičnem stilu oblačenja. Čeprav ni imel glasbenih izkušenj, je bil po Wareovem mnenju idealni frontman za The Future, saj je bil že sam po sebi videti kot pop zvezdnik.
Elektronika in nastopač
Prvi nastopi so bili čudni. Oakey nikoli ni pel pred publiko, ni znal igrati klaviatur, imel je le saksofon, iz katerega je iztisnil nekaj tonov. Vseeno je Oakey, potem ko je preposlušal demo posnetke, napisal besedilo in pozneje je nastal singl Being Boiled.
Z novo postavo, zvokom in pevcem je Ware potreboval tudi novo ime, ki bi jim tudi omogočilo pogovore z založbami brez povezovanja s predhodnim delom. Ware je predlagal Human League, po skupini v namizni igri StarForce: Alpha Centauri. V tej igri, ki je nastala 1974, je Human League civilizacija, ki je nastala leta 2415 in je želela več neodvisnosti od Zemlje. S predlogom sta se strinjala tudi Marsh in Oakey in tako je v začetku 1978 The Future postal Human League.
Fast Product
Z materialom prejšnje skupine so Human League izdali demo kaseto in jo poslali založbam. Na kaseti so bile pesmi Being Boiled, Toyota City in Circus of Death. Wareov prijatelj Paul Bower iz skupine 2.3, ki je pravkar posnela singl pri založbi Fast Product, je lastniku Bobu Lastu predal kaseto, ta pa je nemudoma podpisal pogodbo s triom.
Poleti 1978 je tako uradno izšel prvi singl Being Boiled, ki ga je pobrala revija NME in je povzdignila skupino iz anonimnosti. Tako so Human League 12. junija 1978 prvič igrali v živo v baru 2 v Sheffeldu na današnji univerzi, kjer je bila doga leta tudi spominska plošča na ta dogodek.
Ker je skupina temeljila na tehnologiji in podpornih posnetkih, so se natopi zdeli medli, zato je Oakey prijatelj, fotograf Phillip Wright, poskrbel za vizualne učinke, sestavljene iz fotografij, video posnetkov in svetlobnih efektov. Avgusta so odigrali tudi koncert v oddaji Johna Peela, nastopi v živo pa so začeli privabljati vedno več poslušalcev. Najprej so bili predskupina The Rezillos, pa potem Siouxsie and the Banshees. Decembra je bil med publiko tudi David Bowie, ki je za NME povedal, da je videl prihodnost pop glasbe.
Od malih k velikim
Aprila 1979 je prišel še prvi mali album The Dignity of Labour, ki je vseboval štiri eksperimentalne inštrumentale. Čeprav album ni videl lestvic, so seza Human League začele zanimati velike založbe, da bi jih prevzele Fast Productu. Maja 1979 je skupina sprejela ponudbo Richarda Bransona in podpisala za Virgin Records, v zahvalo za pomoč na začetku poti pa so Boba Lasta najeli za menedžerja. Junija 1979 so nastopali kot predskupina Iggyja Popa na evropski turneji, potem pa so se podali v produkcijo prvega singla za Virgin. Založba je zahtevala precejšen premik v glasbenem slogu, da bi bil bolj komercialen, z več klasičnimi inštrumenti. Ker so League prejeli precejšnje predplačilo, Ware ni mogel reči ne, je pa zahteval, da so izdani pod psevdonimom. Julija je tako prišel singl I Don't Depend on You pod imenom The Men. Pesem ni uspela in je imela tudi zelo malo skupnega s predhodnim delom skupine. Sta pa v pesmi vokale odpeli Lisa Strike in Katie Kissoon, slog pa je postal del skupine od 1981 naprej.
Ker poskus ni uspel, je Virgin dovolil Human League, da se vrnejo k staremu stilu in tako je nastal prvi studijski album Reproduction, izdan avgusta 1979. Singl Empire State Human je prav tako stal prezrt, Virgin pa je zaradi neuspehov odpovedal decembrsko turnejo. V tem času je pionirsko vlogo skupine v njenem slogu pretresel novinec Gary Numan, ki je s singlom Are Friends Electric vladal na lestvicah poleti 1979.
Kdaj bomo slavni?
Marca 1980 je skupina, ki še ni imela uspešnega singla, postala del besedila skupine The Undertones, ki jih je omenila v pesmi My Perfect Cousin. Aprila je sledil novi mali album Holiday ’80 s pesmijo Marianne in Bowiejevo priredbo Nightclubbingh. Plošča se je prodajala dovolj solidno, da je skupina dobila prvi nastop v BBC-jevi oddaji Top of the Pops. Pomladi 1980 so sledili koncerti po Britaniji, Phillip Wright pa je ob skrbi za vizualno podobo na odru začel igrati tudi klaviature.To je bilo tudi zadnjič, da je vsa četverica nastopila skupaj. Maja 1980 je izšel tudi drugi album Travelogue, z bolj komercialnim slogom pa je prišel na 16. mesto lestvic in poskrbel za prvi vidnejši uspeh. Na novo posnet Empire State Human je poskrbel za 62. mesto na lestvici singlov in nov obisk Top of the Pops. Ker komercialnih uspehov ni in ni hotelo biti, Virgin ni hotel izdati drugih singlov. Oktobra in novembra bi morali iti na evropsko turnejo, a premalo uspehov po dveh letih trdega dela in izguba zaupanja Virgina je privedla do notranjih trenj.
