Prva polovica šestdesetih je bila čas, ko je Velika Britanija postala središče svetovne glasbene revolucije. Beatli so osvojili radie, Rolling Stonesi so prinesli surovo moč bluesa, Kinksi pa britanski humor in ostrino vsakdanjega življenja. Medtem so se v Londonu pojavili The Who, bend, ki je bil glasnejši, bolj divji in bolj uporniški od večine. Njihova glasba ni bila le zabava, ampak udarni izraz mladinske jeze in želje po spremembi, zaradi česar so kmalu dobili sloves »najglasnejšega benda na svetu«.
Od The Detours do The Who
Zgodba se je začela v zahodnem Londonu, kjer je Roger Daltrey, sin delavske družine, že kot najstnik ustanovil svoj prvi bend. Kmalu je vanj povabil še vrstnika Johna Entwista, ki je takoj izstopal s svojim virtuoznim basom. Entwistle je v skupino pripeljal prijatelja iz šole za umetnost, Peta Townshenda, ki je bil sprva tih in zadržan, a je kmalu prevzel vlogo glavnega ustvarjalca in kitarista. Skupina se je tedaj imenovala The Detours in igrala priredbe ameriškega rock’n’rolla, dokler ni v začetku leta 1964 prišel do njih divji bobnar Keith Moon. S svojim neskončnim temperamentom in povsem drugačnim slogom igranja je Moon popolnoma spremenil zvok benda.
Ko so ugotovili, da že obstaja drug bend s podobnim imenom, so se odločili za novo ime – The Who. V tistem obdobju je bil za kratek čas njihov menedžer ekscentrični Kit Lambert, ki je takoj začutil, da je v njih nekaj več kot le garažni bend. Njegov vpliv je bil odločilen pri oblikovanju njihove podobe, saj jih je spodbudil, da izkoristijo svojo divjo odrsko energijo. Že prvi singl I Can’t Explain je leta 1965 nakazal, da so The Who nekaj posebnega, leto kasneje pa je himna My Generation postala manifest uporniške mladine. Besedilo, ki je napovedovalo »raje bi umrl, kot se postaral«, je udarilo naravnost v srce generacije, ki se je želela osvoboditi pravil starševskega sveta.
Mod kultura in prve himne
Sredi šestdesetih let je britansko mladino zajela mod kultura – gibanje, ki je stavilo na eleganten videz, Vespe, obleke po meri in glasbo, ki je bila odmik od ameriškega rock’n’rolla. The Who so postali njeni glasniki. Pete Townshend je s svojimi razbijajočimi akordi in ostrim pisanjem besedil ujel nemir generacije, Roger Daltrey je kot pevec nosil karizmo in moč, John Entwistle je s kompleksnimi bas linijami gradil temelje, medtem ko je Keith Moon vnesel v skupino pravo anarhijo.
Njihovi koncerti so bili daleč od običajnih nastopov – Townshend je lomil kitare, Moon je razstreljeval bobne, Daltrey je vrtel mikrofon kot orožje, Entwistle pa je kot nemi kip stal ob strani in zadržal ritem. Ta kontrast med kaosom in disciplino je postal njihov zaščitni znak. Občinstvo je bilo navdušeno nad uničevalnimi zaključi nastopov, ki so bili skoraj gledališki spektakel.
V tistem obdobju so nastali prvi večji hiti, poleg My Generation še skladbe kot Substitute, The Kids Are Alright in I’m a Boy, ki so utrdile njihov sloves. Album A Quick One iz leta 1966 je prinesel nekaj drznih poskusov, med katerimi je izstopala mini rock opera A Quick One, While He’s Away. Skoraj devet minut dolga skladba je bila za tisti čas nekaj povsem novega – namesto enostavnih pop pesmi je šlo za povezano glasbeno zgodbo, ki je napovedala smer, v katero bo Townshend vodil bend.
Tommy – rojstvo rock opere
Leta 1969 so The Who naredili nekaj, česar dotlej še nihče ni poskusil – ustvarili so prvo pravo rock opero. Album Tommy je bil drzen konceptualni projekt, ki je sledil zgodbi gluho-nemega in slepega dečka, ki kljub svoji invalidnosti razvije nadnaraven dar za igranje fliperja in postane simbol odrešitve. Pete Townshend je v zgodbo vgradil tako osebne izkušnje kot navdih iz literature in religije, rezultat pa je bil dvojen: glasbena mojstrovina in umetniški manifest.
