Ozzy Osbourne (s pravim imenom John Michael Osbourne), rojen 3. decembra 1948, je skupaj z več lokalnimi glasbeniki iskal priložnost za pobeg iz sivine delavskega okolja. V šoli ni blestel, a njegovo zanimanje za glasbo, predvsem za Beatle, je bilo vse večje.
Skupina, ki je kasneje postala Black Sabbath, je sprva delovala pod različnimi imeni, kot so The Polka Tulk Blues Band in Earth. Sestavljali so jo Ozzy Osbourne kot pevec, Tony Iommi kot kitarist, Geezer Butler na basu in Bill Ward za bobni. V začetku so igrali blues rock in psihedelične skladbe, vendar je ob koncu desetletja prišlo do pomembnega preobrata – tako slogovno kot idejno.
Rojstvo teme in kovine
Zgodba pravi, da je bil ključni trenutek, ko je Butler predvajal posnetek filmske glasbe iz grozljivke, kar je Ozzyja navdihnilo, da je predlagal, naj ustvarijo glasbo, ki bo »strašljiva kot filmi, ki jih ljudje radi gledajo«. Iommi je k temu dodal značilno tritonsko zaporedje – imenovano »diabolus in musica«, kar pomeni »hudič v glasbi«. Rodila se je glasbena formula, ki je temeljila na težkih riffih, temačni liriki in okultnih podobah.
Z novim imenom, Black Sabbath – po istoimenskem filmu iz leta 1963, v katerem igra Boris Karloff – so izdali svoj prvenec 13. februarja 1970. Album Black Sabbath je izšel v Veliki Britaniji na petek 13. in velja za enega prvih heavy metal albumov v zgodovini. Kritiki so bili sicer zadržani, a mlado občinstvo je v njem prepoznalo nekaj drugačnega, surovega in magnetnega. Glasba je odražala okolje, iz katerega je izvirala: hladno, industrijsko in zrelo za upor.
Skupina je s tem postavila temelje novega žanra – težkega metala – in odprla vrata za temnejše, agresivnejše izraze v rock glasbi.
Črna maša
Po uspehu prvenca Black Sabbath je skupina le nekaj mesecev kasneje, septembra 1970, izdala svoj drugi album – Paranoid. Ta je postal njihov najbolj znan in komercialno najuspešnejši izdelek. Na njem najdemo klasike, kot so Iron Man, War Pigs in naslovna skladba Paranoid, ki je nastala v zadnjem hipu, a je postala njihov največji hit. Album se je uvrstil na prvo mesto britanske lestvice in prodrl tudi na ameriški trg. Kritike so bile še vedno mešane, a občinstvo jih je sprejelo kot glas generacije, ki je iskala nekaj bolj realnega in manj idealističnega kot hipijevski rock.
Leta 1971 je sledil Master of Reality, album, ki je še dodatno utrdil njihovo težko, z basom obarvano estetiko. Iommi je za dosego globljega tona celo uglasil svojo kitaro nižje, kar je kasneje postalo standard v metalu. Besedila so obravnavala teme drog, duhovnosti in notranjih demonov. Ozzyjev glas, visok in naelektren, je postal prepoznavni znak skupine, a hkrati so bili člani vse bolj zasvojeni s substancami, kar je začelo vplivati na ustvarjanje in odnose.
Pojejmo vse, kar najdemo!
Sledili so albumi Vol. 4 (1972), Sabbath Bloody Sabbath (1973), Sabotage (1975), Technical Ecstasy (1976) in Never Say Die! (1978). Med njimi izstopa predvsem Sabbath Bloody Sabbath, ki velja za enega njihovih najbolj domiselnih, z bogatejšimi aranžmaji in klaviaturami. Album je bil kritiško bolje sprejet, kar pa ni ustavilo notranjega razkrajanja. Iommi je vse bolj prevzemal nadzor nad skupino, Ozzy pa se je boril z odvisnostjo in izgubo motivacije.
