»Jaz bi napisala knjigo!« Ja, knjigo. O sebi. O življenju, kot sem ga živela in kot ga še vedno živim. Medtem ko sem se tuširala, mi je v glavo butnil celoten okvir mojega bodočega literarnega dela. Knjiga bi bila razdeljena na različna časovna obdobja, rdeča nit pa bi bila sedanjost. V mislih imam začetek, ključne dogodke iz otroštva, ljudi, ki so mi ostali v spominu, kraje, kjer smo s starši potovali.
Kot na primer New York leta '79, ko sva z mamo Lidijo uživali pri sorodnikih, v tamkajšnjih dobrotah, stejkih, s čokolado prelitih sladoledih, medtem ko smo v bivši državi otroci poznali le »šećerno tablo«, ki je bila najbolj popularen nadomestek za čokolado. Takrat, pred prvim razredom osnovne šole, sem okusila prihodnost, v kateri zdaj živimo vsi in ki ni nujno boljša od tistega, kar smo imeli takrat, pa četudi je bila rjava ploščica precej neprebavljiv približek čokoladi. Ne, potem bi se v moji knjigi pojavile najstniške krize, za njimi pa burna leta, ki so bila pravi kaos ... bolje rečeno, neprekinjeni rockerski žur. Živela sem hitro, veliko doživela, spoznala ogromno znanih ljudi, predvsem iz glasbe in to rockerske glasbe, ker mi je bila od nekdaj najbolj blizu. In potem me je zadelo. Ne morem pisati prav vsega in to z resničnimi imeni. Nočem tožbe. Lahko bi vse spremenila. Imena, dogodke, lokacije. Ampak potem to več ne bi bila moja zgodba. Če že pišem, bom pisala tako, kot je bilo. Po resnici. In tukaj se pojavi drug problem ... če bom brutalno iskrena, ne bom izpostavila samo sebe, ampak tudi druge. In to zna boleti. Ampak prav zato ne vem, ali imam dovolj poguma. Ne za pisanje, ampak za posledice. Ljudi, ki jih poznaš, ne moreš kar butniti v knjigo, kot da so izmišljeni liki. Še posebej če pišeš o stvareh, ki niso vedno prijetne. In še zlasti če si kot jaz, človek, ki ne zna ovinkariti. Poleg tega … kako naj knjigo sploh zaključim? Saj sem (na srečo) še tukaj. Še vedno se mi dogajajo nove in ja, kljub moji starosti tu in tam tudi nore stvari. Naj ob koncu zadnje pike napišem: »Se nadaljuje.« Naj naredim potem še drugo, tretjo, šesto knjigo? Naredim sago, podobno Harryju Potterju? Jah, ko bi le … Ampak bi potemtakem morala vključiti še ščepec čarovništva, kar pa je bilo tudi prisotno v mojih preteklih letih. Kakorkoli, ideja je zdaj v meni. Da se razumemo, v bistvu ne vem, ali bom knjigo kdaj zares napisala. Ampak če jo bom, bo taka, kot sem jaz. Zelo verjetno bo v njej tudi marsikaj, kar ni za vsaka ušesa. Tudi odnosi, ljubezni, razhodi in vse vmes.
Pri tem mi pade na misel Al Pacino, ki je pred kratkim izdal svojo avtobiografijo. Po tem, kar sem že prebrala, ugotavljam, da je bil kruto realističen glede svojega življenja ...  izpljunil je vse ... A vseeno je ostal džentelmen, saj v tej knjigi ni seciral svojih mnogih ljubezni. No, jaz imam tudi te pomisleke, a ker nisem ravno džentelmen, bo v moji knjigi, če jo bom sploh kdaj napisala, tudi ta plat mojega življenja ... In glede na to, da sem samska, se nimam česa bati. Ali pač? Sicer pa na koncu še en pomislek - kdo za vraga bi sploh mojo knjigo prebral?!!