Ko govorimo o največjih rock fenomenih osemdesetih let, si jih pogosto zamišljamo kot glamurozne zgodbe iz Los Angelesa. A ena najuspešnejših in najbolj trdoživih skupin tistega obdobja – Def Leppard – se je rodila v precej bolj skromnih razmerah, daleč stran od ameriške glam scene.
Nastali so v Sheffieldu, industrijskem središču severne Anglije, mestu jekla, premoga in tovarniških dimnikov, ki s svojo surovostjo nikoli ni veljal za zibelko velikega rock’n’rolla.
Ob koncu sedemdesetih je britanska glasbena scena doživljala prerazporeditev sil. Punk je pojenjal, hard rock je bil razpršen, na obzorju pa se je dvigalo gibanje, ki ga je pozneje zgodovina poimenovala Novi val britanskega heavy metala. Iron Maiden, Saxon, Diamond Head in drugi so združevali agresivne kitare z mladostniško odločnostjo, Sheffield pa je bil dom ene izmed najmlajših in najbolj melodično usmerjenih zasedb tega vala. Fantje iz Def Lepparda so bili podobni svojim vrstnikom po energiji in ambiciji, a so že zelo zgodaj izstopali po nečem, kar bo kasneje postalo njihov zaščitni znak: izjemen občutek za melodijo in nalezljive refrene, ki jih v tistem času pri težkih kitarskih skupinah skoraj ni bilo.
Poseben je tudi izvor imena. Joe Elliott, pevec in eden ključnih motorjev skupine, je že v otroštvu narisal logotip namišljene skupine, ki jo je poimenoval Deaf Leopard – Gluhi Leopard. Ko je nekaj let kasneje ustanovil pravo skupino, je ime nekoliko prečistil, da ne bi zvenelo preveč punkovsko, in spremenil črkovanje v Def Leppard.
Gluha mačka in Glha Mčka
Zgodba Def Lepparda se je začela povsem spontano, ko je leta 1977 šestnajstletni Joe Elliott na ulici srečal kitarista Peta Willisa. Elliott se mu ni predstavil kot pevec, ampak kot kitarist – a ko je na poskusni vaji odprl usta, je bilo takoj jasno, da skupina ne potrebuje še ene kitare, ampak prav njegov vokal. Kmalu sta se jima pridružila basist Rick Savage in bobnar Tony Kenning. Sprva so se imenovali Atomic Mass, a je Elliotovo ime hitro zamenjalo kemični izraz.
Fantje so bili najstniki, a presenetljivo organizirani. Ena prvih odločitev je bila, da si naredijo tudi pravi PR – z logotipom, promocijskimi fotografijami in nizom lastnih nastopov v lokalnih klubih. Ključni trenutek je prišel leta 1978, ko so posneli svoj prvi EP, preprosto poimenovan The Def Leppard E.P.. Izdali so ga v samozaložbi, a je naletel na presenetljivo dober odziv.
Def Leppard so z energičnimi, hitrimi in melodičnimi nastopi prepričali glasbene urednike in založnike, predvsem pa ameriške predstavnike založbe Mercury, ki so v njih prepoznali potencial za čezatlantski preboj.
Neki težko kategorniški mulci
V tem obdobju je prišlo tudi do prve spremembe v zasedbi. Bobnar Tony Kenning je zapustil skupino tik pred pomembnim snemalnim terminom, zato so fantje na hitro našli nadomestilo: komaj petnajstletnega Ricka Allena. Čeprav je bil najmlajši v skupini, je s svojim preciznim občutkom za ritem in neverjetnim instinktom hitro postal osrednji člen njihovih nastopov. Z njim za bobni je skupina posnela večino svežih demo posnetkov, ki so prepričali Mercury, da je podpisal s skupino dolgoročno pogodbo.
Do leta 1980 so Def Leppard že zapustili garažno obdobje in vstopili v studijsko profesionalnost. Njihova ambicija je bila jasna: Ne želimo biti le del težkega rocka, ampak ga nadgraditi. Hoteli so energijo heavy metala, melodiko popa in produkcijsko dovršenost, ki je bila v tistih letih prej izjema kot pravilo. Vzpon je bil hiter – tako hiter, da je tudi sama skupina priznala, da je komaj dohajala dogajanje.