Med snemanjem Never Say Die! je napetost dosegla vrhunec. Ozzy je iz skupine izstopil leta 1977, a se kmalu vrnil – vendar le začasno. Po končani turneji leta 1978 so ga uradno odpustili zaradi nezanesljivega vedenja in zasvojenosti. Na njegovo mesto je prišel Ronnie James Dio (nekdanji član Rainbow), kar je pomenilo začetek nove dobe za Black Sabbath – in začetek solo kariere Ozzyja Osbourna.
Desetletje, ki se je začelo z zvočnim eksperimentom in uporništvom, se je za Osbourna končalo v razpadu, a hkrati odprlo vrata za nekaj novega – osebno in glasbeno. Čeprav so še naprej ustvarjali kakovostno glasbo, Black Sabbath brez Ozzyja ni bil več isti.
Blaznost kot navdih
Po tem, ko so ga iz Black Sabbatha dokončno odpustili, se je zdelo, da je Ozzy Osbourne dosegel dno. Bil je izgubljen, psihično in fizično izčrpan zaradi dolgotrajne odvisnosti od alkohola in drog. Za nekaj časa se je zaprl v hotelsko sobo, kjer je več tednov živel v izolaciji. A ključni preobrat je prišel z osebo, ki je spremenila njegovo življenje – Sharon Arden, hčerko njegovega nekdanjega menedžerja Dona Ardena. Sharon je prevzela vlogo njegove nove menedžerke, kasneje pa tudi žene, in ga dobesedno potegnila nazaj k življenju.
Z njeno pomočjo je Ozzy leta 1980 sestavil novo zasedbo in začel snovati samostojno pot. Ključni trenutek je bil prihod mladega in izjemno talentiranega kitarista Randyja Rhoadsa, ki je pred tem igral pri Quiet Riot. Rhoads je s svojo klasično izobrazbo in virtuoznostjo ustvaril zvok, ki je bil povsem drugačen od Iommijevega temnega riffanja – bolj melodičen, a še vedno surov in tehnično impresiven.
Rezultat je bil album Blizzard of Ozz, izdan septembra 1980. Uspeh je bil osupljiv – pesmi kot Crazy Train, Mr. Crowley in I Don’t Know so postale instantne klasike. Ozzy je svetu dokazal, da ni le obraz Black Sabbatha, temveč samostojen umetnik z neomejenim potencialom. Njegova ekscentričnost in temačna karizma sta privabljali množice.
Nori genij
Leta 1981 je sledil še album Diary of a Madman, ki je še dodatno utrdil njegov status. Skladbe kot Flying High Again in naslovna Diary of a Madman so pokazale večjo zrelost in raznolikost v izrazu. A tragedija ni bila daleč.
Marca 1982 je Randy Rhoads tragično umrl v letalski nesreči med turnejo na Floridi. Njegova smrt je Ozzyja popolnoma potrla. V številnih intervjujih je dejal, da nikoli ni povsem okreval po izgubi Rhoadsa, ki je bil zanj kot brat in glasbeni angel varuh. Vendar je kljub žalovanju nadaljeval, saj se je čutil dolžnega oboževalcem – in sebi.
V tem obdobju se je začela oblikovati Ozzyjeva javna podoba norega, temačnega, a karizmatičnega performerja, ki se ne ozira na pravila. Incident z ugrizom netopirja na odru leta 1982 je postal legendarna anekdota (čeprav je bil netopir domnevno mrtev in Ozzy prepričan, da je plastičen), a tudi simbol njegovega ekscesnega odnosa do življenja in umetnosti.
Od padca do nesmrtnosti
Po tragični smrti Randyja Rhoadsa je Ozzy Osbourne nekaj časa omahoval, a s pomočjo Sharon, ki je postala njegova žena leta 1982, je nadaljeval turnejo z novimi glasbeniki. V naslednjih letih so se vrstile menjave v zasedbi, a Ozzy je vztrajal, vedno znova iskal talente in gradil svoj zvok naprej.
