Konec sedemdesetih je bilo na Švedskem vse prej kot samoumevno, da bo od tam prišla ena največjih rockovskih skupin osemdesetih. Država je bila na glasbenem zemljevidu znana predvsem po kvartetu ABBA, glamuroznem popu in melodičnih popevkah, ne pa po kitarskem hard rocku. A v mestecu Upplands Väsby, severno od Stockholma, sta odraščala dva mladeniča, ki sta verjela, da lahko spremenita to predstavo – pevec Joey Tempest, rojen kot Rolf Magnus Joakim Larsson, in kitarist John Norum.
Švedske korenine in sanje o rocku
Oba sta bila obsedena z britanskimi in ameriškimi rock legendami, predvsem Deep Purple, Thin Lizzy in UFO, in sta dneve preživljala z vadbo in pisanjem lastnih pesmi.
Njuno prvo skupno prizorišče je bila garaža, kjer sta s prijatelji ustanovila skupino Force. Niso imeli denarja, a so imeli neizmerno energijo in prepričanje, da bodo prišli daleč. Tempest je kmalu prevzel vlogo pevca, tekstopisca in karizmatičnega vodje, Norum pa je bil že takrat prepoznaven po tehnično dovršenih kitarskih solažah. Na lokalnih odrih so igrali priredbe Judas Priest, Scorpions in Rainbow, medtem pa so postopoma začeli razvijati svoj prepoznavni zvok – melodičen hard rock s poudarkom na refrenih in bleščečih aranžmajih.
Preboj s festivalom in rojstvo imena Europe
Leta 1982 je Švedska televizija pripravila nacionalno tekmovanje za mlade rock skupine, ki se je imenovalo Rock-SM. Za člane Force je bil to trenutek resnice. Joey Tempest je skupino prijavil na lastno pest in prepričal ostale, da se morajo izpostaviti. Čeprav so bili le lokalni fantje brez profesionalne produkcije, so zmagali tako po izboru občinstva kot žirije. Njihov melodični hard rock, jasna vokalna linija in nalezljiv entuziazem so izstopali med večinoma surovimi punk in metal tekmovalci.
Zmaga jim je prinesla snemalno pogodbo z založbo Hot Records in odločitev, da je čas za novo ime. Tempest je predlagal »Europe« – preprosto, samozavestno, mednarodno. Skupina je začela snemati svoj prvenec, Joey pa je napisal večino materiala sam. Istoimenski album Europe je izšel leta 1983 in bil presenetljiv uspeh v domačem okolju. Pesmi kot In the Future to Come in Seven Doors Hotel so pokazale, da imajo fantje občutek za kombinacijo melodije in moči, ki bo pozneje postala njihov zaščitni znak.
S tem albumom so Europe na Švedskem prvič prestopili prag anonimnosti. Joey Tempest je postal prepoznaven kot nova obetavna figura švedskega rocka, John Norum pa je vzbujal pozornost kot eden najboljših mladih kitaristov v Skandinaviji. A kljub lokalnemu uspehu so fantje vedeli, da bo treba stopiti na večji oder, če želijo iz garaž v svet.
Prvi albumi in počasna pot navzgor
Z zmago na Rock-SM in prvim albumom so Europe dobili samozavest, ki so jo potrebovali za naslednji korak. A čeprav so na Švedskem že imeli status obetavne zasedbe, je bil svet zunaj severne Evrope še gluh za njihovo ime. Joey Tempest je bil odločen, da bo to spremenil. Z novo energijo so se lotili snemanja druge plošče, Wings of Tomorrow, ki je izšla leta 1984 in že kazala vse poteze prihodnjega zvoka – večji poudarek na kitarskih riffih, bolj dodelane refrene in tipično produkcijo osemdesetih, ki je dišala po Los Angelesu, ne pa po Stockholmu.