Prvi album in prvi poskus osvajanja Amerike
Def Leppard so po podpisu z Mercury Records leta 1979 nemudoma odpotovali v studio in posneli svoj prvenec On Through the Night. Produciral ga je Tom Allom, znan po delu z Judas Priest, kar je že nakazovalo, v katero smer se je zvok benda usmerjal — težki kitarski rifi, izrazita ritmična struktura in ostrina, ki je izhajala iz britanske metalske scene. A pod to površino je bilo slišati tudi nekaj, kar je Def Leppard ločilo od večine sodobnikov: občutek za melodijo in refrene, ki so se bolj naslanjali na ameriški hard rock kot na britanski metal.
Album je izšel marca 1980 in se v Veliki Britaniji uvrstil visoko na lestvice. Vendar je bil največji preskok prav trg v ZDA. Ameriško občinstvo je njihovo energijo sprejelo presenetljivo dobro, pesmi kot Wasted, Hello America in Rock Brigade pa so postale stalnica na radijskih postajah. Prav pesem Hello America, s katero so skoraj programatsko napovedali svoje ambicije, je postala simbol njihovega pohoda v ZDA.
Pred-mulci za velike
Skupina se je kmalu znašla na velikih turnejah, kjer je kot predskupina nastopala z velikani kot Judas Priest, AC/DC in Ted Nugent. Mladi člani Def Leppard, najstniki in komaj dvajsetletniki, so se po nenadni slavi znašli v kaotičnem ritmu potovanj, hotelskih sob in neprestanih koncertov. Medtem so se začele kazati tudi prve notranje napetosti, predvsem glede Peta Willisa, ki se je vse težje spopadal s pritiski in življenjskim slogom na turneji.
Kljub temu je bil On Through the Night za skupino ključni album, saj je utrdil njihovo pozicijo v Ameriki — trgu, ki bi v prihodnjih letih postal osrednji steber njihovega uspeha. Čeprav kritiki albuma sprva niso sprejeli enotno, je danes jasno, da je prav ta faza zgradila temelje za naslednja dva projekta, zaradi katerih bo ime Def Leppard kmalu postalo sinonim za arenski rock 80. let.
Prihod Mutta Langa in preoblikovanje zvoka
Z drugim albumom High ’n’ Dry se je Def Leppard začel oddaljevati od surovega New Wave metalskega zvoka in stopati proti bolj melodičnemu, ameriškemu arenskemu rocku. Ključni preskok je bil prihod producenta Roberta Johna »Mutta« Langa, ki je hitro prepoznal potencial skupine. Pod njegovim natančnim in perfekcionističnim vodstvom je bend izpilil vokalne harmonije, kitarske aranžmaje in splošen občutek za dinamiko skladb.
Album je prinesel zgodnje klasike, kot sta High ’n’ Dry (Saturday Night) in Bringin’ On the Heartbreak. Prav slednja je leto pozneje, zahvaljujoč intenzivnemu predvajanju na MTV, skupino prvič dvignila v mednarodni prostor. Def Leppard je postal eden prvih britanskih rock bendov, ki je izkoristil moč nove televizijske platforme.
V zakulisju pa niso manjkale napetosti — kitarist Pete Willis se je zaradi vse večjih težav z alkoholom oddaljeval od skupine in na snemanjih povzročal zamude. Vseeno je High ’n’ Dry zarisal jasno smer: Def Leppard je pod Langovim vplivom našel svoj prepoznaven zvok, ki je pripravil teren za njihov resnični preboj v naslednjem albumu.
Pyromania (1983) in vstop Phila Collena
Album Pyromania, izdan januarja 1983, je dokončno izstrelil Def Leppard med največje rock skupine desetletja. Snemanje pa se je začelo v kaosu: kitarista Peta Willisa so po številnih incidentih, povezanih z alkoholom, odpustili sredi procesa, zato je moral Mutt Lange reševati album s številnimi nadomestnimi snemalnimi seansami. Skupina je na hitro vpoklicala Phila Collena iz benda Girl — virtuoznega, tehnično izjemno preciznega kitarista, ki se je takoj zlil s skupino, predvsem pa z Rickom Savageom in Steveom Clarkom ustvaril novo, uravnoteženo kitarsko hrbtenico.
