Zgodba britanske skupine The Tremeloes je ena tistih, ki se je začela kot klasična beat senzacija zgodnjih šestdesetih in se sčasoma prelevila v zgodbo o preživetju, prilagajanju in neuničljivi privlačnosti melodij, ki ostanejo v ušesih še dolgo po tem, ko se luči stadionskih odrov ugasnejo.
Čeprav so danes pogosto uvrščeni med manj »kul« predstavnike britanske invazije, je njihov opus bogat, njihova zgodovina razgibana in njihova vloga v popkulturi pomembnejša, kot se morda zdi na prvi pogled.
Skupina se je prvotno oblikovala leta 1958 v predmestju Londona, Dagenhamu, pod imenom Brian Poole and the Tremeloes. V zasedbi so takrat igrali Brian Poole kot vokalist, Rick Westwood (znan kot Rick West) na kitari, Alan Blakley na ritem kitari, Graham Scott na basu in Dave Munden na bobnih. Njihova pot do uspeha je bila v marsičem podobna tisti, ki so jo hodile številne skupine zgodnjega rock 'n' rolla – igranje po lokalih, posnemanje ameriških vzorov, postopno oblikovanje lastnega zvoka.
Dajmo poskusit!
Veliki preobrat se je zgodil leta 1962, ko so se prijavili na avdicijo pri založbi Decca, ki je tistega leta iskala novo mlado zasedbo. Znano je, da so se za pogodbo pri Decci potegovali tudi The Beatles. Zgodovinski zapisi pravijo, da so Deccini producenti ocenili, da bodo The Tremeloes zaradi svoje lege blizu Londona lažje dosegljivi in bolj komercialno privlačni – ter se odločili zanje. Ironično, odločitev, ki je morda ena najbolj zgrešenih v zgodovini rock glasbe, ni pomenila propada nobene od skupin. Beatlesi so si našli drug dom in predrugačili svet, The Tremeloes pa so s Pooleom na čelu začeli nizati prve uspehe.
Mogoče rata, mogoče ne!
Njihova zgodnja uspešnica, predelava pesmi Twist and Shout, je v britanskih klubih odmevala še preden so jo posneli Beatlesi. Pravi preboj pa je prišel s priredbo pesmi Do You Love Me, ki je leta 1963 zasedla vrhove britanskih lestvic. Z močno vokalno linijo in zvedavo odrsko energijo so Tremeloes z Brianom Pooleom postali eden izmed obrazov britanske beat ere. A kot pri mnogih skupinah tega obdobja, je bila usoda odvisna od osebne kemije in smeri, v katero so si želeli iti posamezni člani.
Poole odide, a uspeh šele pride
Leta 1966 je Poole zapustil skupino, da bi se podal na solo pot, ki pa ni nikoli zares zaživela. Ostali člani so se odločili, da nadaljujejo pod preprostim imenom The Tremeloes. Ta odločitev se je izkazala za ključno. Namesto da bi utonili v pozabo, so doživeli svojo največjo komercialno uspešnost ravno brez svojega dotedanjega pevca.
V novi zasedbi – Dave Munden je prevzel glavno vokalno vlogo, ob njem pa Rick West, Alan Blakley in novi basist Chip Hawkes – so Tremeloes izmojstrili svoj slog, ki je bil mešanica lahkotnega pop rocka, nalezljivih melodij in večglasnega petja. Med letoma 1967 in 1971 so dosegli vrhunec svoje kariere z vrsto hitov, ki so osvajali britanske in tudi nekatere tuje lestvice.
Vsi člani so prispevali vokale, čeprav sta večino pesmi kot glavna vokalista izvajala bodisi Hawkes bodisi bobnar Dave Munden. Kitarist Rick Westwood je pel falsetto so-vokal ob Hawkesovem nižjem glasu, skupinski harmonijski vokali pa so bili slišni tudi v pesmi Silence Is Golden. Njihove redne uspešnice so spremljali tudi pogosti nastopi v oddaji BBC Top of the Pops. Njihove pesmi so bile bolj priljubljene med mlajšimi poslušalci in starši kot med privrženci rock glasbe, čeprav so albumi in B-strani vsebovali tudi bolj rockovsko obarvane skladbe, kot sta avtorske Try Me in instrumentalna Instant Whip.