Pustiva nastopača in greva!
Odnos med Oakeyem in Wareom je bil vedno turbulenten, prepirala sta se zaradi vseh mogočih vzrokov. Ware je želel, da Human League ostane zvest svoji elektroniki, Oakey pa je želel premik v bolj komercialne pop vode. Na vrhuncu prepirov je Ware preprosto odšel z vaje, Marsh, ki je bil na njegovi strani, pa je zapustil skupino z njim. Menedžer Bob Last je sicer skušal popraviti odnose, a ko se je to pokazalo za nemogoče, je bilo na mizi več opcij – na koncu so se dogovorili, da Oakey nadaljuje s skupino, Ware in Marsh pa sta ustanovila novo zasedbo Heaven 17.
Kot edini dedič Human League je bil Oakey odgovoren tudi za vse obveze in dolgove, od naslednjega albuma pa bimoral plačati tudi delež bivšima članoma. Razpad tik pred evropsko turnejo in pisanje medijev, da je s Human League konec, zdaj ko so odšli »vsi talentirani člani«, so promotorji turneje začeli groziti s tožbo, če turneja ne bo izpeljana. Da bi si rešil glavo, je Oakey v nekaj dneh našel nove ljudi. Sprva je želel najti ženski spremljevalni vokal, ki bi nadomestil Wareov visok glas, potem pa sta s punco v klubu Crazy Daisy Nightclub opazila dve punci, ki sta plesali skupaj na plesišču. Susan Ann Sulley in Joanne Catherall, 17-letni študentki brez vsakršnih izkušenj, ki sta postali plesalki in pomožni vokalistki. Oakey je moral pridobiti tudi dovoljenje staršev, ki so zahtevali, da mora Oakey poskrbeti za njuno varnost na turneji. Na turnejo je povabil tudi Iana Burdena, klaviaturista sheffieldske skupine Graph.
Čudežno preživetje
Po prvem koncertu v Doncasterju so mediji pisali, da je šlo za sramotno predstavo in njegovih plesalk. Vseeno so turnejo izpeljali do konca. Burden je šel dalje igrat za West Berlin, Oakey in Last pa sta obe punci zaposlila kot stalni članici skupine.
Kljub turneji so dolgi ostali in Oakey in Wright sta se lotila dela, da bi izpolnila zahteve Virgina. Februarja 1981 je izšla pesem Boys and Girls, punci sta se vmes začasno vrnili k obveznostim, singl pa je prišel na 47. mesto, kar je bil največji uspeh do takrat. Oakey je ugotovil, da mora povečati zasedbo, zato je še enkrat povabil Iana Burdena. Relativni uspeh Boys and Girls je povrnil tudi zaupanje založbe, še vedno pa je manjkala profesionalna produkcija, zato je na vrata potrkal producent Martin Rushent, ki je najprej prestavil Human League v drug studio, predhodnega so si delili z odpadnikoma Wareom in Marshom in Heaven 17. Prvi rezultat je bil singl The Sound of the Crowd, ki je prišel na 12. mesto lestvic. Aprila 1981 je Bob Last pripeljal tudi Joa Callisa, ki je postal stalna članica. Naslednji singl Love Action je avgusta 1981 skočil kar na 3. mesto. Material, ki je nastajal, je bil dovolj za novi album v produkciji Rushenta. Tudi prejšnja albuma sta se ob uspehih skupine začela prodajati in Reproduction je prišel na 34. mesto, Travelogue pa na 31. mesto. Na koncu sta oba postala zlata. Oktobra je Virgin izdal novi singl Open Your Heart, še en hit med deseterico, novi album Dare pa je oktobra 1981 usekal na prvo mesto, na lestvici je ostal 77 tednov in postal trojno platinast.
