Ko je julija lani upihnila 101. svečko, ni slavila le igralka, ampak celotna filmska zgodovina. Je živi spomenik dobe, ko so na platnih kraljevali Marlon Brando, Cary Grant in Paul Newman – in ona je bila tista, ki jih je vse gledala v oči. Od krhke mladenke v filmu Na pristaniški obali, ki ji je prinesla oskarja že v prvem poskusu, do usodne zapeljivke v Hitchcockovi mojstrovini Sever-severozahod, je Eva Marie Saint dokazala, da za nepozabno kariero ne potrebuješ škandalov, ampak talent, milino in jekleno voljo.
Dekle, za katero je gorel ognjemet
Zgodba ene najbolj prefinjenih in spoštovanih igralk v zgodovini Hollywooda se začne na datum, ki ga pozna prav vsak Američan, in to z razlogom. Eva Marie Saint se je rodila 4. julija 1924 v Newarku v New Jerseyju, na sam dan neodvisnosti. Kot deklica je menda dolga leta živela v sladkem prepričanju, da so vsi tisti bučni ognjemeti, parade, godbe na pihala in vsesplošna slavja, ki so vsako leto preplavili ulice ameriških mest, namenjeni izključno praznovanju njenega rojstnega dne. Starša, oče John Merle Saint in mati Eva Marie (po kateri je dobila ime), ji te iluzije dolgo nista želela razbiti. Ta simpatična anekdota o dekliški naivnosti, ki jo igralka z nasmeškom rada pove še danes, pa ni napovedovala dive, ki zahteva pozornost, temveč dekle, ki je znalo z velikimi očmi opazovati svet okoli sebe in v njem iskati lepoto.
Njeno otroštvo sicer ni bilo povsem ustaljeno in mirno, kar je v njej izoblikovalo značaj, pripravljen na spremembe. Njen oče je delal za podjetje B. F. Goodrich, kar je zahtevalo veliko potovanj in selitev. Družina se je pogosto selila iz kraja v kraj, živeli so v različnih mestih, od Flushinga v Queensu do manjših krajev v Pensilvaniji in New Yorku. Ta nomadski način življenja je Evo in njeno sestro Adelaide naučil izjemne prilagodljivosti, lastnosti, ki ji je kasneje v nepredvidljivem igralskem poklicu prišla še kako prav.
Kljub stalnim spremembam okolja je bila Eva izjemno pridna in vestna učenka. Leta 1942 je maturirala na srednji šoli Bethlehem Central High School v Delmarju blizu Albanyja. V tistih najstniških letih še ni sanjarila o rdečih preprogah ali soju žarometov, temveč je svojo prihodnost videla v precej bolj mirnih in tradicionalnih vodah. Bila je vzorno dekle, ki ni povzročalo težav, in zdelo se je, da bo njeno življenje teklo po ustaljenih tirnicah povprečne ameriške gospodinje ali uslužbenke, daleč stran od blišča in pasti Los Angelesa.
Učiteljica, ki je pristala na odru
Ko je prišel čas za študij, je Eva Marie ostala zvesta svoji pragmatični naravi. Vpisala se je na državno univerzo Bowling Green v zvezni državi Ohio z jasnim in plemenitim ciljem: postati osnovnošolska učiteljica. Pedagoški poklic se je zdel varna, spoštovanja vredna in predvsem realna izbira za mlado dekle v tistih negotovih vojnih časih. Pridno je obiskovala predavanja, se včlanila v študentsko sestrstvo Delta Gamma in se vklopila v živahno študentsko življenje, ne da bi sploh pomislila na igro kot na resno karierno pot. A usoda, ki se rada poigra s človeškimi načrti, je posredovala v obliki povsem nedolžne študentske stave.
