Medtem ko so Beatli osvajali svet in Rolling Stones gradili podobo upornikov, sta brata Ray in Dave Davies pisala pesmi, ki so ostale trdno zasidrane v angleški kulturi. Njihova glasba je združevala surove rife, ironičen humor in nežno melanholijo, ki jo je lahko razumel vsak mali človek.
The Kinks so nastali v severnem Londonu, v soseski Muswell Hill, kjer sta brata Ray in Dave Davies skupaj z Mickom Avoryjem in Petom Quaifom sestavila bend, ki se je sprva imenoval The Ravens (in pred tem še Ramrods in Ray Davies Quartet). Njihova prva glasbena podoba ni izstopala iz množice mladih skupin, ki so v zgodnjih šestdesetih poskušale posnemati uspeh Beatlov in Stonesov.
Ne bomo krokarji
Ko so The Ravens konec leta 1963 spremenili ime v The Kinks, je bil to del taktike, da bi izstopali iz poplave londonskih skupin. Ime naj bi predlagal njihov menedžer Larry Page (ne, ne tisti iz Googla), ker je zvenelo uporniško, drzno in rahlo provokativno. Čeprav so mnogi menili, da ima ime celo negativen prizvok, se je izkazalo, da je ravno prav udarno, da si ga je bilo nemogoče ne zapomniti.
Prvi posnetki skupine s priredbami drugih glasbenikov niso dosegli večjega uspeha, a Ray Davies je vztrajal pri pisanju pesmi, ki bi bile drugačne od generičnega beat zvoka. Odločilen trenutek je bil, ko je nastala skladba You Really Got Me. Ray jo je zasnoval na preprostem, ponavljajočem se rifu, a prav brat Dave Davies je s svojim eksperimentiranjem naredil čudež. Ko je v jezi razrezal zvočnik svojega ojačevalca, je nastal značilen popačen zvok kitare – nekaj, kar se je v tistem času zdelo skoraj nepredstavljivo.
Rezultat je bil brutalen, minimalističen in električen komad, ki je zvenel kot nekaj, kar prihaja iz prihodnosti. Ko so avgusta 1964 izdali singel, je You Really Got Me eksplodiral: v Veliki Britaniji je prišel na prvo mesto lestvic, v ZDA pa do sedmega. Pesem je postala eden prvih kamnov v temeljih hard rocka, heavy metala in celo punka, saj je pokazala, kako močno lahko deluje en sam, preprost rif.
Zares si me dobila
Okoli skladbe se je kmalu razvila tudi legenda: dolgo je krožilo prepričanje, da kitarskega sola ni posnel Dave Davies, temveč mladi Jimmy Page, takrat še studijski glasbenik, ki je kasneje zaslovel z Led Zeppelin. V resnici je bil Page res prisoten na nekaj zgodnjih snemanjih The Kinks, a je kasneje sam večkrat poudaril, da je solo Daveovo delo. Dave Davies je bil tudi precej jezen, ker mu je ta mit jemal zasluge za enega najpomembnejših trenutkov njegove kariere.
You Really Got Me je tako postala njihova vizitka in hkrati eden najbolj prepoznavnih rifov v zgodovini popularne glasbe. Vplivala je na generacije kitaristov – Van Halen so jo konec sedemdesetih obudili v svojem eksplozivnem slogu in znova pokazali, da je pesem brezčasna.
Napiši mi še kaj več
Po eksploziji s You Really Got Me so The Kinks hitro dokazali, da niso »enohitni« čudež. V istem letu so izdali še All Day and All of the Night, ki je z enako surovostjo utrdila njihov status in potrdila, da Daveov popačen zvok kitare ni bil naključje, temveč nova rockovska smer. Začetki so jih uvrščali v isto kategorijo kot The Who – bili so mladi, hrupni in uporniški.
A prav Ray Davies je poskrbel, da so se Kinks ločili od drugih. Njegovo pisanje je kmalu zašlo stran od tipičnih ljubezenskih tem, ki so prevladovale pri Beatlih in Stonesih. Ray je imel neverjeten posluh za vsakdanje življenje malega človeka, ironijo angleške družbe in melanholijo, ki se skriva v na videz preprostih trenutkih. To je prišlo do izraza v hitih, kot so Tired of Waiting for You in Sunny Afternoon.
Pesem Sunny Afternoon je leta 1966 postala himna angleškega poletja, saj je v senci optimističnega melodijskega popa govorila o davkih, izgubi premoženja in resignaciji – vse to pa je Ray zapakiral v nalezljiv, skoraj lahkoten refren.
Bolj britanski od Britancev
Eden največjih vrhuncev njihove kariere je bila leta 1967 izdana skladba Waterloo Sunset, ki jo danes mnogi uvrščajo med najlepše angleške pop pesmi vseh časov. V njej Ray slika prizor londonskega mostu, kjer opazuje mimoidoče in pusti, da se zgodba razplete v drobnih detajlih. To je bil trenutek, ko so The Kinks prerasli v glasbeno ogledalo britanskega vsakdana, nekaj, česar niso uspeli ujeti ne Beatli, ne Stonesi.