Skladbe kot Stormwind, Scream of Anger in naslovna Wings of Tomorrow so bile bolj surove, bolj ambiciozne in tehnično dovršene. Kritiki so prvič resno opazili Europe, kitarist John Norum pa je dobil vzdevek »švedski Eddie Van Halen«. Hkrati so se začeli zanimati tudi založniki iz tujine. Skupina je podpisala mednarodno pogodbo z založbo Epic Records, kar je prineslo vstop v veliko ligo – z resnim proračunom, MTV-jem in podporo globalne distribucije.
Tisti čas je Joey Tempest napisal skladbo, ki jo je sprva mislil uporabiti kot koncertni uvod. Imela je preprost, sintetizatorski motiv, ki se mu je zdel privlačen, a ni vedel, kaj bi z njo. Pesem je čakala svoj trenutek – in ta bo prišel že zelo kmalu. Europe so stali na pragu svetovnega preboja, ne da bi se tega sploh zavedali.
The Final Countdown – trenutek, ko eksplodira svet
Ko je Joey Tempest iz Sinclairjevega računalnika potegnil tisti preprosti sintetizatorski motiv, si ni mogel predstavljati, da bo postal ena najbolj prepoznavnih melodij v zgodovini rocka. Motiv je nastal že nekaj let prej, ko je Joey eksperimentiral s klaviaturami in napisal uvod, ki ga je sprva želel uporabiti zgolj kot koncertno otvoritev. Toda ko so se Europe leta 1985 zaprli v studio Powerplay v Zürichu, da bi posneli svoj tretji album, je producent Kevin Elson (znan po delu z Journey) prepoznal potencial v tem nenavadnem, skoraj kozmičnem uvodu.
Skupina je bila takrat že samozavestna in željna nečesa večjega. Elson jih je spodbudil, naj iz tega sintetizatorskega motiva razvijejo pravo skladbo. Tempest je dodal besedilo, navdihnjeno s pogledom v prihodnost in z idejo o novem začetku – nekakšen odhod človeštva v neznano, kar je v času hladne vojne zvenelo skoraj preroško. »We’re leaving together, but still it’s farewell… (Odhajamo skupaj, a vendarle je to slovo…)« – stavek, ki je postal sinonim za osemdeseta.
Nekaj tako drugačnega
Produkcija skladbe je bila za tisti čas izjemno ambiciozna. Europe so združili melodični hard rock s bompastičnimi sinti, ki jih je igral Mic Michaeli na Rolandovih sintetizatorjih Jupiter-8 in Juno-60. Basist John Levén in bobnar Ian Haugland sta poskrbela za masiven ritmični temelj, medtem ko je John Norum skušal ohraniti rockovsko ostrino, kljub temu da mu klaviature niso bile najbolj po godu. Nastal je kompromis, ki je deloval popolno – epski refren, nalezljiv riff, izjemen kitarski solo in produkcija, ki je dišala po stadionih in vesolju hkrati.
Ko je The Final Countdown izšla kot singel spomladi 1986, se je zgodil globalni potres. Pesem je zavzela vrhove lestvic v 25 državah, od Velike Britanije do Japonske, in postala več kot hit – postala je fenomen. MTV jo je vrtel v neskončnost, Europe pa so se čez noč prelevili iz švedske senzacije v svetovne zvezde. Video, posnet med vajami v švedski dvorani, je z dolgolaso skupino in neonsko svetlobo ujel sam duh desetletja.
Ko udari šok uspeha
Album The Final Countdown je prodal več kot tri milijone izvodov v ZDA in več kot deset po svetu. Europe so se znašli na turneji, ki jih je vodila od Tokia do Los Angelesa. Njihovi koncerti so postali spektakel, Tempest pa je bil na naslovnicah vseh glasbenih revij. Toda že takrat so se v ozadju začela pojavljati trenja, predvsem med Joeyjem in Johnom Norumom – eden je želel še več sintetizatorjev in širšo publiko, drugi pa se je bal, da skupina izgublja svoj hard rock značaj.