Boljše nam je brez Briana
Njihove bolj komercialne pesmi, kot so Even the Bad Times Are Good (4. mesto v Veliki Britaniji, 1967), Helule Helule (14. mesto, 1967), Suddenly You Love Me in My Little Lady (obe 8. mesto, 1968), so bile bolj priljubljene kot falseto skladba Be Mine, ki jo je pel Rick Westwood in se je ustavila v spodnjem delu lestvice Top 40, ali priredba Dylanove pesmi I Shall Be Released z godalnim aranžmajem (29. mesto, 1969). Bolj ambiciozna avtorska pesem skupine (Call Me) Number One pa je leta 1969 dosegla 2. mesto na britanski lestvici. Skupaj je skupina brez Poolea nanizala devet uspešnic, ki so se uvrstile med prvih 20 v Združenem kraljestvu.
Westwood in Blakley sta bila glavna kitarista, pri pesmih pa so se pojavljali tudi kitara/sitar in bendžo, pedal steel kitara ter klaviature. Hawkes je poleg bas kitare igral tudi bobne.
Pesmi kot Here Comes My Baby (ki jo je zanje napisal Cat Stevens), Silence Is Golden, Even the Bad Times Are Good, Suddenly You Love Me in My Little Lady so postale zaščitni znak njihovega lahkotnega, optimističnega zvoka. Silence Is Golden, priredba pesmi ameriške skupine The Four Seasons, je leta 1967 zasedla prvo mesto na britanski lestvici in postala njihova najbolj prepoznavna pesem, v ZDA pa so se na Billboard lestvici uvrstili na 11. mesto, prodanih je bilo več kot milijon kopij po svetu, prav tako pa jo je na nočni londonski sprehod pospremil Rick Westwood – takratni falsetni pevec
Ambicije onkraj pop formule
Čeprav jih je javnost dojemala kot preprosto skupino za single, so The Tremeloes poskušali tudi z bolj ambicioznimi deli. Albumi, kot sta Here Come the Tremeloes in Alan, Dave, Rick and Chip, so ponujali skladbe, ki so se oddaljevale od formule hitre pop pesmi. Med temi se najdejo manj znani dragulji, kot sta Suddenly Winter in Willow Tree, ki pričajo o introspektivnosti in želji po glasbenem napredku.
Še bolj opazen je bil album Master iz leta 1970, ki je kljub slabi prodaji danes cenjen med poznavalci. Na njem so The Tremeloes eksperimentirali z bolj kompleksnimi strukturami, baladami in temami, ki so presegale vsakodnevno ljubezensko poezijo. Toda britanski mediji in kritika jim niso pustili zlahka iz zaprašenega predalčka lahkotnega popa.
V sedemdeseta – upor in zaton
Z začetkom sedemdesetih let se je glasbeni okus spreminjal, lahkotni pop pa je začel izgubljati tla pod nogami. Skupina se je trudila slediti trendom, preizkušali so bolj sofisticirane aranžmaje in celo eksperimentirali z albumskim formatom, vendar je njihova podoba ostala preveč povezana z lahkotnimi šestdesetimi. Kljub poskusom z bolj resnim materialom, vključno z albumom Shiner iz leta 1974, so jih radijske postaje in kritiki vedno znova uvrščali med »nostalgične«.
Zamenjave članov so postajale vse pogostejše. Alan Blakley se je posvetil producentskemu delu, Hawkes je za nekaj časa zapustil skupino. V različnih zasedbah so Tremeloes skozi sedemdeseta in osemdeseta nastopali predvsem po klubih, festivalih in retro turnejah, kjer so jih občinstva še vedno navdušeno sprejemala zaradi nostalgije in brezčasnosti njihovih melodij.
