V Klubu Cankarjevega doma je na tiskovni konferenci Zoran Predin dokazal, da se njegova več kot 40 let dolga kariera ne vrti samo okoli njega, ampak da je tudi produkt ljubezni do vsega, kar je povezano z glasbo in pisano besedo.
Predstavil je nekaj projektov, ki mu te dni zapolnjujejo čas. Zazdelo se mu je na primer, da je na Balkanu zelo neuravnotežena scena glede gostovanj srbskih glasbenikov v Sloveniji in slovenskih v Srbiji.
Zato s projektom Analogna rasa, ki sta ga začela s kitaristom in pevcem Nikolo Čuturilom iz Riblje Čorbe, na koncertih v Srbiji gostita slovenske izvajalce. Kmalu se bo odpravil v Beograd in Novi Sad, kjer se mu bodo pred srbskim občinstvom na odru pridružili tudi Anja Rupel, Vlado Kreslin, Drago Mislej - Mef in Armando Šturman.
Z režiserjem Slobodanom Maksimovićem sta na konferenci razkrila tudi, da njun dokumentarni film Praslovan še vedno predstavljata v različnih državah in da je izredno dobro sprejet. Premierno je predstavil svoj tretji roman, ki ga je poimenoval Cirkus Astralis, ki govori o dušah iz grške mitologije. Knjiga bo luč sveta ugledala sredi oktobra, predstavil pa jo bo na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu v novembru.
No, še prej bo 16. oktobra zavzel Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, kjer bo v družbi Damirjevega Django Groupa ter dua Avtomobili, Mirka in Marka Vuksanovića, pripravil prav poseben večer, ki ga je poimenoval Pridi k meni.
Pripravljate zelo zanimiv koncert. Kakšen je koncept?
Moja življenjska zgodba. To je tudi razlog, da sta Mirko in Marko iz Avtomobilov z mano, da vse skupne začetke iz zgodnjih osemdesetih tudi glasbeno opišemo na najboljši način. Tako se bo potem stopnjeval koncertni program do konca. Vsa ta desetletja bomo preživeli v družbi pesmi, ki jih moram zapeti, v družbi pesmi, ki sem jih malo zanemaril in mi je zdaj nerodno, pa tudi v družbi takšnih, ki se jih redko sliši, a so dovolj lepe. Komaj čakam.
Za takšen nabor ste morali pregledati ves svoj opus – v štirih desetletjih se ga je kar nabralo. Kako potem naredite izbor za samo dve uri koncerta?
To je tako, kot je bilo zdaj pri filmu – en kup stvari, ki so pač ostale zunaj. Jaz v tem koncertnem programu izkoristim priložnost, da jih vrnem. Verjetno bi lahko še en tak koncertni program naredil iz tistih, ki jih ne bo. Ampak verjetno bom imel še kdaj priložnost, da jih predstavim in jih tudi zaigram.
Glede na tokratno tiskovno konferenco ste še vedno polno zaposleni s številnimi projekti, ki so v več jezikih, žanrih, slovenske izvajalce peljete na koncerte v Srbijo ... Ne ustavljate se. Od kod vse te ideje, želja, zagon?
To je pač moj način življenja. V času korone se je marsikaj nabralo in je potem izbruhnilo ter se zdaj dogaja. Pa nekako sem navajen – če sem tri dni doma, sem četrti dan že zelo nervozen in moram nekam odpotovati. Verjetno ne bo vedno tako, letos so se pač stvari razpletle tako, da imam knjigo, film in koncerte hkrati. V marsikaterem mestu se potem zgodi, da ostanem kar tri dni. Letos sem bil na Visu, na Rabu, v Bjelovarju, po Istri me čaka jeseni enako, tako da me zafrkavajo, da bomo imeli dneve Zorana Predina – kar pa ni daleč od resnice. Mogoče se nekomu zdi to čudno, ampak jaz sem tega navajen.
Napisali ste tudi novo knjigo Cirkus Astralis. Kaj lahko poveste o novem pisateljskem podvigu?
Ta knjiga je baje najbolj berljiva od vseh. Dobil sem pohvale z različnih strani, tako da jim verjamem. Te dni bo prevedena v angleščino in jo bomo jeseni ponudili tudi v tujini.
Tokrat ste se lotili grške mitologije.
Gre za preplet grške in hinduistične mitologije ter ene zgodbe … To je tisto, kar jaz rad mešam – fikcijo in realnost. Izmišljeni liki se družijo z resničnimi in ustvarjajo situacije, ki se ne bi mogle zgoditi. Ni pa rečeno – mogoče nekatere so se. Vsekakor pa so zanimive.
Pišete že nekaj časa, to je vaš tretji roman. Kako ste se sploh lotili pisanja knjig? Je to naravno nadaljevanje pisanja besedil?
Da, seveda, to je povezano. V osemdesetih sem že pisal za časopise, potopise, dnevnike in tako naprej, ob jubilejnih številkah pa tudi kakšno kratko zgodbo. V glavnem – pisanje mi ni bilo tuje. Ko pa se je glasba začela spreminjati na tak način, da se ni dalo več peti o vsem, o čemer bi jaz rad pel, sem začel pisati kratke zgodbe in pozneje romane. In zdaj sta pisatelj in kantavtor že prijatelja, ki se gledata iz oči v oči, nista več ljubosumna drug na drugega, ravno obratno – sodelujeta. Malo prej je v nekem razgovoru padla ideja, da bi po kakšnem romanu mogoče naredil pesem. Zakaj pa ne.
Torej zdaj se končno razumeta, ampak kakšna je razlika med njima? Med Zoranom glasbenikom in Zoranom pisateljem?
Veliko stvari je enakih – oba imata rada humor in filmski jezik naracije, oba se poskušata truditi biti čim bolj originalna in izvirna, nagajiva ter igriva. Zelo sta si podobna v teh stvareh. Po drugi strani sta to dva različna žanra, ki imata svoje zakonitosti. Besedilopisec, kantavtor ima na voljo 50 besed, pisatelj pa vse besede tega sveta.
A priznali ste, da se hitro naveličate stvari, tudi vaj s skupino … Tega si kot pisatelj ne morete ravno privoščiti.
Ne, tam si tega ne moreš privoščiti. To je pa vsakodnevno pisanje. Čas za to si vzamem od šestih zjutraj do desetih dopoldne. Šele potem, približno ob 10. dopoldne, prvič pomislim na seks, pa na to, kaj bomo skuhali za kosilo. In potem se pisatelj skrije ter počiva do naslednjega jutra.
Predinu se bosta na koncertu pridružila tudi ustanovna člana novogoriške skupine Avtomobili, Mirko in Marko Vuksanović. »Najina vloga na koncertu bo pričarati lepo vzdušje,« je povedal Mirko, Marko pa pripomnil: »Oziroma pripomoči k lepemu vzdušju. Izvedli bomo nekaj skladb – nekaj bo naših, nekaj bo Zoranovih – in upam, da bo kombinacija zanimiva in uspešna.« A samo zato ker bosta nastopila le dva člana skupine, to ne pomeni, da je skupina razpadla: »Ne, kje pa, bi nas bilo preveč na odru. Tehnično je verjetno preveč zapleteno. Je na neki način tudi zanimiv trio,« je zatrdil Mirko, za Marka pa je takšen koncert pravi izziv: »Meni osebno je nastopati samo z enim inštrumentom na neki način izziv – interpretacijski izziv. Čisto drugačen občutek je. Avtomobili kot skupina pa smo še vedno živi in zdravi ter radi igramo.«
