Ornella Vanoni je bila eden tistih glasov, ki jih je bilo nemogoče zamenjati. Z značilno rdečo grivo, prepoznavno dikcijo in mehko, rahlo hripavo interpretacijo je postala simbol italijanske urbane pesmi, hkrati pa ostala vse življenje zvesto zasidrana v Milanu, mestu, kjer se je rodila in kjer je zdaj tudi zaključila življenjski krog. Njena pot se je začela v gledališču, kjer je hitro presegla okvir odra, ter se razcvetela v izjemno glasbeno kariero, ki danes spada v sam vrh italijanske kulture. Njen repertoar je segal od zgodnjih »canzoni della mala« do popa, jazza, bossanove in niza večnih uspešnic, ki so zaznamovale več generacij poslušalcev.
Zgodnje življenje in začetek ustvarjanja
Ornella Vanoni se je rodila 22. septembra 1934 v Milanu v družini, ki ji je omogočila stabilno in izobraževalno usmerjeno mladost. Njeno zgodnje zanimanje za umetnost jo je vodilo v gledališče, kjer je že kot mladenka izstopala po izrazni prezenci in sposobnosti interpretacije. Vpisala se je na znamenito igralsko šolo Piccolo Teatro di Milano, ki jo je vodil Giorgio Strehler, eden najvplivnejših italijanskih režiserjev 20. stoletja. Tam je pridobila temeljito dramsko izobrazbo, ki je pozneje bistveno zaznamovala njen glasbeni slog, saj je tudi pri petju uporabljala tehnike, ki so izhajale iz gledališke igre.
Študij v Piccolo Teatru in tesno sodelovanje s Strehlerjem sta predstavljala ključno fazo v njenem formiranju. V tem obdobju se je pojavila tudi njena prva večja osebna preizkušnja: razmerje s Strehlerjem, ki se je končalo zaradi njegove odvisnosti od drog, o čemer je Vanonijeva pozneje javno spregovorila. Kljub osebnemu razhodu je v gledališču ostala še nekaj časa in sodelovala pri več uprizoritvah, ki so jo utrdile kot igralko.
Prvi glasbeni uspehi
Med letoma 1958 in 1963 je Ornella Vanoni prešla iz gledališke pevke v prepoznavno ime italijanske glasbene scene. Njen zgodnji repertoar je temeljil na t. i. canzoni della mala, pesmih, ki so pripovedovale zgodbe milanskega podzemlja, prostitucije, kriminalnih figur in mestnega vsakdana. Gre za zgodovinsko pomemben žanr, ki ga je Vanonijeva skupaj z avtorji, kot sta Gino Paoli in Strehlerjev krog, pripeljala do širšega občinstva. Takratni italijanski mediji so bili nad tem materialom sprva previdni, saj so bile teme neobičajne za povojno popularno glasbo, vendar so izstopale po atmosferi in interpretaciji.
Leta 1958 je podpisala prvo diskografsko pogodbo z založbo Ricordi, kjer je posnela zgodnje single, med drugim Le mantellate in Ma mi…, ki sta bili med prvimi skladbami iz cikla mala. Te pesmi so jo izstrelile na italijanske radijske postaje, hkrati pa utrdile njen status pevke, ki se interpretacije loteva kot igralske naloge. V tem obdobju se je prvič pojavila tudi v pomembnih televizijskih programih RAI, med njimi v glasbenih oddajah poznih petdesetih, kjer je bila zaradi svojega gledališkega zaledja takoj opažena.
Sodelovanje z Ginom Paolijem
Prva polovica šestdesetih let je bila za Ornello Vanoni obdobje, ko je dokončno stopila v središče italijanske popularne glasbe. Sodelovanje z Ginom Paolijem je bilo pri tem odločilno – tako umetniško kot zasebno. Paoli je v tem času že veljal za enega osrednjih italijanskih kantavtorjev, njegova glasba pa je Vanonijevi ponudila širši melodični in emocionalni prostor, kot ga je imela v zgodnjih canzoni della mala.
Najbolj prepoznaven rezultat tega sodelovanja je pesem Senza Fine, posneta v začetku šestdesetih let. Pesem je hitro postala ena največjih uspešnic v njeni zgodnji karieri in ostala del italijanskega repertoarja tudi dolgo po tem. Prav s to skladbo je Vanonijeva prvič pokazala svoj značilen interpretativni slog: počasno dinamiko, jasen glasovni napredek in gledališko natančnost, ki je ločevala njene izvedbe od sočasnih pevskih pristopov.
V tem obdobju je prvič nastopila tudi na festivalu Sanremo (1965), kar je za tiste čase pomenilo formalno potrditev statusa med vodilnimi glasovi v Italiji.
Kljub profesionalnemu uspehu je bilo sodelovanje z Paolijem osebno zelo zahtevno. Dolga leta pozneje je Vanonijeva razkrila, da je med zvezo izgubila otroka, kar je zaznamovalo njuno razmerje in naposled prispevalo k razhodu. Kljub temu sta glasbeno ostala povezana in Paoli je ostal eden ključnih avtorjev v njenem repertoarju.