Njena sostanovalka in ena od sester v študentskem društvu jo je nekega popoldneva izzvala. Izziv je bil preprost, a za takrat še precej zadržano Evo precej drzen: morala se je udeležiti avdicije za prihajajočo študentsko gledališko produkcijo. Eva, ki se ni bala izzivov in ni želela izpasti strahopetna, je stavo sprejela in odkorakala na avdicijo za igro A Bedtime Story. Na presenečenje vseh, še najbolj pa nje same, je pometla s konkurenco in dobila glavno vlogo. Ko je prvič stopila na oder pred polno dvorano sošolcev in profesorjev, se je zgodilo nekaj magičnega. Začutila je energijo občinstva, tisti posebni adrenalin, ki ga poznajo le rojeni nastopači, in ugotovila, da je oder prostor, kjer se počuti najbolj živo in svobodno.
Aplavz in pohvale so naredili svoje. Igralski »hrošč« jo je ugriznil tako močno, da poti nazaj v učilnico ni bilo več. S podporo profesorjev, ki so v njej prepoznali surov, a očiten naravni talent in karizmo, je sprejela drastično odločitev in zamenjala smer študija. Namesto metod poučevanja in šolske psihologije se je s polno paro posvetila dramski igri. Kmalu je postala prava zvezda kampusa, dejavna v vseh mogočih produkcijah, in si leta 1944 celo prislužila naziv »Sweetheart of Sigma Chi«, lepotne kraljice študentskega društva, kar je le še potrdilo njeno priljubljenost. Leta 1946 je diplomirala, a v rokah ni imela dnevnika in krede, temveč diplomo, ki je bila njena vstopnica za neizprosni svet šovbiznisa. Njene oči so bile zdaj trdno uprte proti vzhodu, proti New Yorku, mestu, kjer se sanje uresničijo ali pa kruto razblinijo.
Svetnica v betonski džungli
Ko je leta 1946 s kovčki, polnimi upanja in mladostne zagnanosti, prispela v New York, je hitro spoznala, da betonska džungla ne prizanaša sanjačem. Broadway ni čakal z odprtimi rokami in rdečo preprogo. Začetki so bili daleč od blišča, ki ga je kasneje doživela v Hollywoodu; bili so polni trdega dela, tekanja z avdicije na avdicijo in neprespanih noči. Da bi si sploh lahko privoščila bivanje v velemestu, ki nikoli ne spi, je sprva delala kot hostesa in vodička v studiih televizijske mreže NBC. Čeprav to ni bila igra, ji je delo omogočilo neprecenljiv vpogled v drobovje nastajajoče televizijske industrije, hkrati pa je bila blizu ljudem, ki so odločali o vlogah.
Njena neizmerna vztrajnost in delovna etika sta se kmalu obrestovali. Začela je dobivati vloge v radijskih igrah in prvih televizijskih dramah v živo, ki so bile takrat še v povojih in niso dopuščale niti najmanjših napak, saj ni bilo možnosti ponovitev. Tempo je bil ubijalski; v nekem obdobju je menda posojala glas in igrala v kar petih različnih radijskih in televizijskih projektih na dan, tekajoč od enega studia na Manhattnu do drugega. V tem kaotičnem, pogosto boemskem svetu igralcev, kjer so bile divje zabave, alkohol in glasne debate o umetnosti stalnica, pa je Eva izstopala s svojo skoraj nerealno mirnostjo. Medtem ko so njeni kolegi med kratkimi odmori verižno kadili, opravljali in živčno čakali na naslednji vstop, je ona mirno sedela v kotu studia, tiho prebirala scenarij ali celo pletla. Zaradi tega za tiste čase nenavadno vzornega obnašanja in seveda njenega priimka se je je v newyorških igralskih krogih hitro prijel vzdevek »Svetnica« oziroma »The Saint«.
Vendar pa njena navzven mirna zunanjost ni skrivala pomanjkanja ambicij, temveč jekleno voljo. Njen talent in resen, skoraj študiozen pristop k delu sta ji odprla vrata v svetišče takratne igralske umetnosti – v slavni Actors Studio. Tam se je pod budnim in strogim očesom legendarnega Leeja Strasberga učila skrivnosti metodične igre, pristopa, ki je zahteval popolno čustveno razgaljenje. Znašla se je v družbi bodočih velikanov, ki so kasneje krojili usodo svetovnega filma; njeni sošolci so bili med drugim Paul Newman, Joanne Woodward in celo Marilyn Monroe. To je bila valilnica talentov, ki je za vedno spremenila obraz ameriške igre, in Eva Marie Saint je bila ena njenih najbolj obetavnih učenk.
