Potem pa je iz Los Angelesa prihrumelo pet tipov, ki so živeli v skladišču brez vode, kradli hrano in prodajali droge, da so preživeli. Imenovali so se Guns N' Roses.
Njihov prvenec Appetite for Destruction je še danes najbolje prodajan debitantski album v zgodovini ZDA. Pesmi, kot so Welcome to the Jungle, Paradise City in Sweet Child o' Mine, so bile surove, a hkrati neverjetno melodične. A z velikim uspehom je prišel še večji kaos. Zamude na koncertih, pretepi z varnostniki, preveliki odmerki in Axl Rose, ki je vodil bend kot diktator. To je zgodba o vzponu, epskem razpadu in nepričakovani vrnitvi kraljev džungle.
Peklenska hiša in združitev
Leta 1985 je bil Hollywood Boulevard promenada izgubljenih sanj. Tam si lahko srečal dva tipa ljudi: tiste, ki so prodajali drogo, in tiste, ki so jo kupovali. In sredi tega kaosa sta trčila dva benda: L.A. Guns (kjer je igral Tracii Guns) in Hollywood Rose (kjer sta bila Axl Rose in Izzy Stradlin).
Odločili so se združiti moči. Ime je bilo logično: Guns N' Roses. A kemija s Tracii Gunsom ni delovala. Ko ni prišel na vajo, so ga zamenjali s kodrastim kitaristom, ki je nosil cilinder, da bi skril obraz, ker je bil preveč sramežljiv. Ime mu je bilo Saul Hudson, a vsi so ga klicali Slash.
Tako se je formirala klasična postava benda, ki bo postal eden največjih vseh časov. Vokalist, Axl Rose, je bil tempirana bomba karizme in besa, Slash, (solo kitara) je bil cool faktor in bluesovska duša, Izzy Stradlin (ritem kitara) - Tihi arhitekt, ki je napisal najboljše pesmi (in diler heroina), Duff McKagan, basist in punker iz Seattla, ki je spil toliko vodke, da mu je trebušna slinavka skoraj eksplodirala ter seveda Steven Adler za bobni - nasmejani fant z najboljšim zamahom v rocku (in največjim apetitom po drogah).
Živeli so v enosobnem skladišču, ki so ga imenovali »Hell House« (Peklenska hiša). Niso imeli kopalnice, niso imeli kuhinje. Spali so na tleh med škatlami za pico in praznimi steklenicami viskija Night Train (poceni brozga, ki te »udari kot vlak«). Preživljali so se s prodajo drog, žicanjem denarja od striperk in krajo hrane.
Ko so stopili na oder kluba Troubadour, se je zgodilo nekaj magičnega. Niso bili le bend, bili so tolpa. Axl se je pretepal s fani, Slash je igral solaže na tleh, Duff pa je renčal v mikrofon.
Glasbena industrija jih je sprva ignorirala. Bili so preveč nevarni. A kmalu so ugotovili, da te nevarnosti ne morejo ignorirati. Tom Zutaut iz založbe Geffen Records jih je slišal in rekel: »To je to. To so novi Rolling Stonesi.«
Podpisali so pogodbo za 75.000 dolarjev. Prva stvar, ki so jo naredili? Kupili so nova oblačila in ogromno heroina. Axl je kasneje rekel: »Dobili smo denar in mislili smo, da smo bogovi. A bili smo le smeti s pogodbo.«
A te »smeti« so imele v žepu pesmi, ki so bile pripravljene spremeniti svet.
Apetit po uničenju
Julija 1987 je izšel album Appetite for Destruction. Danes vsi vemo, da je to mojstrovina. Takrat pa? Zgodilo se ni prav nič. Album je obtičal na dnu lestvice Billboard (na mestu 182). Razlog? Nihče jih ni hotel vrteti. Radijske postaje so rekle, da so preveč vulgarni, MTV pa je rekel, da so preveč nasilni. Težave so se začele že z naslovnico. Originalna slika slikarja Roberta Williamsa je prikazovala robota, ki je ravnokar posilil dekle, nad njim pa se dviga maščevalna pošast. Trgovine so album zavrnile. Bend je moral popustiti in naslovnico zamenjati s slavno podobo križa, na katerem je pet lobanj članov benda (tatoo, ki ga je Axl imel na roki).
