Ko govorimo o britanskem glam rocku zgodnjih sedemdesetih, poleg T. Rex in Sweet ne moremo mimo Slade. Skupina iz Wolverhamptona je združila delavsko neposrednost in odrsko ekstravaganco ter postala ena največjih glasbenih senzacij desetletja. Njihovi singli so redno zasedali vrhove lestvic, koncerti so sloveli po gromozanski energiji, njihov pevec Noddy Holder pa po glasu, ki bi, kot so dejali kritiki, lahko podrl zidove. V letih 1971–1974 so nanizali kar dvanajst zaporednih uspešnic v Top 5 v Veliki Britaniji in s tem ustvarili niz, ki ga je malokdo presegel.
Čeprav je njihova priljubljenost v poznih sedemdesetih začela bledeti, je Slade ostal sinonim za kultno refrene, fonetično »narobe« zapisane naslove pesmi in brezčasno klasiko Merry Xmas Everybody, ki vsako leto decembra znova osvoji radijske postaje in lestvice. To je zgodba štirih fantov iz Midlanda, ki so iz klubov in pubov prišli do stadionskih odrov in se v glasbeno zgodovino zapisali kot ena najglasnejših in najbolj priljubljenih glasbenih ikon svoje generacije.
Od lokalnih bendov do »prave« četverice
Zgodba Slade se začne leta 1964 v industrijskem Wolverhamptonu, kjer so se štirje mladi glasbeniki iz delavskega okolja odločili, da bodo združili svoje talente. Dave Hill na kitari in Don Powell na bobnih sta igrala v skupini The Vendors, ki se je kasneje preimenovala v The ‘N Betweens. Oba sta že takrat razvila svoj slog – Hill s sijočimi oblekami in kitarskimi akrobacijami, Powell pa kot trdni ritem motor skupine.
Ko sta se jima 1966 pridružila še pevec in kitarist Noddy Holder ter basist in multiinstrumentalist Jim Lea, je bila zasedba popolna. Holder je s svojim prodornim glasom in karizmatično odrsko prezenco postal naravni frontman, Lea pa glavni glasbeni arhitekt s sposobnostjo, da je na pamet obvladal več instrumentov in pisal melodične linije. Pred koncem šestdesetih so celo zašli v fazo s pobritimi "skinhead" glavami, ko to še ni pomenilo političnega stališča.
V začetku so igrali priredbe rhythm & bluesa in rock’n’roll klasike, a hitro začeli iskati svoj lasten izraz. Leta 1969 so se pod imenom Ambrose Slade prebili do prve plošče Beginnings, ki je sicer minila brez večjega uspeha, a jim odprla vrata v profesionalni svet. Pomembno vlogo je pri tem odigral Chas Chandler, nekdanji basist skupine The Animals in menedžer Jimija Hendrixa, ki je v njih prepoznal potencial. Prav on jim je svetoval, naj skrajšajo ime v Slade, jih usmeril k bolj udarnemu, surovemu zvoku in poudaril, da morajo izstopati tudi z vizualno podobo.
Na prelomu v sedemdeseta so Slade tako postali skupina, ki se je pripravljala na eksplozijo – z jasno identiteto, značilno odrsko energijo in menedžerjem, ki je razumel, kako iz surove energije narediti tržno uspešnico.
Naredi hrup, napiši narobe (1971–1974)
Pravi preboj Slade se je zgodil leta 1971, ko so posneli udarno različico pesmi Get Down and Get With It. Skladba je bila namenjena koncertnemu občinstvu – glasna, energična, z refreni, ob katerih so ljudje ploskali in kričali. Prav ta pristop je zaznamoval njihov zgodnji uspeh: Slade so znali prenesti koncertno vzdušje na ploščo.
Še istega leta so posneli svojo prvo avtorsko uspešnico Coz I Luv You. Zanjo sta bila zaslužna Noddy Holder in Jim Lea, ki sta postala ustvarjalno jedro skupine. Pesem je dosegla prvo mesto na britanski lestvici, obenem pa je uvedla še en njihov zaščitni znak – naslove, zapisane fonetično »narobe«. Tak slog je bil sprva le hudomušna domislica, a se je izkazal za odlično tržno potezo, ki je Slade še dodatno ločila od drugih glam rock bendov.
