Fantazije skupine Šesti

Čeprav je skupina Šesti morda za marsikoga novo ime na glasbeni sceni, njeni začetki segajo v leto 2009, ko so kot srednješolci začeli pod imenom Jeti Band.

Pozneje so se preimenovali v Šesti metek, lani pa so postali preprosto Šesti – odvrgli so naboje, a obdržali močno sporočilo.

»Misli fantazije rušijo mi plan, kriki iluzije, to je moj vsakdan,« v novi pesmi Fantazije pojejo Šesti in nastavljajo ogledalo družbi, ki pričakuje popolnost in življenje po njenih pravilih. A kaj se zgodi, ko zmanjka moči in je treba izbrati med obstankom v tem svetu iluzij ali se soočiti z resnico? Ko je v stilu filma Matrica treba izbrati med rdečo in modro tabletko? Štajerska skupina ima odgovor. Skupino Šesti sestavljajo Mitja Galun na kitari, Barbara Ferčec na klavirju, Klemen Javšovec na basu, Krištof Blažič na vokalu in kitari ter Timotej Auguštin na bobnih. O njihovi 16-letni poti do prvega albuma, ki bo izšel jeseni, nam je pripovedoval basist Klemen.

Kdo ali kaj so Šesti?

Šesti v bistvu izhaja iz korenin nekega srednješolskega benda, ki je potem rasel skozi čas do današnjih dni. Sicer z nekaj menjavami, preimenovanji in tako dalje, ampak tisti glavni člani smo ostali, tako da je bend v bistvu rastel tako, kot smo mi rasli – od dijakov, študentov do že malo bolj odraslih oseb. Tudi glasba se je tako razvijala. Vmes smo bili še Šesti metek, ko smo bili v bolj punk obdobju, a smo spoznali, da je ta »metek« res nepotreben v dandanašnjem svetu. Zato smo ga odstranili in smo samo še Šesti.

Nastali ste torej v srednji šoli, ampak to je bilo leta 2009. Kako to, da ste zares začeli »migati« šele lani?

V času dijaških dni si še dokaj nezrel – vsaj mi smo bili. V študentskih letih je vsak študiral po svoje, zdaj pa so se stvari nekako postavile na svoje mesto. Tudi epidemija je na svoj način vplivala s prisilnim premorom; takrat smo res ugotovili, da brez glasbe preprosto ne moremo in da jo moramo vzeti bolj resno. Ravno v tem obdobju smo se dokončno oblikovali v sedanji zasedbi – zamenjali smo bobnarja in pevca – in prav v zadnjem letu ali dveh je to privedlo do končne oblike: do končne slike, končne grafične podobe benda in navsezadnje tudi glasbe.

Čeprav njihovi začetki segajo v leto 2009, so se šele lani bolj resno lotili ustvarjanja.

Kakšno glasbo ustvarjate oziroma si želite ustvarjati?

Nekako se neradi preveč uvrščamo v neke žanre, ampak če bi od daleč pogledali, bi bil to zagotovo rock, ki potem potegne lahko v alternativni, klasični, tudi v pop punk … vse s te neke točke. V besedilih sicer poskušamo biti predvsem sporočilni in ne čisto plehki, zato tudi včasih kakšna parodija na to nesporočilnost.

Imate veliko glasbenih vplivov. Je skupina, po kateri se ravnate? Si želite iti po njeni stopinjah?

Mislim, da bi to lahko bili Green Day. Oni so vedno hodili po neki politični meji, družbenokritični, »zapakirani« še vseeno v rock skladbe, ki so dostopne vsem. Tudi mi bi radi imeli to sporočilnost »antiestablišmenta« punka, ampak da je dostopna večjemu številu ljudi. Recimo temu malo bolj »mainstream«. Green Day so nekje tu blizu in zdi se mi, da so kar dobro zadeli.

Od kod ime? Prej ste bili Šesti metek. Na vašem Facebooku piše, da je OK, če si šesti in ne prvi … Je to vaš moto in potem ime izhaja iz tega?

To je bila v bistvu res evolucija. V obdobju Šestega metka, ko je bila zadeva precej bolj punkovsko usmerjena, je šesti metek predstavljal nekakšen metek odrešitve – kot ruska ruleta, zadnji naboj, ki ti še ostane. Globoko sporočilo: na eni strani obup tega zadnjega metka, na drugi strani možnost rešitve. To je bil takrat pravzaprav namen imena, ki smo ga izbrali z glasovanjem. Vsak član je predlagal tri imena, nato pa smo glasovali mi in naši prijatelji. Tako je bilo izbrano ime Šesti metek.
Med epidemijo pa je nastopil trenutek razmisleka – imeli smo čas, začela se je vojna na evropskih tleh, in vsi ti dogodki, ki so nas prizadeli in nas, žal, še vedno spremljajo, so v nas sprožili vprašanje, ali si sploh želimo metke, naboje v imenu. Ugotovili smo, da ne. Da nam to še dodatno spodbuja misli spodbuja, nas spominja ... Zato smo »metek« dali stran – in se odločili ustvarjati pesmi z dobro energijo, s katerimi bi lahko vsaj malo prispevali k boljši atmosferi.

Imate nov singel Fantazije. O čem govori?

Fantazije so pravzaprav nastale drugače, kot bi si mislili, in glede na to, kakšno sporočilnost bodo imele. Nastale so med vročim poletnim bend vikendom, ki smo si ga organizirali kar sami – s kitaro, pivom, v takšni piknik varianti. Sprva je šlo za vse mogoče fantazije, misli, sanje – nebo je meja. A nato se je vse skupaj znova nekoliko navezalo na občutek, da imamo kot ljudje nek rok trajanja. Vprašali smo se, zakaj se tako pogosto omejujemo. Ugotovili smo, da moramo biti bolj odprti za vse stvari, živeti za danes, na polno. Uresničevati moramo svoje fantazije – tudi če nam včasih porušijo kakšen drug načrt.

Govori o trenutku, ko zmanjka moči in moraš izbrati med ostankom v svetu iluzije ali korakom naprej. Torej rdeča ali modra tabletka? Katera je tista prava za vas?

Obe, kar obe polni skodelici. Saj to je ravno to … zajemi življenje s polno žlico, čeprav ga je težko v tem stresnem, dinamičnem, divjem svetu – ampak dajmo ga na polno.

Kakšne so vaše želje oziroma cilji za prihodnost?

To smo si pred letom in pol napisali na našo delovno tablo, kjer smo po navadi pisali akorde. Napisali smo si cilje in seveda tudi obveznosti – kaj moram narediti, da pridemo do teh ciljev. Na prvem mestu je vsekakor večja prepoznavnost. Če imamo večjo prepoznavnost, potem pride vse ostalo. Lahko imaš večji domet za svoje sporočilo, za svojo pojavnost. Seveda je posledično drugi cilj več koncertov, nastopov v živo in povečanje dosega prek družbenih omrežij, »streaming« platform in nekako okrepiti kanale, da se potem ta glasba sliši. To je dejansko ključno dandanes, ker mislim, da se veliko dobre glasbe skriva nekje med temi »streami«, a pač ne pride ven. Zato smo dali prepoznavnost na prvo mesto, kajti vse ostalo potem pride samo od sebe.