Revival, smrti in družinske vezi
Posebej zanimiva je bila občasna ponovna združitev z Brianom Pooleom, zlasti v devetdesetih, ko so spet nastopali skupaj kot Brian Poole and The Tremeloes. Čeprav je bilo jasno, da gre bolj za sentimentalni sprehod po preteklosti kot za resnično ustvarjalno iskanje, je to dokazovalo moč imena, ki je desetletja ostalo del kolektivnega glasbenega spomina.
Na osebni ravni so se člani spopadali z življenjskimi izzivi. Alan Blakley je umrl leta 1996, Chip Hawkes pa je dolgo bil bitko z rakom, a se večkrat vrnil na oder. Njegov sin, Chesney Hawkes, je v devetdesetih sam postal pevec z uspešnico The One and Only. Dave Munden, dolgoletni bobnar in vokalist, ki je bil del zasedbe od prvega dne, je umrl leta 2020, kar je pomenilo simbolični konec ene ključnih epoh skupine. Rick Westwood se je zadnja leta umaknil v zasebnost.
Tremeloes danes in njihova zapuščina
V zadnjih desetletjih so The Tremeloes, v različnih zasedbah in s podporo drugih veteranov scene, vztrajali na britanskem koncertnem prizorišču. Na različnih revival turnejah, ki so vključevale legende šestdesetih, so nastopali s skupinami, kot so The Searchers, The Merseybeats in The Swinging Blue Jeans. Publika je pogosto nostalgična, toda tudi iskrena – pesmi, ki so jih slišali kot otroci, so jim še vedno blizu. Ta trajnost emocij je tisto, kar razlikuje začasne hite od tistih, ki postanejo klasike.
V poznejših letih so se Tremeloes večkrat poigravali z idejo novega studijskega albuma, a do uradnega izida nikoli ni prišlo. Kljub nekaj demo posnetkom in studijskim seansam v zgodnjih 2000-ih so se raje osredotočili na koncertno dejavnost. Publika je želela slišati stare uspešnice in skupina je to razumela kot dokaz, da je njihova preteklost še vedno bolj živa kot katera koli potencialna prihodnost v studiu.
Večni fantje
Vizualna podoba The Tremeloes je skozi desetletja ostajala skromna, a prepoznavna. V šestdesetih so nosili urejene suknjiče in kravate, usklajene z britansko mod estetiko. V poznejših letih so prešli v bolj sproščene srajce in džins, vendar so vedno dajali poudarek na usklajenost in preprost videz, ki ni nikoli zasenčil glasbe. Njihova prisotnost na odru ni bila dramatična ali ekscentrična, temveč topla in domača – kot bi stari prijatelji ponovno zapeli ob večernem ognju.
Do pandemije in tudi po njej so The Tremeloes še vedno nastopali v različnih zasedbah. Leta 2021 so Chip Hawkes, Rick Westwood, Mick Clarke, Jodie Hawkes in Richard Marsh skupaj nastopali na britanskih nostalgičnih turnejah, kjer so polnili dvorane z občinstvom, ki si je želelo podoživeti zlate čase britanskega popa. Leta 2022 pa se je skupini za niz nastopov pridružil še Chesney Hawkes, sin Chipa in brat bobnarja Jodieja, ter postal vodilni pevec – kar je pomenilo prav poseben trenutek družinskega glasbenega nasledstva. S tem so The Tremeloes simbolno premostili generacije in dokazali, da melodije, kot je Here Comes My Baby, še vedno nagovarjajo srca poslušalcev.
Čeprav v širšem popkulturnem pomenu The Tremeloes ne uživajo enakega statusa kot The Beatles ali Rolling Stones, so brez dvoma eden ključnih stebrov britanske pop krajine šestdesetih. Njihova glasba je preprosta, a premišljeno narejena, njihova zgodba je klasična pripoved o vzponih, padcih in ponovnih rojstvih.
Danes njihovi hiti še vedno zazvenijo v radijskih oddajah z nostalgično tematiko, na kompilacijah in v spominih tistih, ki so ob Here Comes My Baby prvič zaplesali na šolski zabavi. In to ni majhen dosežek. The Tremeloes so preživeli – in to v glasbeni industriji ni le redkost, temveč skoraj čudež.
