Svet si ga je zapomnil kot somnambula (mesečnika) Cesarea v Kabinetu dr. Caligarija (Das Cabinet des Dr. Caligari, 1920), kasneje pa kot majorja Strasserja v hollywoodski klasiki Casablanca (1942). Njegova kariera je zgodba o umetnosti, pregnanstvu in vlogi igralca, ki je utelešal zlikovce, a bil v resnici njihov odločen nasprotnik.
Berlinčan po duši in rodu
Conrad Veidt se je rodil 22. januarja 1893 v Berlinu kot Hans Walter Conrad Veidt. Odraščal je v pruskem glavnem mestu v času, ko se je mesto hitro razvijalo v eno od kulturnih središč Evrope. Sprva ni kazalo, da bo postal igralec – mladost je preživel precej običajno, brez umetniških ambicij. Šele po srednji šoli ga je začelo zanimati gledališče, kar ga je vodilo do igralskega izobraževanja pri znanem berlinskem gledališkem pedagogu Albertu Baschu.
Leta 1914, ob izbruhu prve svetovne vojne, je bil vpoklican v vojsko in služil na vzhodni fronti. Zaradi zdravstvenih težav je bil kmalu odpuščen in se je vrnil v Berlin, kjer se je spet posvetil gledališču. Že leta 1916 je začel nastopati na odru Nemškega gledališča (Deutsches Theater), ki ga je vodil znameniti Max Reinhardt. Prav pri njem je Veidt pridobil prvo resno igralsko disciplino in tudi izpostavljenost, saj je Reinhardt že takrat veljal za enega najvplivnejših evropskih gledaliških režiserjev.
Prve filmske izkušnje so sledile kmalu zatem – leta 1916 se je pojavil v svojem prvem filmu Der Weg des Todes. Čeprav so bile njegove zgodnje vloge še skromne, se je hitro uveljavil kot igralec z izrazito pojavo, ki je znal uporabiti svojo visoko in suhljato postavo ter izredno gibčnost za učinek na platnu. To ga je vodilo proti vlogam, ki bodo pozneje postale del filmske zgodovine.
Ekspresionistična ikona
Za Conrada Veidta je bilo obdobje po prvi svetovni vojni odločilno. Nemčija je bila v političnem in družbenem pretresu, a prav v teh razmerah je zaživela nova umetniška smer – filmski ekspresionizem. Veidt je postal eden njenih najbolj prepoznavnih obrazov. Njegova visoka postava, izrazit obraz in sposobnost telesne igre so ga naredili idealnega za vloge, v katerih je moral utelešati skrivnostne, pogosto tragične in srhljive like.
Leta 1920 je prišel njegov veliki preboj: vloga Cesarea v Kabinetu dr. Caligarija (Das Cabinet des Dr. Caligari, 1920). Kot hipnotizirani mesečnik je s praznim pogledom, togo hojo in nenaravno telesno držo postal utelešenje nočnih mor in psihološke tesnobe, ki je prevevala povojno Nemčijo. Film, ki ga danes štejejo za enega temeljev svetovne kinematografije, je Veidta postavil v središče mednarodne pozornosti in ga zaznamoval za vse življenje.
Po Caligariju je sledila vrsta ekspresionističnih mojstrovin. V filmu Orlakove roke (Orlacs Hände, 1924) je zaigral pianista, ki po transplantaciji dobi roke morilca, kar je še poglobilo njegovo povezavo z liki, razpetimi med psihološko travmo in grotesknim nadrealizmom. Sodeloval je tudi s Fritzem Langom, med drugim v Dr. Mabuse, igralec (Dr. Mabuse, der Spieler, 1922), kjer je postal del širšega kanona nemškega ekspresionizma.
Veidt je s svojimi vlogami pomagal oblikovati vizualni jezik žanra – ostri kontrasti svetlobe in senc, poudarjena mimika, skoraj plesna telesna govorica. Postal je simbol tiste dobe, ki je v kinematografskem izrazu iskala način, kako pokazati notranje stiske in temačne plati človeške duše.
Zvezdnik nemega in zgodnjega zvočnega filma
Po uspehu s Kabinetom dr. Caligarija je Conrad Veidt postal ena največjih zvezd nemškega filma dvajsetih let. Njegova podoba je presegala ekspresionistično estetiko – zlahka je zaigral tudi romantične junake, tragične ljubimce in zgodovinske osebnosti. Ta raznolikost mu je prinesla status enega najbolje plačanih igralcev v nemški filmski industriji.
