Enaindvajsetega novembra smo obeležili svetovni dan televizije, ki je desetletja oblikovala naš pogled na svet, nas učila, zabavala in povezovala. Družine so se zbirale pred malimi zasloni, ulice pa so ob priljubljenih oddajah ali pomembnejših športnih prenosih samevale. Dandanes televizija svoj prostor deli s pretočnimi platformami, družbenimi omrežji in spletom, kljub temu pa večina vprašanih znanih Slovencev in Slovenk še vedno meni, da ima svoj čar in neprecenljivo vlogo v naši kulturi.
Komik, moderator, televizijski in radijski voditelj, pevec, pisec besedil ter režiser Vinko Šimek
Glede na ogromno lažnih in negativnih novic na družbenih omrežjih še vedno verjamem v resnico, ki jo gledam na nacionalni televiziji. Tudi TV Dnevniku dajem prednost pred novicami drugih televizij. Ker sem že skoraj pol stoletja povezan z nacionalno televizijo kot ustvarjalec v takšni in drugačni vlogi, nisem kot gledalec zasvojen z njo. Nekoč je bilo zabavnoglasbenih oddaj neprimerno več, tudi televizijskih gledalcev je bilo več. Res pa je, da je bil tudi manjši izbor TV-kanalov. Takrat so bile ulice prazne, ko so bile na sporedu oddaje, filmi ali nadaljevanke. Spomnimo se Cvetja v jeseni ali Življenja Ipavcev, glasbene oddaje TV Križanka z Mišiko in Jako, Košnikove gostilne z Mitom Trefaltom, satiričnega TV Žehtnika, Kar bo, pa bo, nedeljske zabavne oddaje z Mariem Galuničem, Titanika, Res je z Mišo Molk, posnetih ali neposrednih prenosov javnih množičnih prireditev, kot so bile Marjanca, Lojtrca domačih, Kaj dela Dolenjc, Alpski večer, Morska viža Bernardina, Narečna popevka Vesele jeseni, pa imenitne kulturne oddaje z Jožetom Hudečkom in Sandijem Čolnikom, tudi tiste z Vesno Milek ... Vse to in še marsikaj je bilo, česar danes ni več in najbrž nikoli več ne bo. Pa še nekaj je bilo, oddaje smo delali z veliko veselja in predanosti, ne da bi pri tem gledali na uro in kdaj bomo končali. Za takratni zabavni program je bil zaslužen Dušan Hren. Je pa pohvalno, da nacionalna televizija nima resničnostnih šovov in turških ter mehiških nadaljevank, ki me nikoli niso pritegnile. Pogrešam pa malo več nostalgije z junaki svojega časa, kar odlično delajo na meni bližji avstrijski in nemški televiziji.
Glasbenica Saša Zagorc
Menim, da televizija še vedno ohranja vlogo okna v svet, čeprav v manjši meri, saj so danes prisotni tudi drugi mediji, kot so YouTube in pretočne platforme. Omogoča pa hiter vpogled v aktualne novice, glasbo, šport, kulturo in globalne dogodke, zato je še vedno pomemben vir informacij in zabave. Televizijo gledam predvsem ob večerih ali prostih trenutkih, ko želim sprostitev ali si ogledati glasbene videospote. Občasno spremljam tudi posebne oddaje ali filme. Med oddajami me zanimajo predvsem tiste, ki prinašajo glasbo, kot je oddaja Videotrak. Pogrešam več oddaj o rock glasbi, kjer bi glasbene skupine, kot smo me, Hellcats, lahko predstavile svoje delo. Pogrešam tudi format oddaj, kot sta Točka in Videospotnice, ki so včasih ponujale zanimiv in kreativen pristop h glasbi. Iz otroštva pa se najbolj spomnim oddaj Radovedni Taček, Periskop in Odklop. Bile so poučne, zabavne in so spodbujale radovednost.
Glasbenik Jure Tori
Televizijo veliko gledam. Sem kar jezen nase, ker jo gledam preveč. Če sem doma, jo prižgem okrog 19. ure, da si ogledam novice, potem pa kakšne dokumentarne oddaje o živalih ali oddaje, kot so Za sosedovo mizo, Čez planke, Ambienti, Na lepše ... Redno spremljam slovensko nogometno ligo in koncerte slovenskih skupin. Rad gledam tudi evropske filme. Trilerje, komedije in drame. Vsega je dovolj. Dovolj programov, da se najde veliko zanimivih vsebin. Moraš pa malce poiskati. V otroštvu sem gledal oddaje za mlade, kot sta Periskop in Živ žav, dobro se spomnim tudi filmov Čisto pravi gusar in Poletje v školjki. Televizija je lahko okno v svet. Lahko pa bi preživel tudi samo z internetom. Vendar je to zame nekakšna večerna sprostitev, ko se skupaj z mucami posadimo na kavč.
Glasbenica in voditeljica Urška Majdič
Televizija ima še vedno pomembno vlogo, čeprav jo po obeh straneh s komolci izrivajo spletne platforme in družbena omrežja. Ima pa prednost: strukturiran in v živo voden program, kar da občutek skupne izkušnje. Tega spletni mediji nimajo, ker je poplava razdrobljenih vsebin in vse je super kratko, da imaš občutek, kot da smo surikate. Opazujemo trenutke, ne zgodbe ... A ljudje od nekdaj obožujemo zgodbe in skupno izkušnjo. To bo ostalo. Gledam risanke s sinom, da ga malo nadzorujem, drugače pa pomembnejše novice, dokumentarne oddaje in kakšno dobro serijo ali film. Kot majhna nisem veliko gledala televizije. Tu in tam kakšen film in zajčke CIK CAK z risanko, preden sem šla umit zobke. Kasneje pa so mi v spominu ostale – vsaj malo: Alo Alo, Alf, M*A*S*H, MacGyver, Severna obzorja, Veliki pokovci ...