Menedžerji so prosili lastnika založbe, Davida Geffena, naj uporabi svoj vpliv. Geffen je osebno klical na MTV in jih prosil: »Samo enkrat zavrtite Welcome to the Jungle. Samo enkrat.«
MTV je popustil in videospot predvajal v nedeljo ob 4. uri zjutraj. Mislili so, da ga ne bo nihče videl. Motili so se. Telefonske linije na MTV so pregorele. Otroci, ki so bedeli, so klicali in kričali: »Kdo je ta tip, ki pleše kot kača? Hočemo še!«
Pesem Welcome to the Jungle je eksplodirala. A pravi cunami je povzročila pesem, ki jo je Slash najbolj sovražil – »Sweet Child o' Mine«.
Zgodba je legendarna. Slash je na vaji za hec igral »neumen cirkusantski rif«, samo da bi se pačil bobnarju Stevenu Adlerju. Izzy Stradlin je rekel: »Hej, to zveni dobro, igraj naprej.« Axl je v sosednji sobi to slišal in napisal besedilo za svojo takratno punco Erin Everly. Slash je bil besen: »To ni rock'n'roll, to je balada!«
A prav ta balada jih je izstrelila na 1. mesto lestvic. Appetite for Destruction je postal najbolje prodajan prvenec v zgodovini ZDA (do danes prodan v več kot 30 milijonih izvodov). In nenadoma so bili največji bend na svetu in takoj so začeli tudi delati vse, da bi to uničili.
Laži in tragedija v Doningtonu
Leta 1988 so izdali album G N' R Lies. Polovica je bila posnetkov v živo (ki so bili lažni – posneti v studiu z dodanim zvokom občinstva), druga polovica pa akustične pesmi. Med njimi je bila nežna Patience, ki je postala hit. A ena druga pesem je sprožila vihar.
Pesem One in a Million je bila Axlov osebni izliv besa nad Los Angelesom. V njej je uporabil besedi »niggers« (črnci) in »faggots« (pedri). Svet je bil zgrožen. Axl se je branil, da gre za vloge, ki jih igra, in da je le iskren o svojih izkušnjah, ko je prišel v mesto. A Slash, čigar mama je bila temnopolta, je bil v zadregi. Ko so ga novinarji spraševali o pesmi, je le sklonil glavo in rekel: »Ne sprašujte mene, vprašajte njega.« To je bila prva velika razpoka med pevcem in kitaristom.
Istega leta so odšli v Anglijo na legendarni festival Monsters of Rock v Doningtonu. Bili so na dnu plakata (pod Iron Maiden in KISS), a vsi so vedeli, da so glavna atrakcija oni. Ko so stopili na oder, je 100.000 ljudi ponorelo. Množica se je zgrnila naprej. Axl je večkrat ustavil koncert in prosil ljudi, naj se pomaknejo nazaj: »Ne, resno, ljudje umirajo tam spodaj.« Ni se motil. V blatu in gneči sta bila do smrti poteptana dva mlada fana. Bend je izvedel za tragedijo šele po koncertu. Bili so pretreseni. Slash je kasneje dejal: »To je bil trenutek, ko je rock'n'roll nehal biti zabaven.«
Da bi ubežali demonom, so se zatekli v droge. Vsi razen Axla. Axl je postajal vse bolj paranoičen in obseden z nadzorom. Oktobra 1989, ko so ogrevali za Rolling Stonese v Los Angelesu, je Axl sredi koncerta rekel v mikrofon: »Če določeni ljudje v tem bendu ne bodo nehali plesati z gospodom Brownstonom (heroinom), so to zadnji koncerti Guns N' Roses.«
To je bil javni ultimat Slashu, Izzyju in Stevenu. Bend je bil talec svojega pevca. In prva žrtev tega ultimata je padla kmalu zatem.