Bleščeči oder, bleščeče frizure
Ko so Europe leta 1986 in 1987 osvajali svetovne odre, so postali simbol vsega, kar so bila osemdeseta – bujni lasje, oprijete hlače, bleščeče jakne, sintetizatorski zvok in neomejena količina optimizma. Njihov videz je bil natančno izpiljen za MTV generacijo, kjer je bilo pomembno, da te kamera ljubi prav tako kot mikrofon. Joey Tempest je s svojo značilno pričesko, nasmehom in energičnim nastopom postal pravi poster boy glam metala, nekakšen evropski odgovor na Davida Lee Rotha ali Jona Bon Jovija.
Skupina je svoje videospote snemala v slogu hollywoodskih produkcij, s pirotehniko, počasnimi posnetki in odrskim bliščem, ki je hipnotiziral mlado publiko. Europe so bili glam rock v najbolj pozitivnem pomenu besede – zvezdniški, nalezljivi in povsem brez cinizma. Za hip so resnično verjeli, da lahko svet spremeniš z električno kitaro in dobrim refrenom.
Europe so živeli sanje. Prodajali so dvorane, nastopali na največjih festivalih in želi uspeh, o kakršnem so v tisti garaži iz otroštva le sanjali. Joey Tempest je postal globalna zvezda, pesmi Rock the Night, Cherokee in Carrie pa so zacementirale njihovo prisotnost v ameriških in evropskih lestvicah. Carrie, njihova edina prava balada, je postala obvezni del vsake radijske playliste in dokaz, da Europe znajo igrati tudi na čustva – z enako mero patosa, kot so igrali s kitarami.
Napetosti, ego in odhod Johna Noruma
Joey Tempest je kot avtor in frontman prevzemal vse večji vpliv na glasbeno usmeritev, založba Epic pa je vztrajno spodbujala, naj gredo še bolj v smer radijskega pop rocka. John Norum, ki je od nekdaj prisegal na surovost in resnost hard rocka, se je počutil vse bolj utesnjenega med pričeskami, make-upi in sintetizatorji.
Ko je skupina začela snemati videospot za Rock the Night, so bila nesoglasja že očitna. Norum je javno izrazil neodobravanje nad preveč »umetno« produkcijo in komercialno usmeritvijo benda. Spori so se stopnjevali do točke, ko ni šlo več ne naprej, ne nazaj. Po koncu svetovne turneje The Final Countdown je Norum leta 1987 uradno zapustil skupino. Za mnoge oboževalce je bil to šok – Europe brez Johna Noruma si ni bilo lahko predstavljati.
Joey Tempest je kljub temu poskušal ohraniti pozitivno vzdušje. V intervjuju je poudaril, da se skupina razvija in da bo prihodnost prinesla še močnejši material. Kee Marcello, ki je zamenjal Noruma, je bil izjemno nadarjen kitarist in tudi bolj prilagodljiv novi smeri benda. Njegov prihod je pomenil svež veter, vendar tudi izgubo tiste surove energije, ki je zaznamovala prve plošče.
Začetek naslednjega obdobja je bil torej dvojen: po eni strani profesionalno zrelejši, po drugi pa manj spontan. Joey Tempest je prevzel večino ustvarjalnega nadzora, Europe pa so počasi drseli v območje, kjer je bilo težko ohranjati ravnovesje med umetnostjo in pričakovanji založbe. Naslednji album bo pokazal, da se skušajo iz glam klišejev izvleči – a tudi, da svet okoli njih hitro spreminja okus.
Iskanje resnosti
Ko so Europe leta 1988 izdali album Out of This World, je bilo jasno, da želijo dokazati, da niso zgolj bleščeča zvezda enega desetletja. Z novo zasedbo, v kateri je Kee Marcello suvereno prevzel kitarsko vlogo in z izkušnjo svetovnih turnej, so se lotili plošče z več ambicijami in bolj zrelim pristopom. Produkcijo je ponovno prevzel Ron Nevison, ki je že sodeloval z UFO in Heart, in poskrbel za topel, poliran zvok, ki je skladbam dal več prostora in dinamike.
