The Proclaimers je škotski duet, ki sta ga 1983 ustanovila brata dvojčka Craig in Charlie Reid. Štiri leta pozneje sta pritegnila pozornost s singlom Letter from America, ki je zasedel 3. mesto v Angliji in 1988, še leto zatem, s kultnim I'm Gonna Be (500 Miles). Ta pesem, ki jo pozna večina med vami, je zasedla vrhove lestvic v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Prav tako je njun največji album, Sunshine on Leith (1988) dosegel platinasto naklado v Kanadi in Avstraliji in skupno dosegel 2 milijona prodanih primerkov, od tega okoli 700 tisoč v ZDA. Skupaj so The Proclaimers po svetu prodali več kot milijonov albumov.
Fanta z eno torto
Petega marca 1962 na jugu Škotske v Leithu rojena dvojčka Craig in Charlie sta odraščala v Edinbrughu, Cornwallu in Auchtermuchtyju, kjer sta tudi končala srednjo šolo. Svojo glasbeno pot sta začela kot akustični duet in se potem v nekaj letih preselila v rock s spremljevalno skupino. Njun rock je kombinacija countryja, folka in punka s precejšnjim in opaznim poudarkom na škotski melos. V biografiji The Proclaimers najdemo, da sta mlada brata Reid glasbo spoznavala skozi punkovsko obdobje druge polovice sedemdesetih na Otoku. Craig je potem nekje staknil precej zdelan bobnarski komplet, Charlie pa kitaro in začela sta igrati v punk rock skupinah Black Flag, Hippy Hasslers in Reasons for Emotions.
V tem obdobju sta spoznala, da imata potencial tudi kot duet in tako sta postala 1983 postala akustični duet Proclaimers. Njuna začetna glasba je bila zanimiva mešanica post punka in folka. In ne samo to, uspela sta ustvariti lokalno bazo oboževalcev, pravi mali kult pa v mestu Inverness. Mnogo pesmi dueta kot je na primer Letter from America, ki je nastala 1984 in govori o naraščanju nezaposlenosti, so nastale prav v tem zgodnjem obdobju, kar se pozna tudi na bolj akustičnem zvoku.
Najprej akustika
S pomočjo frontmana še ene škotske skupine, Kevina Rowlanda iz Dexy's Midnight Runners, sta posnela demo album, ki je pristal v rohak angleške indie pop skupine the Housemartins, ki so ju nato povabili kot predskupino na njihovo turnejo 1986. Razpored turneje je bratoma Reid januarja 1987 omogočil tudi nastopi v pop oddaji The Tube na Channel 4 in že naslednji dan je zazvonil telefon. Na drugi strani so bili možje iz Chrysalis Records in jima ponudili pogodbo.
Njun prvi album v produkciji Johna Williamsa je debitiral 1987 in nosi naslov This is the Story. Na njem minimalistični zvok poudarja vsebino in duh pesmi. Letter from America je kot remiks, obdan s polnim skupinskim zvokom izšel tudi na singel plošči, ki je prišla kot rečeno do tretjega mesta domače lestvice. 12. decembra 1987 sta The Proclaimers prvič nastopila tudi v veliki oddaji Top of the Pops na BBC, njun prvenec pa je medtem dosegel zlato naklado. Neil McCormick iz The Telegrapha je zapisal, da sta »iz pocukranega glamurja popa osemdesetih štrlela kot dva otečena palca«.
Sonce nad Leithom
Leta 1988 je sledil drugi od skupno 12 studijskih albumov, Sunshine on Leith, ki je prinesel precej bolj rockovski zvok, saj sta se prvič obdala s spremljevalno skupino. Besedila so varirala od družinskih radosti do škotskega nacionalizma, na albumu pa je tudi njuna najbolj znana pesem I'm Gonna Be (500 Miles), ki je dosegla vrh v Avstraliji in na Novi Zelandiji, visoko je letela tudi I'm on My Way. Album je bil velika uspešnica v Avstraliji, kjer je dosegel 2. mesto in bil skupno 12. najbolj prodajani album leta. Številka iz 2009 govori, da je tega leta album dosegel prodajo dveh milijonov primerkov. Tudi kritiki niso skoparili s pohvalami, Rolling Stone je maja 1989 zapisal, da gre »za čudovito brezhiben zaklad«.
Skoraj band z enim hitom
Turneja ob izidu albuma se je 1989 ustavila tudi na festivalu v Glastonburyju, kjer sta igrala pred 65 tisoč nastopajočimi. Tudi mali album King of the Road (1990) je bil hit, ki je v Angliji prišel na deveto mesto, naslovna pesem, priredba Rogerja Millerja pa je bila odpeta v avstralskem filmu Razpotje (1990).
In avgusta 1993 je 500 Milj spet prišla na plano in to skoraj do vrha ameriške lestvice Billboard 100, točneje na 3. mesto, potem ko se je pojavila v filmu Benny & Joon. To je tudi njuna edina pesem, ki se je uvrstila na lestvice v ZDA. Nenaden skok popularnosti v ZDA je bil dovolj, da sta nastopila kot predskupina Bon Jovi v Madison Aquare Gardnu v sklopu njihove turneje I'll Sleep When I'm Dead. Tudi Sunshine on Leith, drugi album, je tam prišel do 31. mesta in bil do 2001 prodan v 700 tisoč kosih.