Iluzije in največja turneja v zgodovini
Leta 1990 so šli v studio, da bi posneli nadaljevanje Appetite. Axl je imel vizijo: hotel je, da so Gunsi večji od Queenov in Led Zeppelinov skupaj. Hotel je klavirje, orkestre in epske balade.
Prva ovira je bil bobnar Steven Adler. Heroin ga je uničil. Ko so poskušali posneti pesem Civil War, Steven preprosto ni mogel odigrati ritma. Po 30 neuspešnih poskusih so ga odpustili. Na njegovo mesto sta prišla Matt Sorum iz The Cult, ki je udarjal kot stroj in klaviaturist Dizzy Reed. S tem se je zvok benda spremenil – izgubili so tisti ulični swing in postali težkaliberska mašina.
Septembra 1991 so naredili nekaj, česar ni naredil nihče prej: hkrati so izdali dva dvojna albuma, Use Your Illusion I in Use Your Illusion II.
To ni bil več samo rock. To je bila opera. Pesmi, kot so November Rain, Estranged in Coma, so bile dolge, kompleksne in dramatične. Videospot za November Rain je stal 1,5 milijona dolarjev (poroka, helikopterji in Slash, ki igra solo sredi puščave pred cerkvico).
Začela se je turneja Use Your Illusion Tour, ki je trajala kar dve leti in pol. Bila je polna zamud. Axl je redno prihajal na oder z dvema ali tremi urami zamude. Publika je norela, Slash in Duff sta v zakulisju pila vodko, da sta zdržala čakanje.
Julija 1991 v St. Louisu je počilo. Med pesmijo Rocket Queen je Axl v prvi vrsti opazil fana s kamero. Varnostniki niso reagirali, zato je Axl rekel: »Vzel jo bom sam!« Skočil je v množico, pretepel fana, vzel kamero, splezal nazaj na oder, treščil mikrofon ob tla in rekel: »Hvala zanič varnostnikom, grem domov.« Odšel je. Izbruhnil je eden največjih neredov v zgodovini koncertov – fani so uničili dvorano in bendu ukradli opremo.
Leto kasneje, 1992 v Montrealu, se je zgodovina ponovila. Bili so na skupni turneji z Metallico. James Hetfield je utrpel hude opekline zaradi pirotehnike in Metallica je morala prekiniti nastop. Gunsi bi morali rešiti večer. A Axl je prišel na oder z zamudo, odpel nekaj pesmi, rekel, da ga boli grlo, in odšel. Mesto je gorelo. Prevrnjeni avtomobili, razbite izložbe, kaos.
Sredi te norišnice je tihi član, Izzy Stradlin, rekel: »Dovolj imam.« Bil je edini trezen član benda (poleg Axla) in ni več prenesel Axlovega ega in Slashovih in Duffovih pijančevanj. Odšel je. Z njim je odšla duša benda.
Gunsi so bili na vrhu sveta, a od znotraj so bili votli. Ko se je turneja leta 1993 končala, so bili vsi izčrpani, bogati in na smrt sprti.
Incident s špageti in razpad
Po megalomanski turneji so bili vsi izčrpani. Axl je hotel, da bend ostane v pogonu, zato so leta 1993 izdali album The Spaghetti Incident. Naslov je interna šala – nanaša se na incident, ko je Steven Adler v sodnem procesu proti bendu (ker so ga vrgli ven) omenil »incident s špageti« (ko mu je Duff pojedel ostanke hrane), kar je postalo sinonim za absurdnost celotne situacije.
Album je bil zbirka punk priredb. A pravi škandal se je skrival na koncu. Kot skrito skladbo (ki ni bila navedena na ovitku) je Axl vključil pesem Look at Your Game, Girl. Težava? Napisal jo je Charles Manson, zloglasni vodja kulta in serijski morilec.