Pesem Superstitious je postala njihov zadnji veliki svetovni hit – močna, melodična, z zrelim Joeyjevim vokalom in zrelim refrenom, ki se je še vedno naslanjal na njihov prepoznavni slog, a brez pretirane bombastičnosti. Kritiki so ploščo sprejeli bolje kot prejšnjo, a obenem opozarjali, da Europe počasi izgubljajo identiteto med glam metalom in klasičnim hard rockom. Turneja, ki je sledila, je bila izjemno uspešna, zlasti v ZDA in na Japonskem, kjer so jih oboževalci sprejemali kot prave rock heroje.
Toda svet okoli njih se je začel spreminjati. Konec osemdesetih je prinesel utrujenost od vsega, kar je bilo bleščeče in popolno. Grunge se je plazil iz Seattla, MTV je začel dajati prostor Nirvani, Soundgardnu in Pearl Jamu. Europe so se v studiu trudili držati korak z novimi časi, a so kmalu ugotovili, da tisti svet, ki jim je prinesel uspeh, izginja.
Zadnje odštevanje do ničnosti
Album Prisoners in Paradise iz leta 1991 je bil rezultat tega prehoda – dober, a pozno. Z zrelimi besedili in poskusi resnejših tem, a brez energije, ki bi se dotaknila nove publike. Kljub odlično izvedenim pesmim, kot sta I’ll Cry for You in naslovna skladba, so bili Europe naenkrat v položaju veteranov žanra, ki ga je zgodovina že začela obračati stran. MTV jih je postopoma izrinjal, založba pa je izgubila interes za klasičen hard rock.
Ko so leta 1992 končali turnejo, so člani skupine začutili, da je čas za premor. Nihče si še ni drznil reči, da gre za konec, a vsak je čutil, da je neko obdobje dokončno mimo. Joey Tempest je začel razmišljati o solo karieri, Kee Marcello pa se je posvetil lastnim projektom. Europe so utihnili – skorajda v trenutku, ko se je rockovska zgodovina obrnila v novo smer.
Zaton glam metala in razpad
Ko se je začelo novo desetletje, je glam metal čez noč postal preteklost. Frizure, usnjene jakne in patetični refreni so nenadoma delovali kot relikt druge dobe. Nirvana, Alice in Chains in Pearl Jam so z zvokom, ki je bil bolj surov, introspektiven in brez olepševanja, v nekaj mesecih zradirali vse, kar je bilo prej »kul«. Europe so bili v tem trenutku žrtve lastnega uspeha – preveč povezani z estetiko osemdesetih, da bi jih nova generacija jemala resno, in preveč ujeti v lastno legendo, da bi lahko začeli znova.
Joey Tempest se je preselil v London in začel pisati lastne skladbe, z željo po drugačnem, bolj introspektivnem izrazu. Kee Marcello je posnel solo ploščo in občasno nastopal na Švedskem, John Norum pa je gradil trdno solo kariero in sodeloval z Donom Dokkenom. Europe kot skupina so praktično prenehali obstajati.
Veličastni, a pozabljeni
Občutek, da je zgodba zaključena, je bil močan. Njihove pesmi so še vedno živele na radijskih valovih, The Final Countdown pa je postala neločljiv del nostalgije 80ih, ki se je šele kasneje začela vračati kot modna ironija. V devetdesetih letih so se Europe znašli med tistimi zasedbami, ki so jih vsi poznali, a o njih nihče več ni govoril.
A prav v tišini se je rojevala nova vztrajnost. Joey Tempest ni mogel ubežati misli, da bi nekoč morali znova zaigrati skupaj. Leta so tekla, veter v laseh se je posušil, a pesmi so ostale. Europe so čakali, da pride čas, ko se bodo spet znašli – ne kot idoli osemdesetih, temveč kot glasbeniki, ki še vedno verjamejo v rock.
Ponovno rojstvo v novem tisočletju
V devetdesetih so Europe živeli le še kot spomin – dokler se konec tisočletja nekaj ni premaknilo. Leta 1999 so se prvič po dolgem času zbrali vsi člani klasične zasedbe, da bi skupaj nastopili ob prelomu tisočletja na slavnostnem koncertu v Stockholmu. Ko so Joey Tempest, John Norum, Mic Michaeli, Ian Haugland in John Levén stali na odru in skupaj odigrali The Final Countdown, je množica znorela. Tisti trenutek ni bil le nostalgičen; bil je opomnik, da v tej skupini še vedno tli nekaj resničnega.