Ob izidu je album presenetil kritike in občinstvo. Namesto zbirke kratkih pesmi je Tommy ponudil povezano pripoved, ki je rock glasbo postavila ob bok resnejšim umetniškim žanrom. Pesmi, kot so Pinball Wizard, See Me, Feel Me in We’re Not Gonna Take It, so kmalu postale klasike. Bend je album predstavil tudi v celoti na koncertih, kar je bilo za tisti čas izjemno ambiciozno – in občinstvo je z navdušenjem sprejelo to novo obliko rock spektakla.
Tommy je The Who ponesel na svetovne odre. Nastopili so na legendarnem festivalu Woodstock leta 1969 in leto kasneje na Isle of Wight, kjer so dokazali, da njihova glasba in energija presegata britanske okvire. Od takrat naprej niso bili več samo bend iz londonske mod scene, ampak globalna rock senzacija, ki je kazala novo pot za razvoj popularne glasbe. Leta 1975 je nastal tudi film, rock opera Tommy.
Who’s Next in glasba sedemdesetih
Po uspehu Tommyja je Pete Townshend načrtoval še večji projekt z naslovom Lifehouse, futuristično rock opero o tehnologiji, identiteti in družbeni kontroli. Projekt se je hitro zapletel v ustvarjalne krize in ostal nedokončan, a iz njegovih delov so nastale pesmi, ki so končale na albumu Who’s Next (1971). Ta plošča je postala ena največjih v zgodovini rocka – združevala je moč rifov, inovativno uporabo sintetizatorjev in besedila, ki so govorila o razočaranju nad politiko in družbo.
Med skladbami so izstopale himne Baba O’Riley in Behind Blue Eyes, pa tudi epski zaključek Won’t Get Fooled Again, kjer Daltrey v vrhuncu zakriči z nepozabnim krikom, ki se je zapisal v zgodovino. Album je pokazal, da The Who niso le koncertna atrakcija, ampak tudi studijski bend, ki zna združiti energijo in kompleksnost.
V sedemdesetih so nadaljevali z ustvarjalnim nizom: Who’s Next je bil uvod v obdobje, ko so The Who veljali za največji rock bend na svetu, ob bok Zeppelinom in Stonesom. Njihovi koncerti so bili spektakli, na katerih je Townshend s svojim »windmill« gibom udarjal po kitari, Moon je podiral vse meje bobnanja, Daltrey je bil karizmatični vodja občinstva, Entwistle pa je z neverjetno preciznostjo držal skupaj vso glasbeno norijo.
Quadrophenia in generacija modov
Če je Tommy odprl vrata rock operi, je Quadrophenia leta 1973 to idejo dvignil na povsem novo raven. Gre za dvojni album, na katerem je Pete Townshend zgradil zgodbo o britanskem mladeniču Jimmiju, ki razpet med mod kulturo, družbenimi pritiski in lastnimi dvomi išče identiteto. Album je izjemno oseben, saj v njem Townshend prepleta svoje izkušnje iz mladosti z refleksijo o generaciji, ki je odraščala v Londonu šestdesetih.
Glasbeno je Quadrophenia ambiciozen in mogočen. Pesmi, kot so The Real Me, 5:15 in naslovna skladba, združujejo melodičnost, kompleksne aranžmaje in tipično Whojevsko eksplozijo energije. Posebnost albuma je tudi uporaba sintetizatorjev, ki ustvarjajo zvočne pokrajine, v katere je vgrajena pripoved. Kritiki so ga pogosto označili za najbolj dovršeno delo skupine, saj združuje močno zgodbo, tehnično briljanco in čustveno globino.
Ob izidu je album postal več kot le glasba – postal je manifest za mod kulturo, ki je v sedemdesetih doživela novo življenje. Leta 1979 je bil Quadrophenia celo prirejen v film, ki je s svojo surovo zgodbo o mladinskem nemiru dodatno utrdil njegov kultni status. Za mnoge oboževalce je prav ta plošča tista, ki najbolje ponazarja bistvo The Who – bend, ki zna povezati osebno in kolektivno izkušnjo v nepozaben rockovski izraz.