Kljub uspehom so jih pestile težave – predvsem v ZDA. Zaradi spora z ameriško glasbeno zvezo so imeli od leta 1965 do 1969 prepoved nastopanja v Ameriki, kar jim je zaprlo vrata na največji svetovni trg. Namesto da bi zasedli prostor ob konkurentih kot globalne superzvezde, so ostali močno vezani na domače britansko občinstvo. Paradoksalno pa je prav to prispevalo k njihovemu značilnemu britanskemu tonu – bili so »najbolj angleški« bend britanske invazije.
Mi bomo učili »ta mlade«
Tudi druge pesmi iz tistega časa so utrjevale ta občutek – Dead End Street je pela o brezposelnosti in brezupu, Dedicated Follower of Fashion pa se je z ironijo norčevala iz londonske modne scene. Vse skupaj je ustvarjalo občutek, da poslušalec skozi njihove pesmi hodi po ulicah Londona, sliši govorico ljudi in vidi njihove težave.
Ravno ta »angleškost« je bila dvorezen meč: doma so jih oboževali, v tujini pa so jih zaradi preveč specifičnih referenc včasih težje razumeli. A prav zato so Kinks postali tako vplivni pozneje, ko je v devetdesetih eksplodiral britpop – Blur, Oasis in Pulp so se vsi odkrito naslanjali na Rayev način pisanja. Damon Albarn je nekoč celo dejal, da je Ray Davies »učitelj, ki nas je naučil, kako pisati o lastni ulici«.
Dajmo malo eksperimentirat
Konec šestdesetih so The Kinks vstopili v obdobje, ko so začeli razmišljati širše od enostavnih singlov. Ray Davies je vse bolj razmišljal kot pripovedovalec zgodb in dramatik, zato so njihovi albumi začeli dobivati obliko konceptov – skoraj mini glasbenih dram, kjer so pesmi povezovale skupne teme.
Album Something Else by The Kinks (1967) je bil prvi pokazatelj te smeri. V njem so združili pesmi, kot je Waterloo Sunset, s skladbami, ki so segale od satiričnih do intimnih. Čeprav komercialno ni bil uspeh v rangu beatlov, so ga kritiki pohvalili in je pokazal, da imajo Kinks globino.
Leta 1969 so izdali album Arthur (Or the Decline and Fall of the British Empire). To je bil ambiciozen projekt, ki je nastal kot glasbena spremljava za televizijski scenarij. Album je obravnaval britanski razredni sistem, povojno družbo in izseljevanje, vse pa skozi prizmo zgodbe o navadnem delavcu Arthurju. Čeprav televizijski projekt ni bil nikoli dokončan, je album sam zase postal kultna plošča, ki jo mnogi štejejo med njihove najboljše.
S kom je Lola?
Največji mednarodni uspeh pa so dosegli leta 1970 s ploščo Lola Versus Powerman and the Moneygoround, Part One. Tu so The Kinks združili ironijo, družbeno kritiko in nalezljive melodije v zgodbi o glasbeni industriji in njenih zankah. Pesem Lola, ki govori o romanci z osebo nejasnega spola, je postala svetovni hit in eden njihovih najbolj prepoznavnih singlov. Zanimivo je, da je skladba izšla v času, ko so zaradi cenzure in konservativnosti morale radijske postaje včasih popraviti besedilo – a vse to je samo še povečalo njeno priljubljenost.
Ray Davies je z albumom Lola vs. Powerman dosegel ravnovesje med družbeno satiro in pop privlačnostjo, kar je dokazalo, da je bend sposoben ostati relevanten tudi ob koncu burnega desetletja.
Kaj za vraga smo?
V sedemdeseta so The Kinks vstopili kot bend z močnim ugledom, a z vedno večjo željo Raya Daviesa, da glasbo spremeni v nekaj bolj gledališkega. Medtem ko so se nekateri njihovi vrstniki usmerili v težki rock ali progresivo, so Kinks ubrali svojo pot in ustvarjali albume, ki so bili pogosto zastavljeni kot mini rock-opere.
Album Muswell Hillbillies (1971) je bil prvi pri njihovi novi založbi RCA in je nosil močan osebni pečat, saj se je Ray vrnil k zgodbam iz svojega domačega okolja v Muswell Hillu. V pesmih je združil kritiko urbanega planiranja, družbene neenakosti in nostalgijo po izginjajočem načinu življenja.
Gledališki rock
Sledili so še ambicioznejši projekti: Preservation Act 1 (1973) in Preservation Act 2 (1974) sta bila skorajda politični satiri, prepleteni s kompleksnimi liki in zgodbami o korupciji, oblasti in uporu. Ray je z njima gradil skoraj gledališko predstavo, kar se je še bolj izrazilo na koncertih, kjer so se Kinks na odru spreminjali v nekakšno rock-igralsko skupino.
Ta faza se je nadaljevala tudi z albumi kot Soap Opera (1975) in Schoolboys in Disgrace (1975), kjer so pesmi oblikovale nekakšne zgodbe z liki, dialogi in pripovednim lokom. Čeprav so bila ta dela pogosto prezahtevna za širšo publiko, so pokazala Rayev talent kot dramatika in satirika.