Rokavica, ki je pisala zgodovino
Leta trdega dela v New Yorku in urjenje v Actors Studiu so obrodila sadove, ko je na njena vrata potrkala priložnost, ki se zgodi enkrat v življenju. Režiser Elia Kazan, takrat že uveljavljeno ime, je za svojo novo socialno dramo Na pristaniški obali (1954) mrzlično iskal igralko za glavno žensko vlogo. Za lik Edie Doyle, sestre umorjenega pristaniškega delavca, ni želel tipične hollywoodske lepotičke z dodelanim nasmeškom. Potreboval je obraz, ki bi izžareval pristnost, ranljivost, a hkrati tiho notranjo moč in neomajna moralna načela. Ko je spoznal Evo, je vedel, da je našel popolno mešanico nedolžnosti in jeklene volje, ki jo je iskal. Čeprav je bila na televiziji že znana, je bil to njen filmski krst, in to ob boku nikogar drugega kot Marlona Branda, ki je takrat veljal za najbolj vročega in nepredvidljivega igralca svoje generacije.
Kemija med Evo in Brandom je bila na platnu preprosto električna. Njuna interakcija ni delovala kot igra, temveč kot resnično življenje, ujeto na trak. V zgodovino filma pa se je zapisal prav poseben trenutek, ki sploh ni bil zapisan v scenariju. V prizoru, kjer se lika sprehajata po parku in se sramežljivo zbližujeta, je Evi po nerodnosti padla na tla bela rokavica. Namesto da bi prekinil snemanje in zahteval ponovitev, se je Brando sklonil, pobral rokavico in si jo med nadaljevanjem dialoga povsem nonšalantno nataknil na svojo veliko, grobo roko. Eva je ostala v liku, se mu približala in poskušala dobiti rokavico nazaj. Ta spontana, improvizirana gesta je ustvarila enega najbolj intimnih, nabitih in vizualno zgovornih trenutkov v zgodovini kinematografije, ki ga še danes preučujejo na filmskih šolah kot vrhunec metodične igre.
Kritiki so bili enotni: rodila se je zvezda. Njena upodobitev Edie Doyle ni bila le »dobra za začetnico«, temveč je bila ocenjena kot ena najboljših in najbolj zrelih igralskih kreacij tistega leta. Eva je svojemu liku vdihnila takšno mero človečnosti in topline, da je v trenutku postala ljubljenka občinstva. Film sam je postal velika uspešnica in kasneje klasika, Eva Marie Saint pa je dokazala, da se lahko brez težav kosa z največjimi igralskimi težkokategorniki, ne da bi pri tem izgubila svojo edinstveno milino.
Oskar med popadki
Uspeh njenega debija je bil tako silovit, da ga preprosto ni bilo mogoče ignorirati. Eva je za svojo prvo filmsko vlogo prejela nominacijo za oskarja za najboljšo stransko igralko. Podelitev nagrad marca 1955 pa je bila zanjo še posebej dramatična in logistično tvegana, saj je bila v visoki nosečnosti, praktično tik pred porodom. Kljub temu se je odločila, da se udeleži slovesnosti v gledališču Pantages, kar je med organizatorji povzročalo nemalo nervoze. Ko so prebrali njeno ime in jo razglasili za zmagovalko, je v dvorani završalo od navdušenja. Eva se je s težavo, a dostojanstveno povzpela na oder, kjer je prevzela zlati kipec.