Smrt Keitha Moona in tragedija v Cincinnatiju
Kljub ustvarjalnim vrhuncem v sedemdesetih so The Who kmalu začeli plačevati ceno nenehne napetosti in divjega življenjskega sloga. Keith Moon, genialni, a neobvladljivi bobnar, je postal sinonim samouničevanja. Njegove nore zabave, alkohol in droge so bile legendarne, a hkrati pogubne. Leta 1978 je v Londonu umrl zaradi prevelikega odmerka zdravil, namenjenih zdravljenju alkoholizma. Star je bil le 32 let. Njegova smrt je pomenila konec neke ere, saj so The Who izgubili člana, ki je bil srce njihove odrske norije in neponovljive energije.
Kmalu zatem jih je doletela še ena tragedija. Decembra 1979 so nastopali v ameriškem Cincinnatiju, kjer je zaradi slabih varnostnih ukrepov pri vstopu v dvorano prišlo do prerivanja. V kaosu je umrlo enajst ljudi, več deset pa jih je bilo poškodovanih. Čeprav bend tega ni takoj izvedel in je koncert odigral do konca, je dogodek močno zaznamoval njihovo kariero. The Who so se znašli v središču javnih polemik o varnosti na koncertih, tragedija pa je postala ena najbolj bolečih točk v zgodovini rock glasbe.
Ta dvojni udarec – smrt Moona in nesreča – je postavil pod vprašaj prihodnost skupine. A Pete Townshend, Roger Daltrey in John Entwistle so kljub bolečini nadaljevali, saj je ime The Who že tedaj pomenilo preveč, da bi preprosto ugasnilo.
Nadaljevanje v osemdesetih
Po smrti Keitha Moona so The Who morali najti bobnarja, ki bi lahko vsaj približno zapolnil praznino. Izbira je padla na Kenneyja Jonesa iz Small Faces in Faces, ki je bil dober glasbenik, a nikoli ni imel Moonove divje prezence. To je pomenilo, da se je zvok skupine nekoliko umiril in postal bolj standarden, kar pa je nekaterim oboževalcem manjkalo. Kljub temu so nadaljevali z ustvarjanjem – leta 1981 so izdali album Face Dances z uspešnico You Better You Bet, dve leti kasneje pa še It’s Hard, kjer je izstopala pesem Eminence Front.
Odzivi so bili mešani. Kritiki so pogosto menili, da je bend izgubil del svoje prvotne ostrine, a The Who so ostali koncertna sila. Njihove turneje v osemdesetih so bile ogromne, z nastopi na stadionih, kjer so dokazovali, da še vedno zmorejo napolniti največje arene. A napetosti znotraj skupine, zlasti med Townshendom in Daltreyjem, so postajale vse večje. Pete je bil utrujen od nenehnega pritiska in se je posvetil solo karieri, kar je privedlo do tega, da so The Who leta 1982 naznanili slovo od koncertnih odrov.
Slovo pa ni bilo dokončno. Že leta 1985 so se vrnili na oder na koncertu Live Aid, kjer so ponovno združili moči za dober namen in opomnili svet, da so The Who še vedno živa sila rocka.
Ponovne združitve in Broadway
Čeprav so se v začetku osemdesetih poslovili, so The Who v naslednjih letih znova našli pot na oder. Sprva je šlo za občasne nastope ob posebnih priložnostih, a zanimanje občinstva ni nikoli usahnilo. V devetdesetih so se njihove pesmi ponovno znašle v središču pozornosti, tokrat na nekoliko drugačen način – Broadway je odkril moč rock opere.
Leta 1993 je Tommy zaživel kot muzikal na newyorških odrih in postal velik hit. Kritiki so bili navdušeni nad tem, kako se je Townshendova vizija prelila v gledališče, občinstvo pa je znova doživelo zgodbo o dečku čudežnem fliperistu, tokrat v bleščeči produkciji. Muzikal je prejel več nagrad Tony, Pete Townshend pa si je utrdil položaj ne le kot rocker, ampak kot skladatelj, ki zna svojo glasbo vpisati tudi v drugačne umetniške okvire.