Pyromania ni bil zgolj uspešen album — postal je kulturni fenomen. Singli Photograph, Rock of Ages in Foolin’ so zavladali glasbenim lestvicam in MTV-ju, medtem ko je estetika Def Lepparda — razkošni refreni, večplastni vokali, kristalno čiste kitare in izbrušen zvok — odprla vrata nečemu novemu – pop metalu.
Prodaja je eksplodirala: Pyromania je samo v ZDA presegel deset milijonov izvodov. Kritiki so album pogosto primerjali z delom skupin, kot sta Van Halen in Journey, vendar je imel Def Leppard nekaj več — melodije, ki so bile hkrati himne in izjemno radijske, ter produkcijo, kakršne prej ni bilo slišati v rocku. Mutt Lange je postal neformalni šesti član benda, z natančnostjo, ki je mejila na obsesijo, a je hkrati iz njih potegnila najboljše.
Nesreča Ricka Allena
Le leto po triumfu Pyromanie je skupino pretresla tragedija, ki bi pokončala marsikateri bend. Na silvestrovo leta 1984 je bobnar Rick Allen s svojim BMW-jem na mokrem ovinku trčil v zid ob cesti blizu domačega Sheffielda. Zaradi hudih poškodb so mu zdravniki najprej poskušali rešiti levo roko, a se je rana kasneje okužila in roko so morali amputirati v ramenu.
Za Def Leppard je to pomenilo trenutek, ko je prihodnost visela na nitki. Bobnar brez ene roke – v arenskem rocku, kjer bobni nosijo celoten zvočni zid – je pomenil nekaj skoraj nepredstavljivega. Toda Allen je vztrajal, da se bo vrnil, bend pa je vztrajal ob njem. Medtem ko se je okrevanje vleklo več mesecev, je Allen skupaj s podjetjem Simmons razvijal povsem novo, prilagojeno elektronsko bobnarsko baterijo, s katero je manjkajočo roko nadomestil z nogo in dodatnimi pedali, razporejenimi kot razširjeni del njegovega seta.
Bend je v tem obdobju vstopil v obdobje ustvarjalne krize — snemanje je potekalo počasi, Mutt Lange se je za nekaj mesecev umaknil zaradi izčrpanosti, skupina pa se je soočala s pritiski založbe, financ in časa. Podobno kot pri Pyromaniji so si člani želeli še ambicioznejši zvok, z več sloji vokalov, več plastmi kitar, več podrobnostmi – in ko je Lange prišel nazaj, je skupina začela graditi nekaj veličastnega.
Enoroka bobnarska legenda
Med vsem tem se je Rick Allen počasi vračal za bobne. Vadil je do izčrpanosti, prilagajal tehniko in preoblikoval svoj zvok. Prvi javni preizkus njegovega novega seta je bil na festivalu Monsters of Rock v avgustu 1986, kjer je dokazal, da je še vedno sposoben držati ritem in energijo, ki je bila ključni del identitete Def Lepparda. Publika ga je sprejela s stoječimi ovacijami, mnogi tudi s solzami v očeh.
Allenov povratek ni bil le osebna zmaga — postal je simbol vztrajnosti, trme in enotnosti skupine. Def Leppard so v tem obdobju utrdili svojo identiteto kot bend, ki se ne preda, in kot kolektiv, ki stoji za svojim članom tudi v najtežjih trenutkih.
Histerični album, ki je spremenil vse
Z Allenovo vrnitvijo je skupina želela dokončati album, ki se je pod različnimi imeni kuhal že več let. A ni šlo gladko. Hysteria je postal eden najzahtevnejših in najdražjih rock projektov tistega časa, v katerem se je združilo neskončno število snemalnih ur, produkcijskih eksperimentov in studijskih obsesij. Joe Elliott je pozneje dejal, da je album dobesedno »pojedel pet let njihovih življenja«.
Mutt Lange je želel ustvariti nekaj, kar bo hkrati rock in pop, nekaj bombastičnega, izurjenega do popolnosti — album brez šibkih točk, kjer je vsaka pesem kandidat za singl. To je pomenilo več kot dve leti natančnega slojenja vokalnih harmonij, poliranja kitar in iskanja zvoka, ki bo lahko konkuriral največjim svetovnim produkcijam.