Seveda je pot slave sladka, a tudi minljiva. Že tretji album, Hit the Higway, ki je bil izdan 1994 in je nadaljeval rockovsko usmeritev bratov Reid, ni bil niti blizu uspehu svojega predhodnika iz 1988. Singel s tega albuma, Let's Get Married, je vseeno skočil na lestvice doma, v Kanadi in Avstraliji, posnela pa sta tudi priredbo Get Ready skupine The Temptations za komedijo Butec in butec (1994), za katero so kritiki rekli, da je »celo boljša od originala«. Kmalu po obdobju tretjega albuma in njegove promocije sta se oba Reida za nekaj let umaknila v družinsko življenje.
Veliki mali povratek
Po sedmih letih letenja pod radarji sta 2001 The Proclaimers izdala album Persevere, ki ga je kanadska revija Exclaim! označila za »izjemen povratek«. Persevere je bil do takrat tudi edin njun album, ki je bil posnet v ZDA, kjer sta tudi igrala kot predskupina na turneji kanadske alter rock skupine Barenaked Ladies. 15. aprila 2002 je izšla tudi prva kompilacija The Best of Proclaimers, ki je v Angliji prišla kar na peto mesto in dosegla platinasto naklado. Sledil je še en album, Born Innocent (2003), prvi v izdaji njune založbe Persevere Records, revija Mojo Magazine pa ga je uvrstila na 26. mesto albumov tega leta. 2003 je Finest postala že druga kompilacija, ki jo je izdal EMI, a je bila manj uspešna kot leto starejša predhodnica.
Če sta v osemdesetih brata Reid izdala le 2 albuma, so v novem tisočletju ti prihajali kot po tekočem traku. Šesti je bil Restless Soul, izdan 2005. Marca 2007 je nastala nova različica 500 milj za dobrodelno serijo Comic Relief. Pesem sta v invalidskih vozičkih odpela komika Matt Lucas in Peter Kay v njunih televizijskih vlogah, pri čemer je »I'm gonna walk« (hodil bom) zamenjal »I'll roll« (vozičkal bom). Septembra izdani sedmi album Life with You je dal singel Life with You, ki se je uvrstil na 58. mesto domače lestvice, prvič po 1994, album pa kar na 13. mesto. Album zaznamuje precej politične ostrine, kar so kritiki znali pohvaliti. 2008 je sledila turneja po Ameriki, 2009 pa še en album, Notes & Rhymes, istega leta pa sta bila tudi del spremljevalnega programa turneje B-52s po Avstraliji in Novi Zelandiji. Tega leta sta dobila tudi mesto na lestvici VH1 100 največjih enkratnih hitov – s čim drugim kot z I'm Gonna Be (500 Miles).
Gremo dalje
Leta 2012 je Like Comedy postal njun deveti studijski album in prvi pri novi založbi Cooking Vinyl, 2013 pa je tregja kompilacija 25 Yers prinesla darilo ob 25-letnici snemanja, The Vey Bes tof 1987-2012. Reida sta bila ves čas tudi precej politično angažirana in 2014 je pesem iz albuma Sunshine on Leith, Cap in Hand, znana po svojem nacionalističnem besedilu, postala del programa ob škotskem referendumu za neodvisnost. Pesem je takrat prišla na šesto mesto na Škotskem in na 62. v Angliji.
Vmes se v 2015 umešča še deseti album, Let's Hear it fort he Dogs, ki je izšel aprila tega leta, enajsti, Angry Cyclist pa je luč sveta ugledal avgusta 2018 in je močno politično angažiran, besedila pa napadajo Brexit in Trumpov prvi ameriški mandat. Kritiki niso skoparili s pohvalami – album je eden najboljših the Proclaimers, besedilo pesmi the Skinny pa genialno. Sledila je turneja po Veliki Britaniji, Aziji, Kanadi in Avstraliji, ki jo je poslušalo več kot 400 tisoč ljudi, prav tako sta Craig in Charlie odprla festival v Glastonburyju 2019. Da smo prišli do številke 12 je septembra 2022 poskrbel album Dentures Out, prvi singel, The World that Was, pa je izšel že 30. junija ob napovedi albuma in sodelovanja s pevcem Manic Steet Preachers, Jamesom Deanom Bradfieldom.
Povsod nekaj
Reida sta strastna navijača nogometnega kluba Hibernian iz Edinburgha in pesem Sunshine on Leith je njihova. uradna pesem. Kot že rečeno, sta oba goreča podpornika škotske neodvisnosti in aktivista Škotske nacionalne stranke, kjer sta se večkrat javno zavzemala za neodvisnost te najbolj severne entitete Združenega kraljestva. Od 2021 sta sicer spremenila svoj pogled in podpirata stranko Alba, prav tako pa navijata tudi za osamosvojitev Walesa. Ena njunih najbolj odmevnih akcij je bila kampanja za osvoboditev rojaka Kennyja Richeya, ki je bil obsojen na smrt v ameriški zvezni državi Ohio. Nastopila sta tudi na koncertu, decembra 2007 pa so Richeyu spremenili kazen in ga januarja 2008 prestavili na Škotsko.
Vpliv
Sunshine on Leith je bil celo tako uspešen projekt, da je pred slabimi 20 leti dal musical z enakim naslovom in dobil še nagrado TMA in filmsko priredbo 2013 s Petrom Mullanom in Jane Horrocks v glavni vlogi. Kakorkoli, The Proclaimers nista tipičen glasbeni projekt iz osemdesetih ampak rock fuzija z nacionalnim vplivom njune domovine in predvsem tudi 40 let pozneje še vedno hodita in bosta še hodila – 500 milj in več. Nenazadnje je pred leti opravljena anketa prav to pesem uvrstila na vrh seznama največjih angleških "earthworm" pesmi (pesmi, ki gredo v uho in jih ne spraviš več iz glave), sledita pa Boohemian Rhapsody in We are the Champions skupine Queen.