V svojem zahvalnem govoru, ki je bil kratek in iskren, je poskrbela za enega najbolj simpatičnih trenutkov večera. Pred zbrano hollywoodsko elito, vključno z zvezdami, kot so bili Frank Sinatra, Grace Kelly in Marlon Brando, je z nasmeškom dejala: »Zelo sem vznemirjena. Morda bom pa rodila kar tukaj!« Dvorana je izbruhnila v smeh in aplavz. Svojo grožnjo na srečo ni uresničila na odru, je pa narava poskrbela za neverjeten scenarij le nekaj ur kasneje. Samo dva dni po tem, ko je v rokah držala najprestižnejšo filmsko nagrado na svetu, je rodila svojega prvega otroka, sina Darrella.
Hitchcockove škarje
Če je bil Elia Kazan tisti, ki je odkril njen surovi talent, je bil legendarni Alfred Hitchcock tisti, ki je v njej prepoznal skriti seksapil. Po prvih uspehih se je Eva namreč znašla v nevarnosti, da jo bodo v Hollywoodu popredalčkali. Igrala je preprosta, pogosto neugledna dekleta iz delavskega razreda, tako imenovana »kitchen sink« dekleta. Hitchcock pa je imel zanjo popolnoma drugačno vizijo, ko jo je izbral za vlogo skrivnostne Eve Kendall v svoji mojstrovini Sever-severozahod (1959). Odločil se je, da bo »Svetnico« spremenil v usodno žensko.
Slavni režiser, znan po svojem perfekcionizmu, menda ni bil zadovoljen z nobenim kosom oblačil, ki so jih za Evo pripravili studijski kostumografi MGM. Zato je vzel stvari v svoje roke, jo odpeljal v New York v pregrešno drago trgovino Bergdorf Goodman in ji osebno izbral garderobo, vredno bogastva. A to ni bilo vse. Ukazal ji je, naj si svoje dolge lase postriže na kratko, kar je bilo za tisti čas precej drzna poteza, dal pa ji je tudi ključen igralski napotek: »Ne uporabljaj rok, uporabljaj oči in znižaj glas.«
Rezultat je bil osupljiv. Iz preprostega dekleta se je prelevila v hladno, prefinjeno in neustavljivo fatalko, ki v jedilnem vagonu na vlaku brez sramu zapelje Caryja Granta. Ta vloga je Evo Marie Saint redefinirala. Dokazala je, da ni le karakterna igralka za težke drame, ampak prava filmska zvezda, ki lahko nosi visoko modo in z enim samim pogledom ustavi dih gledalcev. Postala je ena najbolj elegantnih Hitchcockovih blondink in se za vedno zapisala v modno zgodovino filma.
Zvestoba v svetu ločitev
Čeprav je na filmskem platnu pogosto upodabljala ženske v zapletenih, vročih ali celo uničujočih razmerjih, je bilo njeno zasebno življenje popolno nasprotje tipične hollywoodske telenovele. V mestu, kjer zakoni pogosto trajajo manj časa kot snemanje enega filma, sta Eva Marie Saint in njen soprog Jeffrey Hayden spisala eno najlepših in najbolj trajnih ljubezenskih zgodb v industriji zabave. Spoznala sta se v New Yorku, še preden je Eva postala svetovno znana, in se poročila leta 1951. Jeffrey je bil uveljavljen televizijski režiser in producent, zato je razumel pritiske njenega poklica, kar je bilo ključno za njun odnos.
Poročena sta bila neverjetnih 65 let, vse do njegove smrti leta 2016. Skupaj sta vzgojila dva otroka, sina Darrella in hčerko Laurette, ter dočakala štiri vnuke. To je bil lep in stabilen kontrast življenjem njenih slavnih soigralcev, ki so pogosto polnili tabloide s škandali in ločitvami. Eva in Jeffrey pa nista bila le zakonca, temveč tudi umetniška partnerja; pogosto sta sodelovala pri gledaliških projektih in bralnih uprizoritvah, kjer sta skupaj potovala po Ameriki. Eva je nekoč razkrila skrivnost njunega dolgega zakona: »Smeh, medsebojno spoštovanje in to, da drug drugemu pustiva dovolj prostora za dihanje in ustvarjanje.« Nikoli nista tekmovala drug z drugim, ampak sta si bila v oporo, kar je v svetu napihnjenih egov prava redkost.