Ko je album avgusta 1987 končno izšel, je bil sprva deležen mešanih odzivov. Nekateri rock puristi so mu očitali preveliko pop senzibilnost in čistost zvoka, drugi pa so v njem zaznali prihodnost mainstream rocka. Vendar je zgodovina odločila sama. Hysteria je postal globalen fenomen in eden najuspešnejših albumov osemdesetih.
Izjemnih šest med 20
Na lestvicah je eksplodiral počasi, a neustavljivo — šele s singleom Pour Some Sugar on Me se je prebil v ameriški mainstream, potem pa začel nizati uspeh za uspehom. Nenazadnje je album ponudil kar sedem singlov, od katerih jih je šest pristalo v Top 20.
Poleg prvega so album definirali še Animal, Hysteria, Armageddon It, Love Bites (njihova edina ameriška #1), ter Rocket. Vsaka pesem je postala stalnica radijskih postaj in arenskih koncertov. Založba je iz albuma dobesedno iztisnila maksimum, turneja pa je trajala več kot leto dni, pogosto z dvema koncertoma dnevno. Do konca desetletja se je Hysteria prodal v več kot 20 milijonih izvodov in postal eden izmed komercialno najuspešnejših rock albumov vseh časov — in nesporen dokaz, da se je trma skupine po Rickovi nesreči pretvorila v nečloveško odločnost.
Album ni bil le komercialni uspeh — postal je kulturni artefakt in estetska definicija konca osemdesetih.
Genialni kitarist in tragična senca benda
Steve Clark je bil eden ključnih arhitektov zvoka Def Lepparda — avtor mogočnih riffov, melodičnih aranžmajev in širine, ki je bend popeljala med največje arenske atrakcije osemdesetih. Toda za odrom je dolgo bil osebno bitko. Z odvisnostjo se je boril že v času Pyromanie, v obdobju Hysterie pa se je njegova težava poglobila.
Skupina je opazila, da Clark čedalje težje sledi tempu turnej in snemanj. Leta 1989 so mu predlagali premor, da bi se pozdravil in vrnil, a do vrnitve ni prišlo. 4. januarja 1991 so ga našli mrtvega v londonskem stanovanju — umrl je zaradi kombinacije alkohola in zdravil. Star je bil komaj 30 let.
Smrt Steva Clarka je bend pretresla in zaznamovala začetek novega obdobja. Njegovi riffi in ideje pa so ostali temeljni del identitete Def Lepparda, zapuščina kitarista, ki je s talentom zasenčil svojih lastnih demonov.
Vsakič bomo vstali
Po smrti Stevea Clarka so se Def Leppard znašli v najtežjem obdobju kariere. Bili so sredi ustvarjalnega procesa, čustveno izčrpani, hkrati pa odločeni, da album dokončajo sami — v Clarkov spomin in z njegovo glasbo kot vodilno nitjo. Joe Elliott je kasneje povedal, da je bil Adrenalize »album skupine, ki se je zavestno držala skupaj, čeprav je vsak član posebej razpadal«.
Snemali so brez stalnega drugega kitarista, zato sta Willisov in Clarkov del prevzela Phil Collen in Elliott. Proces je bil dolgočasnejši, bolj zaprt in manj spontan kot pri Hysterii, a rezultat je prežarjen z energijo banda, ki noče podleči tragediji. Ko je Adrenalize marca 1992 izšel, je postal takojšnja uspešnica: album je pristal na 1. mestu v ZDA in Veliki Britaniji ter prinesel hite, kot so Let’s Get Rocked, Make Love Like a Man, Tonight in Have You Ever Needed Someone So Bad.
Čeprav album ni dosegel mitološkega statusa Hysterie, je dokazal nekaj pomembnejšega — da lahko Def Leppard preživijo izgubo ključnega člana in ostanejo globalna rock sila. V tistem času se je bendu pridružil ameriški kitarist Vivian Campbell, nekdanji član skupin Dio in Whitesnake.
Novi zvok, nove dileme
V drugi polovici devetdesetih so se Def Leppard znašli v popolnoma spremenjeni glasbeni pokrajini. Grunge je že izzveneval, a njegov vpliv je ostal; alternativni rock je prevzel radijske postaje, metal se je razcepil na številne podžanre, pop pa je prehitel vse. Zasedba, ki je nekoč vladala arenskemu rocku, se je morala odločiti, kako preživeti brez slepega ponavljanja stare formule.