Pianist Jan Sever
Klasične televizije že več kot deset let nimam. Občasno na MMC za nazaj pogledam kakšno oddajo TV SLO, sicer sem pa zelo »pointernetnjen«. Če bi obstajala modra tabletka za skok v čas nazaj, bi jo pa nedvomno uporabil. Čas klasične televizije in DVD-jev oziroma videokaset mi je bil bližje! Televizija ima še vedno veliko moč, vendar jo verjetno izgublja. Televizijskih oddaj in serij, ki se jih spominjam iz otroštva oziroma iz mladosti, je za dolg seznam. To so bile Videospotnice, Osmi dan, Kolo sreče, Podarim dobim, Poglej in zadeni, Videošpon, Čari začimb, Lepo je biti milijonar, Seinfeld, Prijatelji, Beverly Hills, 90210, Melrose Place, Dinastija ter Sever in jug.
Pevka Štefica Grasselli
Nekoč je bila televizija okno v svet, že dolgo pa so okno v svet pametne naprave, iz katerih neprestano švigajo informacije. Kljub družbenim omrežjem in spletnim virom vseeno na televiziji skoraj vsak dan pogledam večerne informativne oddaje. Drugače rada pogledam komične ali dramske nadaljevanke ali pa kakšen dober film. Pogrešam zabavne oddaje, ki jih imam v spominu iz otroštva – na primer Res je, Igre brez meja, Videospotnice, oddaje z Mariem Galuničem ... Danes pridemo do priljubljenih serij veliko hitreje – lahko pogledamo cele sezone priljubljenih serij v nekaj dneh. To je sicer praktično, ampak odvzame nekaj tistega vznemirjenja, ki smo ga čutili, ko smo vedeli, ob kateri uri in na kateri dan bomo končno dočakali nove epizode priljubljenih nadaljevank.
Urednik in voditelj Jean Frbežar
Tako kot so se pred desetletji ljudje zbirali okoli radijskega sprejemnika in poslušali program, tako je bilo v moji mladosti s televizijo. Če si kaj hotel pogledati, je bilo to treba narediti točno ob tistem trenutku. Danes lahko risanke gledaš na 20 kanalih – kadarkoli. Takrat smo čakali na večerne risanke (»Še risanko pogledaš, potem pa spat.«) in dobro se spomnim, kako sva z bratom ob nedeljah vstala uro prej, preden se je začel Živ žav. Da ga ja ne bi zamudila. Danes televizijo gledam skoraj samo zvečer – kakšno informativno oddajo, športni prenos, najraje in največ pa dokumentarce. Teh ni nikoli preveč – sploh zgodovinskih in geografskih. Če mi ne bilo treba »na šiht«, bi si vsak dan ogledal tri dokumentarce. Kljub vsemu pa so pri meni vedno na prvem mestu knjige.
Voditeljica Alenka Kesar
Zame je televizija še vedno okno v svet, čeprav sem si odprla številna »okenca« z družbenimi omrežji, svetovnim spletom in ChatGPT. A televizija zame ostaja pomembna oblika spremljanja sveta. Še vedno sem romantična glede televizije – vsekakor je moja prva ljubezen. Gledam jo vsak dan, začnem že z jutranjim programom, ki me spominja na mojo mamo, saj ga je tudi ona redno spremljala. Ko začnem delati, jo imam vključeno v ozadju, tako sem navajena in tako mi je všeč. To mi omogoča delo od doma, namesto radia imam vklopljeno televizijo. Rada imam različne vsebine, na prvo mesto pa gotovo postavljam informativne oddaje in dokumentarce. Rada imam dobre filme in nadaljevanke, vsak večer pa – tudi v spomin na mamo – družinsko gledamo in ugibamo besede pri kvizu Vem! Tako se ji počutimo blizu. Želela bi si več dobrih razvedrilnih oddaj. Občutek, da lahko za nekaj časa pozabiš na vsakdanjost, je čudovit. S Kamenkom ravno gledava The Voice na NBC, rada sva ga spremljala tudi na hrvaški televiziji. Iz otroštva mi je v spominu ostalo veliko oddaj oziroma serij. Švedska nanizanka Beli kamen, češkoslovaška Arabela, oddaje Traumhochzeit, ki jo je vodila Linda de Mol. Nisem razumela nemško, a oddaja me je čisto prevzela. Nikoli nisem zamudila jugoslovanske serije Grlom u jagode, še vedno me prevzame melodija uvodne špice, če jo slišim. Da ne pozabim francoske pustolovske oddaje iz 80. in 90. let La Chasse au Trésor (Lov na zaklad) – po njej nisem mogla zaspati od vznemirjenja! Ko sem bila starejša, pa sem med serijami oboževala Beverly Hills 90210, Polna hiša in kultne Prijatelje, ki jih gledam še danes. So moj varni objem.
Kuharska mojstrica in oblikovalka čevljev Alja Viryent
Iskreno mislim, da televizija danes počasi izgublja svojo vlogo »okna v svet«. Družbena omrežja in splet so hitrejši, vsebine pa dostopne, kadarkoli želimo. Televizijo gledam bolj redko – največkrat s hčerko risanko. Kdaj pa kdaj si rada pogledam kakšno kuharsko oddajo ali kaj o živalih. Zelo bi si želela več oddaj o zdravju, dobrem počutju in načinu življenja. Iz otroštva pa so mi v najlepšem spominu ostali Živ žav, Radovedni Taček, Čebelica Maja in Palček Smuk.