V naslednjih treh letih so Slade postali prava tovarna hitov. Take Me Bak ’Ome, Mama Weer All Crazee Now, Cum On Feel the Noize in Skweeze Me, Pleeze Me so vsi pristali na vrhu lestvic. Njihova glasba je temeljila na preprostih, a nalezljivih riffih, silovitih bobnih Dona Powella in Holderjevem prepoznavnem, hripavem glasu, ki je spominjal na sireno. Kritiki so jih pogosto razglašali za »najglasnejšo skupino v Veliki Britaniji«, kar je bil kompliment, saj so Slade želeli udariti naravnost v obraz – tako s svojo glasbo kot s podobo.
Leta 1973 so dodali še eno brezčasno klasiko – Merry Xmas Everybody. Pesem, izdana decembra, je postala britanski božični hit številka ena in ostaja njihova najbolj prepoznavna skladba. V nekaj tednih se je prodala v več kot milijon izvodih, od takrat pa se vsako leto vrača na radijske postaje in lestvice.
V obdobju 1971–1974 so Slade nanizali neverjetnih dvanajst zaporednih singlov v Top 5, od tega šest na prvem mestu. Postali so največja britanska skupina tistega časa, vsaj po lestvicah – pogosto so prekašali celo Beatle in Rolling Stonese. Njihovi koncerti so bili eksplozivni, občinstvo pa neločljiv del nastopa. Na višku glam rock evforije so Slade utelešali vse – barvite kostume, divjo energijo in hite, ki jih je bilo skoraj nemogoče preslišati.
Kdo sem in kaj delam tukaj?
Julija 1973 je skupino doletela katastrofa. Bobnar Don Powell je bil udeležen v hudi prometni nesreči, v kateri je njegova punca izgubila življenje, sam pa je utrpel več hudih poškodb – zlomljeno lobanjo, rebra, noge in obrazne kosti. Čeprav so mu dali le še 24 ur življenja, je po čudežu preživel, a je nesreča pustila trajne posledice. V bolnišnici se je moral znova učiti osnovnih gibov, še huje pa je bilo to, da je izgubil spomin: ko se je vrnil za bobne, se ni spomnil niti ene same pesmi Slade.
Takrat so se izkazali ostali člani skupine, ki so mu pomagali tako na odru kot zunaj njega. Jim Lea in Noddy Holder sta ga vodila skozi aranžmaje in mu sproti nakazovala, kako naj igra, Dave Hill pa mu je dajal vidne znake na odru, da je ujel prave trenutke. Čeprav je imel Powell trajne težave s kratkoročnim spominom – pogosto se ni spomnil niti, kje je parkiral avto ali koga je srečal pred nekaj minutami – je s pomočjo prijateljev in lastne trme nadaljeval z nastopi.
Kljub težavam niso obupali – še naprej so snemali plošče in nastopali, a njihova zlata doba je bila očitno mimo. Slade so se znašli v senci novih gibanj in potrebovali so nekaj posebnega, da bi jih spet postavilo v središče pozornosti. To pa bo prišlo iz povsem nepričakovane smeri.
Film, ogenj in izčrpanost (1974–1975)
Na vrhuncu slave so Slade sklenili, da se preizkusijo tudi na filmskem platnu. Leta 1975 je nastal film Slade in Flame, ki je bil vse prej kot klasičen glasbeni muzikal. Namesto lahkotne promocije skupine so gledalci dobili temačen, skoraj socialno-realističen pogled na glasbeno industrijo. Film je prikazoval vzpon in razpad izmišljene rock zasedbe, poln manipulacij, prevar in bridkih resnic, zaradi česar so ga nekateri poimenovali kar »Državljan Kane rock glasbe«. Čeprav je občinstvo pričakovalo nekaj bolj zabavnega, je Slade in Flame sčasoma dobil kultni status in velja za enega najboljših rock filmov svojega časa.
A medtem ko so na platnu raziskovali temne plati glasbene kariere, so tudi sami začeli čutiti prve znake utrujenosti. Glam rock je počasi izgubljal privlačnost, občinstvo se je naveličalo bleščečih kostumov in kričečih refrenov. Čeprav so Slade še vedno polnili dvorane, je bilo jasno, da se bo njihova neustavljiva serija uspehov težko nadaljevala v nedogled.
Zadnji veliki hiti tega obdobja, kot sta Far Far Away in How Does It Feel, sta pokazala bolj resno in ambiciozno plat skupine. Kritiki so jih pohvalili za glasbeno širino, vendar publika ni bila več tako navdušena kot v letih pred tem. Tudi ameriški trg, ki so ga želeli osvojiti, se jim je še naprej izmikal – njihov slog je bil preveč britanski, preveč vezan na lokalno občinstvo.