Album Bark at the Moon (1983) je bil prvi, ki ga je Ozzy posnel brez Rhoadsa. Novi kitarist Jake E. Lee je prinesel svežo energijo, naslovna skladba Bark at the Moon pa je postala ena njegovih največjih uspešnic. Videospot s transformacijo v volkodlaka je bil izrazito teatraličen in odlično sovpadal z duhom MTV ere. Ozzy je postal stalnica televizije, ne le zaradi glasbe, temveč zaradi svojega videza, norčavosti in odmevnih škandalov.
V tem času je javnost dosegla tudi njegova težavna zasebnost. Ozzy je večkrat končal na zdravljenju zaradi alkohola in drog. Leta 1989 je bil celo aretiran, ker je domnevno poskušal zadaviti Sharon – incident se je zgodil pod vplivom alkohola in tablet. Kljub vsemu sta ostala skupaj, Sharon pa je postala njegov steber in najtesnejša zaveznica.
Ubijaj me nežno
Sredi osemdesetih je nadaljeval z uspešnimi albumi kot The Ultimate Sin (1986), s hiti kot Shot in the Dark, in No Rest for the Wicked (1988), na katerem se je prvič pojavil kitarist Zakk Wylde. Wylde je s svojim slogom združil blues, shred in metal, kar je močno zaznamovalo Ozzyjev zvok v prihodnjih letih.
V devetdesetih je Ozzy izdal album No More Tears (1991), ki velja za enega njegovih najbolj zrelih in uravnoteženih izdelkov. Skladbe Mama, I’m Coming Home, Road to Nowhere in naslovna No More Tears so kazale na bolj introspektivno plat umetnika, ki se je začel zavedati svojih napak in posledic svojega načina življenja.
Leta 1992 je napovedal upokojitev z zadnjo turnejo imenovano No More Tours, a to, kot se je hitro izkazalo, ni bil konec. Ozzy se je le za krajši čas umaknil, nato pa se vrnil še močnejši. Leta 1995 je izšel album Ozzmosis, s skladbami kot Perry Mason in See You on the Other Side. Istega leta je s Sharon ustanovil festival Ozzfest, ki je postal ena najvplivnejših koncertnih turnej v metalu, s promocijo mlajših bendov kot Slipknot, Korn in System of a Down. Ozzy je tako postal most med generacijami.
Tema je večna
Tudi v teh letih ni zmanjkalo kontroverz – od obtožb o satanizmu in samomorilnih spodbudah (kot pri skladbi Suicide Solution), do spektakularnih koncertov z netopirji, golobi in zloglasnimi intervjuji, kjer je včasih komajda govoril razločno. A ravno ta mešanica norosti, iskrenosti in glasbene srčnosti ga je ohranila v zavesti oboževalcev.
Ozzy Osbourne ni bil le še en odpadnik rocka – postal je ikona. V obdobju, ko je večina njegovih vrstnikov omagala, se je Ozzy prelevil v preživelega, v večnem kralja teme, ki je kljuboval vsem napovedim.
Kralj teme postane družinski človek
Začetek 21. stoletja je Ozzyja Osbourna katapultiral v povsem novo dimenzijo slave – tokrat kot televizijskega zvezdnika. Leta 2002 je MTV začel predvajati resničnostno serijo The Osbournes, ki je spremljala vsakdanje življenje Ozzyja, Sharon in njunih otrok Jacka in Kelly. Serija je postala globalna senzacija. Gledalci so se zaljubili v disfunkcionalno, a iskreno družino, ki je kljub vsemu ohranila toplino in človeškost – neke vrste resnične Adamse. Ozzyjev štorasti sprehod po vili, nenehno preklinjanje in neurejeni hišni ljubljenčki so ustvarili nepozaben televizijski fenomen.
A pod površjem je Ozzy še vedno ostajal borec s samim seboj. Boj z zasvojenostjo ni bil končan – večkrat je priznano zdrsnil nazaj, a vedno z voljo do okrevanja. Njegova iskrenost glede duševnega zdravja in odvisnosti je pri mnogih sprožila sočutje in spoštovanje.