Javnost je ponorela. Skupine za pravice žrtev so zahtevale prepoved albuma. Axl se je branil, da gre za črni humor, a škoda je bila narejena. Geffen Records je bil prisiljen donirati ves dobiček od te pesmi sinu ene izmed Mansonovih žrtev. To je bil trenutek, ko so mnogi rekli: »Guns N' Roses niso več kul, ampak so le še neokusni.«
V zakulisju je vrelo. Axl Rose je vedno bolj prevzemal nadzor. Od ostalih članov je zahteval, da podpišejo pogodbo, s katero je ime Guns N' Roses postalo njegova osebna last. Slash in Duff sta, omamljena in naveličana prepirov, papirje podpisala, ne da bi se zavedala posledic. Mislila sta, da je to le formalnost, da gre turneja naprej. V resnici sta podpisala svojo odpoved.
Glasbeno so se razšli. Slash je hotel igrati rock, Axl pa je postajal obseden z industrijsko in elektronsko glasbo. Ko je Axl v bend pripeljal kitarista Paula Tobiasa in z njim skrivaj posnel priredbo Sympathy for the Devil (brez Slashovih solaž), je Slashu počil film.
Leta 1996 je Slash uradno zapustil bend. Njegove besede so bile preproste: »Ne morem več delati s tem človekom.«
Leto kasneje, 1997, je odšel še Duff McKagan. Njegova trebušna slinavka je dobesedno eksplodirala zaradi alkohola (zdravniki so mu rekli, da bo umrl, če bi spil še en kozarec). Streznil se je, vpisal študij ekonomije in zapustil ladjo, ki se je potapljala. Od največjega rock benda na svetu je ostal le še Axl Rose. Sam, paranoičen in lastnik imena, ki ni pomenilo nič več brez ljudi, ki so ga ustvarili.
Kitajska demokracija
Ko so vsi odšli, se je Axl Rose spremenil v Howarda Hughesa rock'n'rolla. Zaprl se je v svojo vilo v Malibuju in začel delati na albumu, ki naj bi bil tako dober, da bi svet pozabil na prejšnjo zasedbo.
Naslov albuma? Chinese Democracy (Kitajska demokracija). Ime je bilo preroško – ljudje so se šalili, da bo Kitajska prej postala demokracija, kot bo ta album izšel.
Axl je skozi studio spustil celo armado glasbenikov. Najbolj bizaren med njimi je bil kitarist Buckethead. Tip je nosil belo masko in narobe obrnjeno vedro KFC piščanca na glavi. Bil je genij na kitari, a popolnoma nor. V studiu si je dal zgraditi kurnik (da, prostor za kokoši), v katerem je snemal svoje dele in zahteval, da so v studiu vklopljeni televizorji, na katerih se vrtijo trdi porno filmi. Axl, ki je spoštoval čudake, mu je to dovolil.
Leta so minevala. Leto 2000, 2002, 2005 ... Albuma ni bilo. Založba Geffen je izgubljala živce. Axl je snemal, brisal, ponovno snemal, mešal in spet brisal. Stroški so narasli na 13 milijonov dolarjev, kar ga dela za najdražji rock album v zgodovini.
Vmes je Axl občasno prišel iz ilegale. Leta 2002 se je pojavil na podelitvi nagrad MTV. Bil je neprepoznaven – z od botoksa zategnjenim obrazom, pletenimi kitkami in dresom ameriškega nogometa. Njegov glas je bil še vedno močan, a magije ni bilo.
Leta 2008 je proizvajalec pijače Dr Pepper objavil stavo: »Če Guns N' Roses letos izdajo album, dobi vsak Američan brezplačno pločevinko Dr Pepperja.« Mislili so, da je to varna stava. A novembra 2008 se je zgodilo. Chinese Democracy je končno izšel. Je bil album slab? Ne. Bil je celo zelo dober – kompleksen, industrijski, epski. A imel je eno veliko težavo: to niso bili Guns N' Roses. To je bil solo album Axla Rosa z najemniškimi glasbeniki. Manjkal je Slashov blues, manjkala je Duffova punkerska energija.
