Na ta dan je več kot 1,5 milijarde ljudi v več kot 150 državah spremljalo Live Aid – globalni koncert, ki se je raztezal med dvema celinama, dvema stadionoma in neštetimi srcu predanimi glasbeniki.
V zgodovini glasbe je bilo veliko trenutkov, ki so definirali generacije – Beatli na Ed Sullivan Showu, Woodstock, smrt Elvisa. A le redki dogodki so prestopili mejo umetniškega in segli v resnično humanitarnost. Live Aid ni bil samo koncert, bil je krik proti apatiji, proti svetu, ki je preveč časa gledal proč.
Vse se je začelo s posnetkom sestradanih otrok v Etiopiji, ki je razburkal vest irskega glasbenika Boba Geldofa. Šok, jeza, nemoč – in nato odločitev, da je treba nekaj narediti. Ne besede, dejanja. In to dejanje se je udejanjilo kot največji glasbeni spektakel v zgodovini, ki je združil zvezdnike kot Queen, U2, David Bowie, Madonna, Elton John, Led Zeppelin in še mnogo drugih, s ciljem zbrati pomoč za tiste, ki niso imeli niti za košček kruha.
Live Aid ni bil le koncert. Bil je opomnik, da imajo umetniki moč. Da imajo množice glas. In da ima svet, če le hoče, srce.
Kriza v Etiopiji
V zgodnjih 80-ih letih prejšnjega stoletja je Etiopijo zajela ena najhujših suš in lakot v sodobni zgodovini. Med 1983 in 1985 je zaradi pomanjkanja hrane, bolezni in posledic državljanske vojne življenje izgubilo med 400.000 in 1.200.000 ljudi. Fotografije podhranjenih otrok z napihnjenimi trebuščki, obrazov brez izrazov in mater, ki v rokah držijo umirajoče otroke, so postale simbol človeške stiske – in svet se je dolgo časa odzival prepočasi.
Kriza ni bila le naravna katastrofa. Suša je bila resnična in uničujoča, a vzroki so bili tudi politični. Etiopija je bila takrat razklana z notranjimi konflikti, represivno komunistično vlado Mengistuja Haile Mariama in vojaško diktaturo, ki je pogosto ovirala tujo pomoč. Del humanitarnih konvojev je celo končal v rokah vladnih sil, ki so hrano uporabljale kot sredstvo nadzora nad civilnim prebivalstvom.
Kljub temu je mednarodna skupnost počasi postajala vse bolj pozorna. Pravi prelom pa se je zgodil 23. oktobra 1984, ko je BBC-jeva reportaža Michaela Buerka, predvajana v oddaji BBC News, prikazala brutalno realnost – mrtvaške podobe lačnih ljudi v taboriščih okoli mesta Korem. Buerk je prizore označil kot »biblijsko lakoto v 20. stoletju«, cel svet pa je končno odprl oči.
Eden izmed tistih, ki so bili ob ogledu prispevka pretreseni do obisti, je bil irski glasbenik Bob Geldof, pevec skupine The Boomtown Rats. V tistem trenutku ni mogel več stati križem rok. In to je bil začetek.
Rojstvo ideje
Bob Geldof je bil znan po uporniški drži in ostrih besedah. Kar je videl na televiziji, ga je tako pretreslo, da je naslednji dan začel drugače. Ni bil človek, ki bi sedel in pisal protestna pisma. Geldof je verjel v akcijo, predvsem pa v moč pop kulture.
Pri izvedbi ideje se mu je pridružil škotski glasbenik in pevec Ultravox, Midge Ure in tako sta oba glasbenika v nekaj dneh organizirala snemanje dobrodelnega singla Do They Know It's Christmas? V studiu se je zbrala takratna smetana britanske pop scene: George Michael, Bono, Sting, Boy George, Phil Collins, Paul Young, Duran Duran, Bananarama, in mnogi drugi – nadeli so si ime Band Aid.
Pesem je bila posneta 25. novembra 1984 in izdana 3. decembra. Postala je instantna uspešnica – najhitreje prodajana plošča v zgodovini Velike Britanije do takrat, z več kot 3 milijoni prodanih izvodov. Vse prihodke so namenili pomoči Etiopiji.
A Geldof ni bil zadovoljen. Ko je v enem intervjuju povedal, da bi morali zbrati še več denarja, da bi morali združiti ves svet in glasbo postaviti v službo humanosti na globalni ravni, so ga vprašali – kaj pa, če bi naredil koncert?In tako se je porodila ideja za nekaj, česar svet še ni videl – Live Aid.