Album Slang (1996) je bil prvi veliki eksperiment. Bend je opustil bombastični pristop Mutta Langea in se spustil v bolj surovo, introspektivno estetiko — manj plastenja, več prostora, več čustvene teže. Kritiki so album sprejeli mnogo bolje kot publika, ki je od Def Lepparda pričakovala harmonije in bleščeče kitare, ne pa temnejših tonov in sodobnejše produkcije. Vendar je Slang danes cenjen kot edini trenutek v karieri benda, ko so si resnično upali zaviti izven svoje cone udobja.
Ko si veteran, si večen
Z albumom Euphoria (1999) so se vrnili na znano ozemlje — na melodični hard rock, večglasne refrene in urejen, hiter zvočni sij. Pesmi, kot sta Promises in Paper Sun, so znova zazvenele kot Def Leppard iz najboljših časov, a kljub navdušenju med oboževalci se svet rok glasbe ni več vrtel okoli njihovih izidov. Bili so veterani, ki so branili svoj teren, ne več voditelji žanra.
V prvem desetletju novega tisočletja so nadaljevali z albumoma X (2002), ki je vključeval precej pop influenc, in Yeah! (2006), zbirko priredb pesmi izvajalcev, ki so jih zaznamovali v mladosti — od Bowieja do T. Rexa. Ravno Yeah! je postalo simpatičen opomnik, od kod prihajajo in kaj jih je oblikovalo: glam rock, zgodnji hard rock, britanski pop osemdesetih.
Trajna zapuščina industrijskih legend
V novo tisočletje so Def Leppard vstopili kot ena tistih skupin, ki jih glasbeni tokovi ne morejo več povsem odnesti. Mladostni arenski rock je že davno izgubil dominanco, a je bend je našel način, kako preživeti – s kombinacijo nostalgije, iskrene predanosti in dovolj ustvarjalnega impulza, da njihova glasba ne zveni kot muzejska replika.
Album Songs from the Sparkle Lounge (2008) je prinesel njihovo najbolj kompaktno zbirko pesmi, kritiki pa so ga označili kot posrečeno zlitje starega in novega, s skladbami, kot sta Nine Lives in Love, ki so pokazale, da lahko bend še vedno napiše močan komad. Po tem obdobju so se bolj posvetili turnejam, kjer so vedno znova dokazovali, da spadajo med najbolj zanesljive in energične koncertne akterje svojega časa.
Enkrat tu, za vedno tu
V letu 2015 so se vrnili z eponimnim albumom Def Leppard, ki je služil kot ustvarjalni most med vsemi obdobji skupine. Po svoje je bil to manifest – album, na katerem je vsak član prispeval ideje in kjer se je slišalo, da bend deluje kot enota, ne kot stroj za nostalgijo. Pesmi Dangerous in Man Enough so postale priljubljene na koncertih, kjer je kombinacija novih komadov in obveznega arzenala klasik ustvarila občutek živega, ne pa obremenjenega benda.
Pandemija je začasno zamrznila koncertno industrijo, a Def Leppard so v tem času pripravili novo poglavje – album Diamond Star Halos (2022). Na njem so se vrnili k glam rock koreninam iz sedemdesetih, k Bowieju, Mott the Hoople in T. Rexu, kar se odrazi v elegantnem, večplastnem zvoku, album pa je postal eden njihovih najuspešnejših v zadnjih dvajsetih letih.
V zadnjih letih so se združili s kolegi iz Mötley Crüe za eno največjih nostalgičnih turnej desetletja, ki je polnila stadione po Evropi in Ameriki. V živo ostajajo izjemno kompaktni, vokalno presenetljivo natančni in energični, kar je redkost za band s toliko kilometri.
Njihova zapuščina je več kot le Pyromania, Hysteria ali zlata doba MTV-ja. Je zgodba o tem, kako lahko skupina ostane skupaj desetletja, kljub vsemu, kar jo želi raztrgati. In prav zato Def Leppard še danes sodijo med najtrdovratnejše in najbolj spoštovane skupine v zgodovini rocka.