Prodaja je bila za standarde Gunsov mlačna. Axl ni hotel dajati intervjujev, ni hotel snemati spotov. Zdelo se je, da je po 15 letih dela izgubil zanimanje v trenutku, ko je bil izdelek končan.
Leta 2012 so bili sprejeti v Dvorano slavnih rock'n'rolla. Vsi so prišli – Slash, Duff, Steven, Matt. Le Axl ne. Poslal je pismo, v katerem je zavrnil čast. Zdelo se je, da je prepad med njimi prevelik, da bi ga kadarkoli premostili. Axl je v nekem intervjuju rekel: »Prej bo eden od nas umrl, kot pa da se bomo spet združili.«
A v rock'n'rollu velja pravilo: nikoli ne reci nikoli (še posebej, če je v igri dovolj denarja).
Ne v tem življenju
Leta 2015 so se začele širiti govorice, ki so zvenele kot znanstvena fantastika: Axl in Slash se pogovarjata. Duff McKagan, ki je ostal v dobrih odnosih z obema, je igral vlogo diplomata Združenih narodov.
Svet je čakal. In 1. aprila 2016 (na dan norcev, kar je bilo primerno) so Guns N' Roses napovedali nenapovedan koncert v klubu Troubadour v Los Angelesu. Tistem istem klubu, kjer so začeli. Vstopnice so stale 10 dolarjev.
Ko so stopili na oder – Axl, Slash in Duff skupaj prvič po letu 1993 – je v zraku elektrika prasketala. Začeli so z It's So Easy. Magija je bila takoj nazaj. Axl je zvenel fantastično, Slash pa je bil ... Slash. A že na prvem koncertu se je zgodila katastrofa. Axl je med skakanjem nerodno pristal in si zlomil kost v stopalu.
Ali so odpovedali turnejo? Ne. Axl je poklical Dava Grohla (pevca Foo Fighters), ki si je leto prej zlomil nogo in nastopal na ogromnem prestolu, narejenem iz kitarskih vratov. Dave mu je posodil prestol. In tako je Axl Rose, človek, ki je nekoč zamujal ure in ure, odpel celo stadionsko turnejo točno, sedeč na sposojenem prestolu, z nogo v mavcu. To je bil dokaz nove profesionalnosti.
Turnejo so poimenovali »Not in This Lifetime... Tour« (Turneja »Ne v tem življenju«). To je bil Axlov odgovor novinarju leta 2012, ko ga je vprašal, kdaj se bodo združili.
Turneja je postala finančna pošast. Zaslužili so več kot 580 milijonov dolarjev, kar jo uvršča med najbolj dobičkonosne turneje vseh časov. Videti Slasha, kako igra uvod v Sweet Child o' Mine in Axla, kako teče z ene strani odra na drugo (ko se mu je noga zacelila), je bilo za milijone fanov vredno vsakega centa.
Leta 2016 je Axl naredil še nekaj neverjetnega. Ko je pevec AC/DC Brian Johnson moral prenehati nastopati zaradi težav s sluhom, je vskočil Axl. Fani AC/DC so bili skeptični (Axl/DC? Kaj za vraga…), a Axl je »raztural«. Pel je pesmi iz obdobja Bona Scotta z neverjetno lahkoto in rešil turnejo svojih idolov.
Kdo manjka? Izzy Stradlin se vrnitvi ni pridružil (menda se niso mogli dogovoriti o denarju), Steven Adler pa je odigral le nekaj gostujočih pesmi, saj so se bali, da turneje fizično ne bi zdržal.
Danes so Guns N' Roses velik, dobro naoljen stroj. Izdajajo nove single (kot sta Absurd in Hard Skool), ki so v resnici predelave starih demo posnetkov iz obdobja Chinese Democracy, le da sta nanje posnela svoje dele še Slash in Duff.
Niso več najbolj nevarna skupina na svetu. Ne zamujajo več, ne pretepajo se več in verjetno pijejo zeliščni čaj namesto viskija. A ko Axl zavrešči »You know where you are?«, smo vsi spet v džungli.