V tem času so The Kinks na nek način postali outsiderji svoje generacije – medtem ko so Led Zeppelin polnili stadione, so Kinks ustvarjali bolj eksperimentalne, skoraj kabaretne predstave. Njihov vpliv v tem obdobju ni bil na komercialnih lestvicah, ampak v drznosti, s katero so rock glasbo skušali spremeniti v obliko družbenega gledališča.
Ponovni komercialni uspeh
Po nekaj letih eksperimentiranja so The Kinks konec sedemdesetih spet našli pot do širšega občinstva. Z albumom Sleepwalker (1977) so se prilagodili novi dobi rocka: zveneli so bolj preprosto, bolj radijsko, a še vedno z Rayevim značilnim pisateljskim pečatom. Album je v ZDA dosegel solidno prodajo, kar je napovedovalo nov vzpon.
Največji preboj v Ameriki je prinesel album Low Budget (1979), ki je z naslovno skladbo in hiti, kot je (Wish I Could Fly Like) Superman, ujel duha časa – gospodarska kriza, vsakdanji problemi, a v rock’n’roll preobleki. Kinks so v ZDA v tem obdobju postali dvoranska atrakcija, nastopali so v velikih dvoranah in znova uživali uspeh, ki jim je bil zaradi prepovedi nastopanja v šestdesetih odrečen.
Hod'te plesat
Začetek osemdesetih je prinesel še več radijskih hitov. Album Give the People What They Want (1981) je nosil provokativen naslov in skladbe, kot sta Destroyer ter Better Things, so se dobro prijele. Še večji uspeh je sledil z albumom State of Confusion (1983), kjer je pesem Come Dancing postala njihov največji hit po Lola. Ray Davies je v njej obudil spomine na svojo mladost in sestrine plese, skladba pa je osvojila ameriške lestvice in jih znova približala MTV generaciji.
Čeprav so jih kritiki včasih imeli za »bend dveh obrazov« – konceptualne umetnike v 70-ih in dvoranski rock iz 80-ih – so Kinks dokazali, da se znajo prilagoditi brez popolne izgube identitete. Njihovi koncerti v tem obdobju so bili energični, Daveov kitarski slog je ostal surov in agresiven, Ray pa je s humorjem in ironijo povezoval občinstvo.
Marš, brat moj!
Konec osemdesetih in v devetdesetih so The Kinks še vedno snemali, njihova ustvarjalna moč pa je počasi bledela. Albumi, kot so Word of Mouth (1984), Think Visual (1986) in UK Jive (1989), niso več dosegali uspehov, čeprav so prinesli nekaj solidnih skladb. Zadnji studijski album skupine, Phobia, je izšel leta 1993 in ostal predvsem zanimivost za zveste oboževalce.
Največji problem benda v tem obdobju ni bil toliko pomanjkanje idej kot pa vedno bolj napeti odnosi med bratoma Davies. Ray in Dave sta imela že od začetkov zapleteno razmerje – medsebojno občudovanje se je pogosto spreminjalo v prepire, tako v zakulisju kot na odru. V devetdesetih so ti spori postali nepremostljivi, zato so se The Kinks konec 1996 tiho razšli.
Gremo se sami
Po razpadu je Ray Davies nadaljeval samostojno pot in izdal več solo albumov, hkrati pa gojil sloves enega najboljših britanskih piscev pop pesmi. Dave Davies je prav tako snemal solo materiale, a je leta 2004 doživel možgansko kap, po kateri je okreval dolgo časa.
Čeprav so se občasno pojavljale govorice o ponovni združitvi, se to nikoli ni zares zgodilo. Ray in Dave sta sicer nekajkrat skupaj nastopila na manjših dogodkih, a polnopravne vrnitve The Kinks ni bilo. V zadnjih letih je bilo več namigov, da bi se bend morda lahko spet združil v studiu, a ostaja odprto vprašanje, ali je to res mogoče, nenazadnje so vsi stari 80 ali čez.
Vpliv in zapuščina
The Kinks so v zgodovino rocka zapisani kot eden ključnih bendov britanske invazije. Njihov zgodnji zvok, z rifi kot pri You Really Got Me in All Day and All of the Night, je tlakoval pot hard rocku in heavy metalu. Dave Davies velja za enega prvih kitaristov, ki je s popačenim zvokom odprl vrata težjemu rocku. Njihov vpliv se je čutil še desetletja pozneje. Punk bendi, kot so The Jam in Sex Pistols, so črpali iz njihove surove energije. V devetdesetih je britpop scena (Blur, Oasis, Pulp) odkrito priznavala, da so jim Kinks pokazali pot, kako pisati o lastnem okolju. Tudi ameriške skupine, kot so Van Halen, so jim izkazale spoštovanje – Van Halen so prav z You Really Got Me vstopili na sceno.
Čeprav so bili pogosto v senci Beatlov in Stonesov, danes velja, da so Kinks ustvarili nekatere izmed najbolj brezčasnih skladb britanske glasbe. Njihov katalog je poln hitov, ki so še vedno del koncertnih setlist številnih glasbenikov in obvezni del rock zgodovine.