Tako so Slade po letu 1975 stali na razpotju: še vedno so bili ena največjih britanskih skupin, a žar glam rocka je počasi ugašal. Film je v mnogih pogledih simboliziral tisto, kar jih je čakalo – obdobje težav, upada in iskanja novega prostora v hitro spreminjajočem se glasbenem svetu.
Ko glam izgubi sijaj
Sredina sedemdesetih je pomenila konec glam rock evforije, ki je Slade dvignila na sam vrh. Občinstvo se je usmerilo v nove glasbene smeri – punk je zarezal z ostrino in uporom, disco pa je zavladal plesiščem. Slade so se znašli v težavnem položaju: njihov slog, ki je bil le nekaj let prej sinonim za uspeh, je začel zveneti zastarelo.
V želji po novem izzivu so še enkrat poskušali prodreti na ameriški trg. Leta 1975 so se preselili v ZDA, kjer so posneli album Nobody’s Fools. Ta je vseboval mehkejši, bolj ameriško obarvan zvok, ki naj bi jim odprl vrata čez Atlantik. A album je naletel na mlačen odziv – ameriško občinstvo jih ni sprejelo, domači oboževalci pa so imeli občutek, da so Slade izgubili svojo surovo, neposredno energijo.
Povratek v Veliko Britanijo čez dve leti je bil hladen tuš. Medtem ko so se punkerji spopadali z establišmentom in pritegnili mlade, so Slade veljali za ostanek prejšnjega desetletja. Njihovi novi singli so dosegali le še nižja mesta na lestvicah, koncerti so bili slabše obiskani. Še huje, postali so tako neuspešni, da so si morali celo najti običajne službe in priložnostna dela, da so se preživljali.
Povratek iz pepela (1980–1984)
Ko so že vsi mislili, da so Slade dokončno izgubili stik z občinstvom, se je zgodil preobrat, ki bi ga težko napovedali. Leta 1980 so bili povabljeni na Festival in Readng, kjer so morali v zadnjem trenutku vskočiti kot zamenjava za Ozzyja Osbournea. Reading je bil takrat že metal festival, kamor starine kot so Slade niso sodile. Slade so začeli kot prvi pred praznim odrom, a čim so začeli igrati svoje uspešnice, so poslušalci, ki so se zadrževali stran od odra, pridrli pod oder in začeli peti njihove pesmi. Na koncu so morali priti nazaj na oder dvakrat, svojo božično pesem pa so odigrali kar trikrat. Slade so popolnoma presenetili in zavzeli festival in naslednji nastopajoči, Deaf Leppard, so imeli zelo težko delo ohraniti vzdušje.
Ta nepričakovani uspeh jim je dal nov zagon. V začetku osemdesetih so začeli snemati pesmi, ki so se oddaljile od glam estetike sedemdesetih in zvenele bolj kot trden, klasičen rock. Rezultat sta bila dva velika hita: My Oh My (1983), epska balada, ki je postala njihova zadnja številka ena na lestvicah, in Run Runaway (1984), energična skladba z značilnim vižarskim rifom, ki jim je končno odprla vrata ameriškega trga. Prav v ZDA je Run Runaway dosegla odmeven uspeh in jim prinesla novo generacijo poslušalcev.
Novi uspeh jih je znova ponesel na vrhove lestvic, a tokrat v nekoliko drugačni obliki – brez bleščečih glam kostumov, a še vedno s tistim značilnim udarcem, ki je Slade ločil od konkurence. Njihova glasba je v osemdesetih našla prostor med klasičnim hard rockom in zgodnjim heavy metalom, kar je dokazovalo, da se znajo prilagoditi in preživeti.
Zadnji hiti in grenki konec (1985–1992)
Po ponovnem vzponu v začetku osemdesetih so Slade še nekaj let uspešno nastopali in snemali, a počasi je postajalo jasno, da je njihove zgodbe konec. Glasbeni trendi so se spreminjali – na sceni so prevladovali synthpop, new wave in kasneje glam metal, kar je pomenilo, da se Slade znova niso povsem ujemali z aktualnimi smernicami. Čeprav so ohranjali zvesto publiko, so lestvice začeli osvajati redkeje.