Pet let kasneje se je ideja prelevila v dejanje. Europe so se leta 2004 uradno vrnili z novim albumom Start from the Dark. Ime je bilo simbolično – niso želeli živeti od stare slave, temveč začeti znova, brez klišejev in brez lasulj. Zvok je bil težji, sodobnejši, brez sintetizatorjev, z močnimi riffi in introspektivnimi besedili. Vrnil se je tudi John Norum, kar je prineslo tisto pravo ravnotežje, ki je manjkalo v poznih osemdesetih.
Težki zvoki
Pesem Got to Have Faith je napovedala novo ero – Europe brez blišča, a s kredibilnostjo zrelih glasbenikov. Kritiki so jih tokrat sprejeli z več spoštovanja kot kdajkoli prej. Joey Tempest je z vokalom pokazal globino, ki je včasih ostajala skrita za pop produkcijo, Norum pa je ponovno blestel z dolgimi, surovimi solažami, ki so spominjale na najboljše čase hard rocka.
V naslednjih letih so izdali še več albumov – Secret Society (2006), Last Look at Eden (2009), Bag of Bones (2012) in War of Kings (2015) – vsak z lastnim značajem, a vsi v duhu zrele skupine, ki je našla novo identiteto. Europe niso več lovili lestvic, temveč so igrali glasbo, ki so jo hoteli igrati. Njihova publika se je postarala z njimi in ostala zvesta. Koncerti so postali intimnejši, a energija na odru je bila ista kot nekoč – le tokrat z modrostjo, ne z egom.
Zreli rock veterani z dostojanstvom
Danes so Europe daleč od bleščečih ikon, kakršne so bili v osemdesetih, a prav zato delujejo bolj avtentično. Joey Tempest, zdaj umirjeni in preudarni vodja, ne lovi več MTV slave, temveč piše pesmi, ki govorijo o življenju, izgubah in trajanju. Skupina je preživela vse – vzpone, razhode, pozabo in ponovno rojstvo – in iz vsega izšla močnejša. Namesto stadionov zdaj pogosto igrajo na festivalskih odrih in v dvoranah, kjer poslušalci pridejo zaradi glasbe, ne zaradi mode.
Njihovi novejši albumi so dokaz, da Europe niso muzejski eksponat. Walk the Earth iz leta 2017 prinaša zrel, bluesovsko obarvan rock, poln samozavesti in introspektive. Produkcijsko ga je podpisal Dave Cobb, producent, znan po delu z Rival Sons in Chrisom Stapletonom, kar kaže, da Europe ostajajo odprti za sveže vplive. Pesmi, kot je Election Day, nosijo subtilne družbene teme, a zadržujejo prepoznavno melodiko, ki jo oboževalci povezujejo z njihovim imenom.
Na odru so danes videti kot skupina bratov, ki jih veže nekaj več kot le zgodovina. Joey in John Norum sta se po vseh letih spet našla – med njima ni več napetosti, temveč spoštovanje. Ironično, prav tisti konflikt, ki je nekoč skoraj razbil skupino, je bil verjetno ključ do njene dolgotrajnosti. Europe so dokaz, da lahko bend preživi lastno legendo, če ima pogum začeti znova.
Njihova pesem The Final Countdown je danes del svetovne pop kulture – od športnih aren do filmov in reklam, skorajda generacijski refren, ki ga poznajo tudi tisti, ki nikoli niso slišali celotnega albuma. A čeprav bodo za vedno povezani s tistim ikoničnim sintetizatorskim uvodom, so Europe postali nekaj več: bend, ki je zdržal preizkus časa in ohranil dostojanstvo, kar je v rocku redkost.
Švedski sanjači iz garaže so se tako po štirih desetletjih poti vrnili tja, kjer so se začeli – k iskreni, čisti ljubezni do glasbe. In če je bilo vse res le »končno odštevanje«, so Europe dokazali, da njihova ura še dolgo ne bo odbila zadnjega takta.