Glasba do zadnjega diha
Medtem ni mirovala niti glasba. Leta 2001 je izšel album Down to Earth, s hiti kot Dreamer in Gets Me Through. Čeprav ni dosegel slave prejšnjih albumov, je pokazal, da Ozzy ostaja relevanten tudi v novem tisočletju. Sledila je retrospektivna kompilacija The Essential Ozzy Osbourne, potem pa dolgo pričakovani Black Rain (2007) in Scream (2010), ki sta mu omogočila svetovne turneje tudi v njegovih šestdesetih letih.
Vzporedno se je krepil tudi klic k ponovni združitvi z Black Sabbath. Po več poskusih, razprtijah in pravnih bojih je leta 2011 prišlo do uradne napovedi – klasična zasedba se je znova zbrala (čeprav je bobnar Bill Ward zaradi nesoglasij ostal zunaj). Leta 2013 so izdali album 13, ki je debitiral na prvem mestu Billboardove lestvice – prvič v zgodovini skupine. Kritiki so album pozdravili kot dostojanstven, temačen in poln nostalgije. Turneja, ki je sledila, je bila razprodana po vsem svetu.
Leta 2017 je Black Sabbath dokončno zaključil svojo zgodbo z zadnjim koncertom v domačem Birminghamu. Ozzy se je nato usmeril v še zadnji solo album Ordinary Man (2020), na katerem je sodeloval z Eltonom Johnom in drugimi – in znova dokazal, da je še vedno relevantna figura, ne le relikvija preteklosti.
Konec je blizu
Vendar je bilo zdravje vedno bolj krhko. 12. februarja 2019 so Ozzyja Osbourna premestili na intenzivno nego. Organizator turneje Live Nation je takrat podal izjavo, da upajo, da bo Osbourne »kmalu spet zdrav in pripravljen«, ter da bo lahko marca nastopil na načrtovanih koncertih v Avstraliji in na Novi Zelandiji. A zgodilo se je drugače – Ozzy je kmalu za tem odpovedal ne le to turnejo, temveč vse nastope, načrtovane za leto 2019. Med okrevanjem po pljučnici je namreč padel v svojem domu v Los Angelesu in se pri tem huje poškodoval.
Februarja istega leta so mu postavili diagnozo Parkinsonove bolezni, kar je javno razkril šele januarja 2020. Bolezen mu je postopoma odvzela zmožnost hoje, zaradi česar je moral opustiti večino načrtovanih nastopov. Februarja 2020 je odpovedal severnoameriško turnejo in se odpravil v Švico na zdravljenje, ki naj bi trajalo do aprila. Istega leta je še razkril, da boleha tudi za emfizemom – kronično pljučno boleznijo, povezano s kajenjem, zaradi česar so koncerti in turneje postajali vse redkejši.
Ampak ne še čisto
Kljub temu je posnel še album Patient Number 9 (2022), kjer so gostovali legendarni kitaristi kot Jeff Beck, Eric Clapton in Tony Iommi. Album je prejel dobre ocene in celo nagrado Grammy.
Leta 2023 je napovedal, da je s turnejami konec – »fizično ne zmorem več,« je dejal. A je 5. julija 2025 pred dobrima dvema tednoma v Birminghamu še zadnjič stal, ali točneje, zaradi svoje bolezni sedel na prestolu na odru skupaj z originalnimi člani Black Sabbatha. Bil je to simboličen konec poti, bil je to veličasten zaključek skoraj 60-letne kariere. Kralj teme ne bo umrl v postelji, pozabljen, je bil odločen. Ozzy Osbourne je umrl 17 dni pozneje, 22. julija 2025, star 76 let, obkrožen z družino.
V dveh zakonih je dobil po tri otroke, pred Sharon je bil od 1971 poročen s Thelmo Riley, ki jo je srečal v nočnem klubu v Birminghamu, kjer je delala kot natakarica.
Svet je izgubil norca, modreca, zvezdnika, čarovnika življenja z neverjetnim mojstrstvom preživetja in neukrotljivim duhom. A njegov vpliv in pionirsko delo ostajata večna.