Eden zadnjih večjih prebliskov je bil singel Radio Wall of Sound iz leta 1991, ki je dosegel 21. mesto na britanski lestvici. Pesem je nosila tipično energijo skupine, a hkrati zvenela kot slovo – še en dokaz, da so znali ustvariti močno himnično skladbo, a tokrat brez širšega vpliva, kot so ga imeli v sedemdesetih. Ob tem so izdali še kompilacijo Wall of Hits, ki je obujala njihovo bogato zgodovino uspešnic.
V tem času so znotraj skupine naraščale tudi napetosti. Noddy Holder in Jim Lea sta vse bolj kazala nezadovoljstvo z nejasno prihodnostjo in stalnim ponavljanjem starih uspehov. Holder, ki je postal sinonim za glas Slade, je bil vse bolj izčrpan od nenehnih turnej in nerealiziranih novih ambicij. Leta 1992 sta Holder in Lea dokončno zapustila skupino, kar je pomenilo konec klasične zasedbe.
Kljub temu so Slade pustili odprta vrata. Dave Hill in Don Powell sta še naprej nastopala v različnih oblikah pod imenom Slade II, a brez Holderja in Leeja to nikoli ni imelo enake teže. Prava čarovnija, tista kombinacija štirih karakterjev, ki je v zgodnjih sedemdesetih ustvarila eksplozijo glam rocka, se ni več vrnila. Don Powell se je od igranja poslovil 2020, medtem ko Dave Hill (79) vztraja z mlajšimi člani še naprej.
Od Quiet Riot do Oasis: Slade nikoli zares ne izginejo
Čeprav so se Slade kot klasična zasedba poslovili v začetku devetdesetih, njihov vpliv nikoli ni izginil. Pravzaprav se je njihova glasba vrnila na lestvice tudi tam, kjer sami tega niso uspeli doseči – prek drugih izvajalcev. Ameriška skupina Quiet Riot je leta 1983 posnela priredbo njihove Cum On Feel the Noize in pesem ponesla med največje hite hard rocka osemdesetih. Podobno so kasneje priredili tudi Mama Weer All Crazee Now, s čimer so Slade nehote dobili status predhodnikov glam metala.
Njihovo dediščino so priznavali tudi mnogi britanski glasbeniki kasnejših generacij. Noel Gallagher iz Oasisa je večkrat poudaril, da so bili Slade eden ključnih navdihov za britpop – ne le po zvoku, ampak po tem, kako so znali nagovoriti množice in napisati preproste, a udarne refrene, ki jih poje cela dvorana. Tudi Kurt Cobain jih je uvrščal med svoje idole, Def Leppard pa so v svojem zvoku pogosto odsevali njihov pristop k aranžmajem in kitarskim riffom.
Poleg vpliva na glasbo se je ohranila tudi njihova vizualna zapuščina. Bleščeči kostumi, nenavadne frizure in zven, ki je bil tako preprost, da je bil genialen, so postali sestavni del rock ikonografije sedemdesetih. Njihovi fonetično »narobe« zapisani naslovi pa so danes skoraj blagovna znamka, ki se je usedla v kolektivni spomin pop kulture. Slade tako nikoli zares niso izginili – postali so del DNK britanske rock glasbe.
Merry Xmas Everybody, vedno znova
Čeprav je zgodba Slade polna vzponov in padcev, se je njihovo ime za vedno zapisalo v zgodovino britanske glasbe. V začetku sedemdesetih so s serijo udarnih singlov postali najuspešnejša skupina na lestvicah. V osemdesetih so dokazali, da se znajo pobrati iz pozabe in znova navdušiti občinstvo, v devetdesetih pa so se umaknili s scene kot ena tistih skupin, ki je svoje poslanstvo opravila.
Najboljši dokaz njihove večnosti ostaja Merry Xmas Everybody – božični hit, ki se vsako leto znova vrne v eter, kot da bi čas obstal leta 1973. Ta pesem je postala več kot le skladba, je del britanske praznične tradicije, ki Slade vedno znova pripelje nazaj v ospredje.
Slade so bili glasni, bleščeči in včasih preprosto nori, a prav zaradi tega so osvojili srca milijonov. Čeprav se člani danes ne strinjajo več, njihova glasba ostaja glasen opomnik, da je glam rock nekoč vladal Veliki Britaniji – in da štirje fantje iz Wolverhamptona še vedno igrajo v jukeboxu glasbene zgodovine.