Pomembna prelomnica je bila tudi vloga v britanskem filmu Človek, ki se smeje (The Man Who Laughs, 1928), posnetem po romanu Victorja Hugoja. Njegov lik Gwynplaine, mož z brazgotino, ki mu je obraz za vedno ukrivila v grotesken nasmeh, je postal ena njegovih najbolj ganljivih kreacij. Podoba tega lika je pozneje navdihnila celo stripovskega Jokerja v svetu DC Comics. S tem je Veidt dobil globalno prepoznavnost, saj je film doživel uspeh tudi izven Evrope.
Z nastopom zvočnega filma se je moral preizkusiti na novo, a prehod zanj ni bil tako težaven kot za marsikaterega kolega. Imel je globok, odločen glas in obvladoval dikcijo, kar mu je omogočilo, da je kariero nadaljeval brez večjih prekinitev. Sredi tridesetih let pa ga je politična situacija v Nemčiji prisilila v težke odločitve, ki so spremenile njegovo življenje.
Emigracija in nova kariera
Vzpon nacizma v Nemčiji je Conrada Veidta postavil pred življenjsko odločitev. Čeprav sam ni bil Jud, je bila njegova druga žena Ilona Prager judovskega rodu, hkrati pa je bil sam izrazit nasprotnik Hitlerjeve ideologije. Leta 1933, kmalu po prihodu nacistov na oblast, je zato zapustil Nemčijo. Pred odhodom je pri nemškem filmskem združenju izrecno zahteval, naj ga zabeležijo kot političnega nasprotnika režima, kar je bila tvegana, a odločna gesta.
Najprej se je preselil v Veliko Britanijo, kjer se je hitro vključil v filmsko produkcijo. Pod okriljem producenta Alexandra Korde je zaigral v več britanskih filmih, med drugim v Jud Süß (1934), kjer je upodobil naslovnega junaka Josefa Süßa Oppenheimerja – v tem času še v britanski protinacistični različici zgodbe, popolnoma drugačni od kasnejše nacistične propagande z istim naslovom. Veidt je tako že v tridesetih letih nastopal v vlogah, ki so imele jasno politično sporočilo.
Njegova odločitev, da se bo boril proti nacizmu na filmskem platnu, se je nadaljevala tudi po selitvi v ZDA konec tridesetih let. V Hollywoodu so ga hitro prepoznali kot igralca, ki je s svojo ostro pojavo in značilnim glasom odlično utelešal zlikovce, zlasti nemške oficirje. Čeprav je bilo ironično, da je kot protinacist vedno znova igral naciste, je Veidt zavestno sprejel takšne vloge, saj je verjel, da bo s tem pomagal okrepiti hollywoodski boj proti Hitlerju.
Med pomembnejšimi filmi tega obdobja so Vohun v črnem (The Spy in Black, 1939) v Veliki Britaniji, kjer je igral nemškega kapitana, ter Nacistični agent (Nazi Agent, 1942) in Več kot sum (Above Suspicion, 1943) v Hollywoodu, kjer je nastopal v vlogah, ki so vedno znova poudarjale nevarnost totalitarizma. Vendar pa je bil vrhunec njegove ameriške kariere šele pred vrati – z vlogo v enem najbolj kultnih filmov vseh časov.
Vrhunec in simbolika Casablance
Leta 1942 je Conrad Veidt dosegel vrhunec svoje hollywoodske kariere z vlogo majorja Heinricha Strasserja v filmu Casablanca (1942). Čeprav je bil to stranski lik v zgodbi o ljubezni Ricka Blaina (Humphrey Bogart) in Ilsine Lund (Ingrid Bergman), je prav Strasser postal ključni nasprotnik, ki je poosebljal ves nacistični aparat v času druge svetovne vojne.
Veidtova upodobitev je bila hladna, avtoritativna in popolnoma prepričljiva. Njegova navzočnost je film napolnila z napetostjo, saj je vsak njegov nastop poudaril kontrast med nasilno ideologijo nacizma in romantično hrepenenjem po svobodi, ki je bilo osrednje sporočilo Casablance.