Kako je singel postal gibanje
Geldof je kmalu po uspehu singla začel razvijati idejo o dobrodelnem koncertu nepredstavljivih razsežnosti. Sprva je želel en velik dogodek, toda logistične omejitve, časovne razlike in dostopnost zvezd so idejo hitro preoblikovale v nekaj še bolj ambicioznega – dva koncertna odra na različnih celinah, ki bi se dogajala hkrati, povezana s satelitskim prenosom v živo, ki bi ga lahko spremljal ves svet.
Glavni sodelavec je ponovno postal Midge Ure, ki je pomagal pri koordinaciji evropskega dela. Geldof je zagrizel z vsem srcem. V intervjuju za BBC je naravnost pozval gledalce, naj donirajo – in kar v živo povedal številko bančnega računa. Banke so se zrušile pod pritiskom klicev. To je bil začetek gibanja.
Pri organizaciji dogodka so se združili različni deli sveta showbiznisa – Harvey Goldsmith, slavni britanski koncertni organizator, je prevzel logistiko v Londonu. V ZDA je vlogo povezovalcev prevzel Bill Graham, legendarni promotor, ki je nekoč zastopal imena kot so Janis Joplin in The Grateful Dead.
Svetovne glasbene zvezde so se hitro odzvale. V tednih pred koncertom so Geldofa na telefon klicali David Bowie, Queen, Elton John, Madonna, The Who, U2, Paul McCartney, Mick Jagger, Bob Dylan … ni bilo dvoma – nekaj velikega se kuha.
In potem je padla odločitev: 13. julij 1985 bo dan, ko bo svet pel kot eno. Dan, ko bosta Wembley Stadium v Londonu in JFK Stadium v Philadelphii postala odra za največji glasbeni dogodek vseh časov.
In cel svet je postal koncert
Organizirati koncert, kjer nastopajo največji zvezdniki iz dveh kontinentov in ki ga v živo spremlja milijarda ljudi, je danes morda lažje kot leta 1985. Takrat pa je bila to čista norost. A ravno ta norost, zalita z neomajno voljo Boba Geldofa in tima, ki si je upal sanjati veliko, je omogočila, da se je Live Aid sploh zgodil.
Priprave so se uradno začele spomladi leta 1985 – komaj dva meseca pred dogodkom. Geldof je moral uskladiti ne le nastopajoče, temveč tudi prenos, tehnično opremo, varnost, finančno administracijo in – najpomembnejše – zaupanje. Nihče si ni predstavljal, da bo zadeva dejansko uspela. A Geldof je imel nekaj, česar mnogi niso: brutalno iskrenost, nepopustljivost in sposobnost prepričati še tako ciničnega producenta, naj priskoči na pomoč.
Na britanski strani je organizacijo prevzel Harvey Goldsmith, ki je rezerviral Wembley Stadium v Londonu, z zmogljivostjo 72.000 gledalcev. V ZDA je Bill Graham izbral JFK Stadium v Philadelphii, kjer se je lahko zbralo 100.000 ljudi. Ker je šlo za dobrodelni dogodek, so bili organizatorji v veliki meri odvisni od prostovoljstva – od odrov do varnostnikov, od tonskih tehnikov do pilotov zasebnih letal.
Tehnika v povojih
Pravi izziv je bil satelitski prenos, ki naj bi simultano povezoval obe prizorišči. Leta 1985 to ni bilo nekaj, kar bi kar vključili kot stream na YouTubu. Zahtevalo je sodelovanje z BBC-jem, MTV-jem, ABC-jem, mednarodnimi satelitskimi službami in več kot 13 satelitskimi vozlišči po svetu. Na koncu je prenos uspel in bil predvajan v 150 državah, skupno pa ga je spremljalo več kot 1,5 milijarde gledalcev – največ do takrat za en sam televizijski dogodek.
Dogodek je potekal brez reklam, brez sponzorskih logotipov in brez običajnih komercialnih priključkov. Cilj je bil jasen: čim več sredstev za pomoč Etiopiji. Geldof je trmasto zavrnil večmilijonske ponudbe podjetij, ki so želela svojo blagovno znamko zvezati z dogodkom – ni hotel, da bi Live Aid postal oglaševalska parada.
Sredstva so se zbirala prek neposrednih donacij. V Angliji je številka bančnega računa za donacije bila objavljena že med oddajo Top of the Pops, in telefoni so zvonili še preden so začeli z oddajanjem. Po svetu so bile ustanovljene posebne telefonske linije, ponekod pa so odprli začasne dobrodelne urade. V prvih 24 urah po koncertu so zbrali več kot 125 milijonov ameriških dolarjev – kar bi danes, upoštevajoč inflacijo, znašalo prek 350 milijonov. Organizacija Live Aida je bila brez primere. V samo nekaj tednih so zgradili glasbeno piramido svetovne zavesti. Brez birokracije, brez marketinga, samo z voljo. In zvokom.