Najslabši komad je največji hit
Ob uspehu Dare je Virgin zahteval še več singlov z albuma in izšel je Don't You Want Me, za to pesem je Oakey menil, da je najslabša na albumu. Izdana novembra in podprta z dragim videom Stevea Barrona, je singl pet tednov kraljeval na prvem mestu v času božičnih praznikov. Singl se je samo na Otoku prodal v 1,5 milijona izvodih, Dare pa velja za enega najbolj vplivnih pop albumov. V začetku 1982 so še enkrat izdali Being Boiled, ki je prišel med top 10, prvič pa so nastopili tudi v ZDA, kjer je Don't You Want Me prav tako prišel na prvo mesto. 1982 je skupina dobila tudi Brita za najboljše novince, Rushent pa za najboljšega producenta. 1983 so bili nominirani tudi za Grammyja za najboljše novince. Sledil je novi single Fascination, prišel je na 2. mesto. League so pripravljali naslednika Dare, najprej je mali album prinesel single Mirror Man in Fascination in se je lepo prodajal. Avgusta so postali ena prvih skupin, ki je izdala video album na VHS in betamax kaseti. Koncept se je lepo prijel in kmalu so sledili drugi glasbeniki. Maja 1984 so izdali singl Lebanon, ki je prišel na 11. mesto, takoj zatem pa je sledil album Hysteria, ki je začel na 3. mestu, a ni šel višje. Kritiki in fani so bili zmedeni nad novo usmeritvijo skupine. Konec 1984 je Oakey posnel Together in Electric Dreams skupaj s producentom Giorgiom Moroderjem, pesem iz istoimenskega filma je postala velikanski hit.
Kreativna kriza in razhod
Po novem albumu je skupina zašla v pomanjkanje inspiracije, glavni pisec Jo Callis se je poslovil, zamenjal ga je bobnar Jim Russell, poslovil se je tudi menedžer Last. Sledilo je snemanje novega albuma sredi 1985 z novim producentom, a nesoglasja so projekt potem ustavila. Virgin se je zbal za svojo zlati ptico, poiskal nove producente iz ZDA in skupino prestavil za 4 mesece v Minneapolis. Nesoglasja s producenti so postala stalnica, producenta Jimmy in Terry Lewis sta imela svoje zamisli, ki skupini niso ugajale. Končni rezultat je bil album Crash, na njem je singl Human, ki je v ZDA prišel na prvo mesto, vse ostalo pa ni bilo omembe vredno. Album je v Angliji sicer prišel med prvih 10, ni pa bil tako popularen kot prejšnji. Nezadovoljen s spremembami se je poslovil še Adrian Wright, 1986 in 1987 so sledile turneje na osnovi stare slave. 1987 se je poslovil še Ian Burden, novembra 1988 pa je izšla kompilacija največjih uspehov in zasedla 3. mesto.
Legendarni sekstet in večni trio
Oakey je tako ostal sam z obema puncama, odšel je tudi Russell, 1990 so v lastnem studiu z lastno produkcijo izdali zadnji album za Virgin z naslovom Romantic? Dobe synth popa je bilo v začetku devetdesetih čez noč konec. Virgin je 1992 je po neuspehu Romantic? čez noč prekinil pogodbo, Human League pa je obstal na mestu, čustveno povsem otopel. Šele po nekaj letih okrevanja so spet poslali demo posnetke založbam. 1994 so podpisali pogodbo z EastWestom, podružnico Warnerja in dobili producenta Iana Stanleya, ki je delal s Tears for Fears. EastWest je vložil veliko denarja v promocijo in videe, prvi singl Tell Me When je bil tudi prvi po Human (1986) med deseterico. Album Octopus je skupino vrnil med deseterico. Na naslovnici so League trio Oakey, Catherall in Sulley, v resnici pa so na albumu sodelovali mnogi, med drugim tudi Jo Callis. Naslednji singl, One Man in My Heart je odpela Sulleyeva in je bil sploh prvi z ženskim vokalom do Never Let Me Go (2011). Uspeh je trajal le nekaj let, potem pa je novo vodstvo EastWest čez noč odpovedalo pogodbo. Zatem so Human League nastopali skupaj s Culture Club in Howardom Jonesom v okviru turneje VH1 med 1997 in 2000.
Ne znamo početi kaj drugega
V naslednjih dveh desetletij so Human League postali tipična skupina osemdesetih – njihov čas je minil, a so bili dovolj veliki, da so preživeli. 2001 je izšel osmi studijski album Secrets, 2011 pa zadnji, Credo. Joanne Catherall je povedala, da so se večkrat pogovarjali o upokojitvi, a je dodala, da je nastopanje edina stvar, ki jo zna in da bodo nastopali, dokler bodo oboževalci tako želeli.
Letos jeseni bodo igrali na evropski in angleški turneji (kjer jim bodo družbo delali T'Pau), najbližje nam pa bodo v Berlinu in Hamburgu konec novembra. Human League so vplivali na mnoge skupine in glasbenike elektro in synth popa, med njimi so Pet Shop Boys, Moby in Little Boots. Glasbeni mesečnik Nightshift je Human League, Garyja Numana in OMD proglasil za sveto trojico synth popa, del zgodovine skupine pa je obeležen v 2015 izdanem dokumentarcu Big Gold Dream.