Od bibličnih epov do Formule 1
Eva Marie Saint ni želela biti le muha enodnevnica ali zgolj Hitchcockova muza. V petdesetih in šestdesetih letih je nizala vloge, s katerimi je dokazovala svojo neverjetno širino. Leta 1957 je blestela v drami A Hatful of Rain, kjer je igrala nosečo ženo vojnega veterana, zasvojenega z morfijem. Tema je bila za tiste čase škandalozna, a Eva je svojo vlogo odigrala s takšno tankočutnostjo, da si je prislužila nominacijo za zlati globus. Istega leta se je v razkošni kostumski drami Raintree County pojavila ob boku Elizabeth Taylor in Montgomeryja Clifta, kar je potrdilo njen status elitne igralke.
Njeno največjo komercialno uspešnico pa je prineslo leto 1960, ko je zaigrala v monumentalnem epu Exodus ob Paulu Newmanu. Film o ustanavljanju države Izrael je bil velikanski hit, Eva pa je kot ameriška medicinska sestra Kitty Fremont ponovno pokazala, da zna nositi tudi najtežje zgodbe. A morda najbolj zanimiv odmik od dram je naredila leta 1966 s filmom Grand Prix. V tej adrenalinski uspešnici o svetu Formule 1, kjer so dirkalniki drveli s hitrostjo preko 300 km/h, je igrala modno novinarko, ki se zaplete z enim od dirkačev (Yves Montand). Film je bil vizualni spektakel in Eva je v njem dokazala, da se znajde tudi v svetu hrupa, bencinskih hlapov in hitrosti, kar je bil popoln kontrast njenim začetnim, bolj krhkim vlogam.
Babica superjunakov
Za razliko od mnogih igralk iz njene generacije, ki so se bodisi umaknile iz javnosti bodisi bojevale vnaprej izgubljeno bitko s časom in lepotnimi operacijami, je Eva Marie Saint svoja zrela leta sprejela z neverjetno milino. Dovolila si je postarati se pred kamero, s čimer je ohranila tisto pristnost, ki jo je krasila že na začetku kariere. V osemdesetih se je preselila na televizijo in blestela v seriji Delo na črno (Moonlighting), kjer je igrala mamo Cybill Shepherd, leta 1990 pa je za vlogo v miniseriji People Like Us prejela emmyja.
Pravo renesanso pa je doživela v novem tisočletju, ko jo je odkril povsem nov rod režiserjev in gledalcev. Leta 2005 je nastopila v filmu Wim Wenders (Don't Come Knocking), leto kasneje pa se je vrnila v svet velikih spektaklov z vlogo v filmu Superman se vrača (2006). Kot Martha Kent, krušna mati jeklenega moža, je v film vnesla toplino in modrost, ki ju računalniški efekti ne morejo pričarati. Svojo vitalnost je dokazovala tudi v svojih poznih osemdesetih, ko je leta 2014 zaigrala v fantazijski romanci Zimska pripoved (Winter's Tale) ob Colinu Farrellu. Tudi sodobna tehnologija ji ni bila tuja; svoj prepoznavni, žametni glas je posodila v priljubljeni animirani seriji Legenda o Korri (The Legend of Korra), kjer je igrala modro Kataro, in tako postala ikona še za generacijo, ki je zrasla ob internetu.
Stoletnica, ki še vedno navdihuje
Danes, ko je zakorakala že v svoje 102. leto, je Eva Marie Saint več kot le filmska zvezda; je živi spomenik in institucija. Po smrti Olivie de Havilland je prevzela naziv najstarejše živeče dobitnice oskarja in je ena redkih preživelih, ki se zlatih časov Hollywooda, ko so po studiih hodili bogovi in boginje velikega platna, spominja iz prve roke, ne iz knjig. A kljub svoji častitljivi starosti ne živi v preteklosti in ne objokuje starih časov. Njena življenjska filozofija ostaja preprosta in vitalna: »Ne smeš samo sedeti in čakati, da se bo kaj zgodilo, ali pa se smiliti samemu sebi. Moraš iti ven in živeti.«