Gremo, Wembley!
Točno opoldne so na častno kraljevo ložo ob fanfarah prišli princ Charles, princesa Diana in Bob Geldof z ženo in otrokom. Kraljevi par je z britansko himno otvoril dogodek, potem pa so stadion preplavili verzi Rockin' All Over the World legendarnih Status Quo. Britanski del je bil voden kot urejen kaos: vsak izvajalec je imel največ 20 minut, kar je pomenilo le nekaj pesmi. Vse je moralo teči kot po maslu. In skoraj je. Oprema se je prenašala, nastopi so si sledili brez odmora, v ozadju pa so BBC-jevi režiserji koordinirali prenos za evropsko publiko. Richard Skinner, Andy Kershaw, Janice Long in David Hepworth so vodili britanski del prireditve. Britanski koncert je zaključila pesem, ki je rodila tudi ta mega koncert - Do they Know It's Christmas?
In še JFK!
Šest ur za Londonom, zaradi časovne razlike, je koncert v JFK Stadium v Philadelphii začel ob 13:51 po vzhodnoameriškem času (19:51 po slovenskem). Ameriški oder je bil še večji, 100.000-glava množica pa razgreta do skrajnosti. MTV in ABC sta bila zadolžena za prenos, koordinacijo pa je vodil neprekosljivi Bill Graham. Koncert v ZDA je začela legendarna Joan Baez z Amazing Grace.
Ameriški del je bil bolj raztegnjen, trajal je dlje in vseboval tudi več solističnih nastopov, daljše sete, pa tudi več zvezdniških duetov – npr. Mick Jagger & Tina Turner, Bob Dylan s Keithom Richardsom, pa Madonna, Tom Petty, Neil Young in mnogi drugi. Ameriški del je seveda zaključila njihova različica dobrodelne pesmi, We Are the World zvezdniške zasedbe USA For Africa.
Satelitska revolucija
Povezava med Londonom in Philadelphio je bila izvedena s pomočjo 13 satelitov, ki so preklapljali signal med celinama v realnem času. Že najmanjši zamik bi lahko uničil usklajen ritem nastopov. BBC je v sodelovanju s številnimi državami koordiniral prenos za 150 držav, z ocenjenim dosegom 1,5 do 1,9 milijarde ljudi – takrat največja televizijska publika v zgodovini.
Zaradi omejitev prenosa so številni nastopi potekali v strogi minutni disciplini. Tonski tehniki so imeli načrte, ki so bili natančni na sekundo. Vsaka menjava kabla, vsako preverjanje mikrofona, vsak solo – vse je moralo biti natančno. Čeprav je bilo nekaj zamud in manjših težav, je šlo vse skupaj presenetljivo gladko. Ljudje so se zgrinjali v skupaj, v bare, športne dvorane in domove, da bi spremljali prenos. V nekaterih državah, kot sta Indija in Brazilija, so organizirali množične projekcije na prostem. Posebej močno je odmevalo v Avstraliji, Kanadi, na Japonskem in v ZDA, kjer so že poznali MTV kulturo. In seveda, koncert so prenašali tudi pri nas.
Zgodovina, ki se je pisala na odru
Na Live Aidu se je zvrstilo več kot 75 izvajalcev, a nekateri nastopi so presegli meje običajnega koncerta in postali legendarni. Brez dvoma so oder v Wembleyju zavzeli Queen, ki so s Freddijem Mercuryjem na čelu dostavili izjemno energičen set z uvodom Bohemian Rhapsody, Radio Ga Ga in We Are the Champions. Izstopal je tudi Bono iz U2, ki je v pesmi Bad spontano zlezel med množico in ustvaril enega najbolj čustvenih trenutkov dogodka. David Bowie, Elton John, George Michael, Paul McCartney in The Who so londonski del koncerta dopolnili z nastopi, ki so bili tako močni kot simbolni – še posebej McCartneyjeva izvedba Let It Be, pri kateri mu je odpovedal mikrofon, a je množica pela naprej namesto njega.
Na ameriškem delu v Philadelphii so nastopili Madonna, Tom Petty, Hall & Oates, Eric Clapton, BB King in drugi, vrhunec pa je bila ponovna združitev Led Zeppelin, čeprav je bil njihov nastop tehnično pomanjkljiv. Bob Dylan, skupaj s Keithom Richardsom in Ronniejem Woodom, je zaigral Blowin’ in the Wind (in utrgal struno na kitari).