Simbolika Strasserjevega lika je bila močnejša, ker so gledalci vedeli, da je Veidt emigriral iz nacistične Nemčije in bil osebno vpleten v boj proti Hitlerjevemu režimu. S tem je njegova igra dobila dodatno avtentičnost – igralec, ki se je odločil za izgnanstvo zaradi svojih prepričanj, je na filmskem platnu postal glasen opomin na grožnjo nacizma.
Usoda njegovega lika v filmu je prav tako emblematična. Strasser umre na letališču v Casablanci, kar simbolično predstavlja poraz nacizma pred svobodo in ljubeznijo, ki ju film povzdiguje. Čeprav je imel Veidt v svoji karieri številne pomembne vloge, ga večina filmske zgodovine pomni prav po tej – vlogi, ki združuje umetnost, politiko in osebno integriteto.
Družinski človek
Conrad Veidt je bil trikrat poročen. Prvi zakon je sklenil leta 1918 s kabaretsko igralko Gussy Holl, a je bil kratek in ne preveč srečen, saj sta se ločila že po štirih letih. Druga žena je bila Anna Maria »Felizitas« Radke, s katero se je poročil leta 1923. V tem zakonu se mu je rodila hči Vera, ki jo je klical Kiki in jo pogosto opisoval kot svoj največji zaklad. Kiki ni stopila v igralske vode, ampak je živela zasebno življenje v Švici. Umrla je leta 2004 v Baslu, stara 79 let. Od Anne Marie se je ločil leta 1932, a je z Vero ohranil stik in z njo preživljal poletja. Leto pozneje se je poročil z Madžarko Ilono Barto Greger, znano kot Lilli ali Lily, ki je bila Judinja. Prav zaradi nje in zaradi lastnih prepričanj je leta 1933 zapustil Nemčijo in se javno opredelil proti Hitlerjevemu režimu.
Kljub trem zakonom so ga prijatelji opisovali kot predanega moža in očeta, obenem pa kot človeka, ki ga je spremljala določena melanholija. Bil je izjemno predan pomoči drugim: velik del svojih hollywoodskih honorarjev je namenil judovskim beguncem in različnim fundacijam, mnogim posameznikom pa je pomagal tudi osebno. Ponosno je poudarjal, da je na nacističnih listah označen kot nasprotnik režima, in se zavestno odločal za vloge, v katerih je na filmskem platnu razkrinkaval zlo, pred katerim je moral sam pobegniti.
Zadnja leta in smrt
Ko se je Conrad Veidt po letu 1939 dokončno preselil v ZDA, je hitro postal del hollywoodske skupnosti igralcev emigrantov, ki so bežali pred nacizmom. V Los Angelesu je živel z ženo Lilli, s katero sta imela topel in stabilen odnos.
V zasebnem življenju se je rad umaknil pred hrupom filmske industrije. Najraje je igral golf, kar je počel skoraj vsak dan, kadar ni bil zaposlen na snemanju. Prav ta šport pa je postal usoden. 3. aprila 1943 je med igro na igrišču v Los Angelesu doživel srčni infarkt. Umrl je star komaj 50 let, v trenutku, ko je bil na vrhuncu svoje hollywoodske kariere. Njegova smrt je močno pretresla prijatelje in sodelavce, še posebej zato, ker je bil v središču protinacistične filmske kampanje, ki jo je s svojimi vlogami tako prepričljivo utelešal.
Zapuščina
Conrad Veidt je ostal v filmski zgodovini zapisan kot eden najmočnejših igralcev med obema vojnama, ki je znal s svojo telesno govorico, obrazno mimiko in notranjo intenzivnostjo ustvariti like, ki so gledalce zaznamovali še desetletja. V Nemčiji je bil utelešenje ekspresionističnega gibanja – njegov Cesare v Kabinetu dr. Caligarija (Das Cabinet des Dr. Caligari, 1920) je postal ikona žanra, vloga Gwynplaina v Človeku, ki se smeje (The Man Who Laughs, 1928) pa je vplivala celo na popularno kulturo, saj je navdihnila podobo stripovskega Jokerja.
V Hollywoodu je njegovo ime povezano predvsem z Casablanco (1942), ki velja za enega največjih filmov vseh časov. Čeprav je igral zlikovca, je prav zaradi te vloge dosegel status nesmrtnega klasika. Ironija njegove kariere je bila, da je kot odkrit protinacist postal znan po vlogah nacistov, a je prav to dajalo njegovim nastopom dodatno avtentičnost in pomen.