Zlata šestdeseta in sedemdeseta
V drugi polovici šestdesetih let je Ornella Vanoni postala stalnica italijanske glasbene produkcije. Po uspehu Senza Fine je začela razvijati širši repertoar, ki je prehajal od klasičnega italijanskega popa do elementov jazza, francoske šansone in južnoameriških ritmov. V tem času je snemala za založbo Ariston, s katero je ustvarila več projektov, ki so pomembno vplivali na oblikovanje njenega modernega zvoka.
Najpomembnejša prelomnica tega obdobja je njeno odpiranje proti brazilskemu glasbenemu prostoru. V poznih šestdesetih je začela sodelovati z brazilskimi umetniki, kar je v začetku sedemdesetih preraslo v trdno ustvarjalno vez. Leta 1977 je izšel album La voglia, la pazzia, l’incoscienza e l’allegria, posnet skupaj z Toquinhem in Viniciusom de Moraesom. Album je postal ena njenih najuspešnejših izdaj, cenjen zaradi sofisticiranih aranžmajev, kvalitetne produkcije in popolnega zlitja njenega italijanskega interpretativnega sloga z brazilsko bossanovo.
Ob tem je nadaljevala tudi s filmskimi in gledališkimi projekti, predvsem kot igralka v manjših vlogah in pevka v programih, kjer je bil poudarek na interpretaciji. V sedemdesetih letih je dokončno prešla iz vloge pevke z gledališkim zaledjem v status vsestranske, uveljavljene umetnice, ki jo je italijanska kulturna javnost že štela med stalnice glasbene krajine.
Vrhunec popularnosti (1970–1985)
Obdobje od zgodnjih sedemdesetih do srede osemdesetih let predstavlja najmočnejši komercialni in ustvarjalni razpon kariere Ornelle Vanoni. V tem času je izdala vrsto uspešnic, ki so postale del italijanskega standardnega repertoarja. Med njimi najbolj izstopa pesem L’Appuntamento (1970), priredba brazilske skladbe Sentado à beira do caminho, ki je v Italiji hitro dosegla izjemno priljubljenost. S svojim počasnim, hipnotičnim ritmom in poudarjeno interpretacijo je postala ena njenih najbolj prepoznavnih pesmi, ki jo danes pogosto uvrščajo med najpomembnejše italijanske balade 20. stoletja.
Poleg tega je v tem obdobju posnela številne radijsko uspešne skladbe, kot so Domani è un altro giorno, Dettagli, Io come farò in druge, ki so krepile njen položaj pevke, ki je obvladovala tako pop kot sofisticirano avtorsko glasbo.
Osemdeseta in devetdeseta
V osemdesetih letih je Ornella Vanoni vstopila v novo fazo kariere, ki je združevala kontinuiteto njenega klasičnega repertoarja in postopno prilagajanje modernejšim glasbenim smerem. Po podpisu pogodbe z založbo CBS je začela snemati materiale z izrazitejšim pop zvokom, pri čemer je sodelovala z mlajšimi producenti in avtorji, ki so v njen repertoar vnašali sodobnejše aranžmaje. Kljub spremembam je ohranila značilen interpretativni slog, ki je ostal prepoznaven po jasni dikciji, zadržani dinamiki in gledališki natančnosti.
V tem času je posnela več albumov, ki so utrdili njen status stalne prisotnosti v italijanski glasbi. Med pomembnejšimi izdajami izstopa sodelovanje v različnih kompilacijah italijanskih klasik ter televizijskih programih, ki so bili v osemdesetih letih nosilci popularne kulture. Vanonijeva se je pogosto pojavljala v oddajah, kot so Domenica In, Fantastico in drugi večji formati RAI, v katerih je redno izvajala nove pesmi in priredbe iz svoje bogate diskografije.
V devetdesetih letih je nadaljevala z izdajanjem novih albumov in koncertnimi nastopi, pri čemer je vzdrževala stabilno in razpoznavno prisotnost na italijanskem glasbenem prizorišču. Postala je tudi pogosta gostja na tribute koncertih in posebnih televizijskih večerih, posvečenih italijanski glasbeni zgodovini. Njena zmožnost, da je ohranila publiko različnih generacij, je devetdeseta postavila kot obdobje, v katerem se je potrdila kot ena redkih pevk svoje generacije, ki jim je uspelo dolgoročno preživeti v spreminjajoči se glasbeni industriji.
Čeprav v tem desetletju ni imela komercialnih uspešnic, primerljivih s tistimi iz sedemdesetih let, je ostala glasbeno aktivna, snemala je nove materiale in postopoma prehajala v vlogo referenčne umetnice italijanske glasbene tradicije.
Kariera tega stoletja
V začetku novega tisočletja je Ornella Vanoni prešla v fazo pozne kariere, ki je bila kljub letom izjemno aktivna in diskografsko bogata. Nadaljevala je s snemanjem albumov, televizijskimi nastopi in sodelovanji, pri čemer je ostala prisotna tako v klasičnih medijih kot na koncertnih odrih.