Nastop na obeh stadionih
Phil Collins je na Live Aidu odigral vlogo, ki jo je danes nemogoče ponoviti – bil je dobesedno na obeh krajih hkrati. Na Wembleyju je nastopil v zgodnjih urah, kjer je igral z Stingom. Po nastopu je sedel v helikopter, ki ga je odpeljal na letališče Heathrow, kjer ga je čakal britansko-francoski nadzvočni letalski ponos Concorde. Šest ur kasneje je že stal na odru v Philadelphiji, kjer je še enkrat sam ponovil Against All Odds in In the Air Tonight, ki jih je pel že na Wembleyu ter igral s Claptonom in Led Zeppelin, kjer je nadomeščal pokojnega Johna Bonhama na bobnih. Čeprav sam priznava, da Led Zeppelin niso bili v najboljši formi, je njegov »transatlantski podvig« postal eden najbolj nepozabnih in simbolnih trenutkov dneva – dokaz, da se lahko tudi glasbenik dobesedno razdeli na pol, če je cilj večji od njega samega.
Nek drugačen svet
Live Aid ni bil le koncert na dveh prizoriščih – bil je globalni dogodek brez primere, ki je presegel vse politične, kulturne in jezikovne meje. Prvič v zgodovini je bilo človeštvo povezano prek glasbe v realnem času, v prizadevanju za skupni cilj. Koncert je bil predvajan v 150 državah, spremljalo pa ga je več kot 1,5 milijarde ljudi, kar pomeni, da je skoraj četrtina svetovnega prebivalstva tistega dne postala del nečesa skupnega.
V prenos so bile vključene tudi države, ki sicer niso imele močne pop kulture ali dostopa do zahodnih medijev. V nekaterih državah (npr. na Kubi ali v delih Vzhodnega bloka) je bil dogodek predvajan z zamikom ali delno cenzuriran, a simbolika je ostala. V Braziliji so koncert posvojili do te mere, da 13. julij danes praznujejo kot Dan svetovnega rocka (Dia Mundial do Rock). Tudi izven glavnih odrov so nastali satelitski koncerti – v Avstraliji, Nemčiji, Sovjetski zvezi, Jugoslaviji in drugih državah so lokalni izvajalci organizirali vzporedne dogodke, da bi podprli gibanje.
Glasbeniki, ki so nastopali, niso bili plačani, prav tako niso imeli luksuza dolgotrajnih vaj. Vsi so nastopili z enim ciljem: pomoč Etiopiji. In občinstvo je to začutilo. Nihče ni govoril o žanrih, o popularnosti, o lestvicah. Vsaka pesem je bila prispevek v mozaik človeške solidarnosti. Na ta dan je svet dokazal, da kljub geopolitičnim napetostim, hladni vojni in razdeljenosti, lahko postane eno, če gre za nekaj večjega – za življenje.
Neponovljivo
Uradni video in zvočni posnetki so dolgo krožili le neformalno, saj so bile avtorske pravice zapletene – šele leta 2004 je izšla uradna DVD zbirka, katere izkupiček je bil znova namenjen pomoči Afriki. Na YouTubu danes obstaja na stotine videoposnetkov, izsekov in analiz, ki ohranjajo spomin na ta trenutek v živo. Geldofovo prizadevanje se ni končalo z Live Aidom – že čez dve desetletji je organiziral Live 8 (2005), ki je ob G8 vrhu zahteval izbris dolgov za najrevnejše države. Live 8 je bil še bolj mogočen z več prizorišči in še večjo gledanostjo, a se originalnemu vzdušju (čeprav so tam recimo spet zaigrali Pink Floyd v polni postavi) ni niti približal.
Live Aid je bil več kot koncert. Bil je trenutek človeške transcendence, ko se je množica zvezdnikov, tehnikov, prostovoljcev in gledalcev z vsega sveta zbrala, da bi naredila nekaj dobrega – ne zaradi dobička, ne zaradi slave, temveč zaradi preprostega dejstva, da je nekje drugje nekdo umiral od lakote.
Da bi po 40 letih od tega dogodka videli kaj podobnega, je zaman pričakovati. Tudi kakega posebnega dogodka ni bilo, le nekaj več predvajane glasbe iz koncerta in razni dokumentarci. Svet se je spremenil, pa ne na boljše, Bob Geldof jih šteje že 73 (za svoj podvig je sicer dobil plemiški naziv 'sir'), ljudje pa še vedno umirajo zaradi neumnih starcev, ki vladajo temu svetu. In jim ni mar za dobro glasbo in dobre ljudi na tem svetu.