Hkrati so se The Who vse pogosteje združevali za turneje in posebne projekte. Njihovi koncerti so bili vedno razprodani, saj je med oboževalci prevladovalo občutje, da je treba izkoristiti vsako priložnost, da še enkrat vidijo eno največjih skupin v zgodovini.
Smrt Johna Entwistlea in novi začetek
Junija 2002 je svet pretresla vest, da je umrl John Entwistle, tihi velikan in srčni utrip The Who, star je bil 57 let. V svoji hotelski sobi v Las Vegasu je doživel srčni zastoj, povezan z uživanjem kokaina. Njegova smrt je pomenila izgubo ne le enega najboljših basistov vseh časov, ampak tudi ravnovesja znotraj skupine. Entwistle je bil tisti, ki je s svojo mirno držo vedno uravnotežil eksplozivnost ostalih članov, hkrati pa je njegov bas pogosto zvenel kot drugi glavni inštrument.
Kljub šoku sta Pete Townshend in Roger Daltrey sprejela odločitev, da bosta nadaljevala. The Who sta bila v tistem trenutku že več kot le bend – bila sta institucija. S pomočjo gostujočih glasbenikov sta se podala na turneje in dokazala, da glasba še vedno živi. Leta 2006 sta izdala album Endless Wire, prvi studijski projekt po letu 1982, ki je pokazal, da imata še vedno ustvarjalno iskro. Čeprav plošča ni dosegla vpliva njihovih klasik, je pomenila simboličen novi začetek, ki je občinstvu dal vedeti, da The Who nista zgolj dva preostala člana, ki potrebujeta pozornost, ampak še vedno aktualna skupina.
The Who v 21. stoletju
V novem tisočletju so The Who postali predvsem koncertna institucija. Čeprav sta v zasedbi ostala le še Townshend in Daltrey, sta uspela obdržati ime pri življenju in mu vdihniti novo energijo z mladimi spremljevalnimi glasbeniki. Njuni nastopi so bili vselej razprodani, saj je občinstvo želelo videti legendo v živo – bend, ki je oblikoval rock, kot ga poznamo.
Leta 2010 sta nastopila na Super Bowlu v ZDA, kjer sta pred milijonskim občinstvom dokazala, da so njihove klasike še vedno aktualne. Pesmi, kot so Baba O’Riley, Pinball Wizard in Won’t Get Fooled Again, so delovale brezčasno, medtem ko sta Daltrey in Townshend pokazala, da tudi po desetletjih še vedno obvladujeta oder.
Leta 2019 je izšel album Who, na katerem sta se znova lotila aktualnih tem in pokazala, da še nista izgubila ustvarjalnega glasu. Čeprav kritiki plošče niso uvrstili med njihove največje dosežke, je pomenila dokaz, da The Who niso muzejski eksponat. V zadnjih letih so se podali na obsežne turneje, pogosto s spremljavo simfoničnih orkestrov, kar je njihovi glasbi dodalo dodatno dimenzijo.
Tako sta Townshend, ki jih šteje 80 in Daltrey, ki je še leto dni starejši, postala neke vrste ambasadorja rock zgodovine – ne le kot zadnja preživela člana klasične zasedbe, ampak kot varuha pesmi, ki so spremenile svet. In še nista rekla zadnje, prav te dni se je začela ameriška turneja z naslovom The Song is Over (ki pa je vendarle poslovilna).
Zapuščina in vpliv
The Who so s svojo glasbo in odrskim nastopom zaznamovali rock zgodovino. My Generation je postala ena največjih himn mladinske kulture, Tommy je odprl vrata rock operi, Who’s Next pa je dokazal, da lahko rock preseže enostavne forme. Njihov zvok je vplival na hard rock, punk in britpop, njihova energija na koncertih pa je postala merilo za vse, ki so prišli za njimi. Keith Moon velja za enega najbolj inovativnih bobnarjev, John Entwistle za enega najmočnejših basistov, Pete Townshend za enega najboljših kitaristov in avtorjev, Roger Daltrey pa seveda - za enega najbolj prepoznavnih glasov rocka.