Leta 2004 je izdala album Un’americana a Roma, na katerem je združila elemente italijanskega popa in lahkotne džezovske sofisticiranosti, v drugem desetletju 21. stoletja pa je nadaljevala s projekti, ki so bili pogosto retrospektivno naravnani: sodelovala je v več dokumentarnih oddajah o zgodovini italijanske glasbe, bila je redna gostja v televizijskih programih posvečenih interpretom iz 60. in 70. let, obenem pa je pripravljala posebne koncertne projekte s poudarkom na svojih najuspešnejših pesmih.
V tem obdobju je Vanonijeva veliko delala tudi v duetu. Sodelovala je z izvajalci, kot so Fiorella Mannoia, Ron, Renato Zero in mlajše pevke kantavtorskega kroga, ki so jo pogosto navajale kot neposreden vpliv. To obdobje je tako zaznamovala izrazita medgeneracijska povezanost, zaradi katere je ostala vidna figura v italijanski popkulturi, čeprav je večina njenih največjih uspešnic izhajala iz prejšnjih desetletij.
Ob 60-letnici kariere, ki jo je obeležila v začetku tega desetletja, je sodelovala v več televizijskih posebnih programih in koncertih. 2021 je izdala album Unica, ki velja za njen zadnji večji studijski projekt. Album je bil sprejet pozitivno in je potrdil, da je bila Vanonijeva sposobna ustvarjati relevantno glasbo tudi v poznih letih. Do leta 2020 je še občasno nastopala v živo, predvsem na gala koncertih, poklonih italijanski tradiciji in posebnih kulturnih dogodkih.
Milansko življenje
Zasebno življenje Ornelle Vanoni je bilo dobro dokumentirano in pogosto predmet zanimanja italijanskega tiska, saj je bila povezana z več pomembnimi osebnostmi kulture in glasbe.
Leta 1953 je bila v razmerju z režiserjem Giorgiem Strehlerjem, ki je bil takrat umetniški vodja Piccolo Teatra v Milanu in njen mentor. Zveza je trajala približno eno leto. Vanonijeva je pozneje javno povedala, da je razmerje prekinila zaradi Strehlerjevih osebnih težav, zlasti zaradi njegovega uživanja kokaina. V kasnejših intervjujih je priznala, da je sama zaradi razmerja razvila dvoletno odvisnost, saj je po njenih besedah »v takšni zvezi težko ostati popolnoma izven tega sveta«.
Kasneje je imela razmerje z Ginonom Paolijem, s katerim je sodelovala tudi umetniško. To razmerje je bilo, kot je večkrat povedala, čustveno zahtevno in nestabilno. Šele mnogo let pozneje je razkrila, da je v času zveze izgubila otroka, ki bi ga imela s Paolijem. Vanonijeva je v intervjuju tudi priznala, da je nekoč naredila splav, ker je bil njen partner – ki ga je opisala kot »švicarskega fanta« – proti rojstvu otroka, medtem ko je sama takrat čutila negotovost in pritisk, ki ju ni zmogla obvladati.
Leta 1960 se je poročila z gledališkim menedžerjem Luciom Ardenzijem, pomembno osebnostjo italijanske odrske produkcije. Zveza je trajala kratek čas; še pred rojstvom sina Cristiana leta 1962 sta se razšla. Cristian je ostal njen edini otrok, Vanonijeva pa je pozneje postala tudi babica dveh vnukov, ki sta bila del njene ožje družine v poznejših letih.
Del življenja je preživela tudi v Švici in Braziliji, kar je bilo povezano tako z njenimi partnerskimi odnosi kot z umetniškimi projekti. Kljub selitvam se je vedno vračala v Milano, ki je ostal njeno stalno središče osebnega in ustvarjalnega življenja.
Druga ustvarjalna področja
Velik del ustvarjanja je povezala tudi s filmom in televizijo. V šestdesetih in sedemdesetih letih je odigrala več vlog v italijanskih produkcijah, pozneje pa je postala ena tistih osebnosti, ki so jih televizijski programi radi vabili v pogovorne oddaje, glasbene večere in dokumentarne serije. S svojo prisotnostjo je vedno delovala naravno: ni igrala dive, temveč umetnico, ki se rada pogovarja, opazuje in razmišlja.
Njena priljubljenost je presegala glasbo tudi zaradi posebnega občutka za slog. Vanonijeva je veljala za modno ikono, ki je združevala milansko eleganco z osebnim izrazom. Najsi je šlo za stroge linije oblek, brazilsko sproščenost ali izrazite barve, je vedno ohranila identiteto, ki se z leti ni spreminjala, temveč poglabljala.
Ornella Vanoni je umrla v Milanu 21. novembra letos, v 92. letu starosti, po življenju, ki je bilo skoraj sedem desetletij povezano z odrom, studiem in italijansko kulturo. Njena smrt je sprožila val poklonov glasbenikov, igralcev in javnih osebnosti, ki so poudarili, da odhaja eden najbolj prepoznavnih glasov italijanske glasbe. Italija se je od nje poslovila kot od umetnice, ki je pustila pečat, kakršnega puščajo le redki.
