Zdaj, pol stoletja pozneje, so izdali nov album in se odpravili na krajšo turnejo, ki jih je skozi Zagreb in Beograd pripeljala v Ljubljano – 17. januarja bodo nastopili v Kinu Šiška. Novi album, ki se imenuje kar po skupini in vsebuje 11 pesmi, je njihov prvi avtorski po 40 letih, po kultnem albumu Zastave iz leta 1984. Ob tej častitljivi obletnici se je združila celotna zasedba skupine, medse pa so povabili tudi nove člane, zato jih zdaj Paraf šteje kar osem. Z nami sta se usedla pevca Pavica Čabrijan in Valter Kocijančić.
Paraf udarno nazaj po 50 letih: nov album po štirih desetletjih, osemčlanska zasedba, brezkompromisni punk – in morda zadnji veliki nastop v Sloveniji.
S Slovenijo imate posebno vez. Zelo mladi ste se že povezali s slovensko sceno, s slovenskimi skupinami.
Pavica: Takrat je bila scena močna. Pravzaprav sta bili reška in ljubljanska scena zelo povezani in veliko smo sodelovali, si medsebojno pomagali ter se vabili na koncerte in podobno. To je bil edini način, da se je celotna zgodba sploh lahko razvila in prišla do občinstva. Slovenija je bila v tistem časovnem kontekstu najbolj liberalna po senzibilnosti, zato je bila ta vez zelo močna. Vse, kar smo delali, smo delali z založbami iz Slovenije.
Valter: Še preden smo sploh začeli izdajati in resno delati, ko smo še snemali demo posnetke, nam je prva priskočila na pomoč skupina Buldožer. Dali so nam prostor, kjer smo lahko snemali demo posnetke. Za nas, takrat še otroke, je to pomenilo ogromno. Znanstvena fantastika. Tega se spomniš kot otrok, kot mulec – bil si zadovoljen, da so te sprejeli.
Pavica: Z Markom Brecljem smo bili zelo povezani. Moram pa povedati, da ko smo prišli v njihove prostore, me je zelo fasciniralo, da si moral noge dvigovati visoko – a ne zaradi stopnic, ampak zaradi debelega sloja kablov, ki so ležali po tleh, da jih ne bi pohodili ali poškodovali.
Torej ste takrat vsi nekako skrbeli drug za drugega, ker je bila scena majhna.
Pavica: Scene so bile majhne, a zelo povezane, zelo žive. In res – trajna prijateljstva, ki so takrat nastala, so živa še danes.
Letos Paraf praznuje 50 let. Kako se spominjate začetkov, prvih dni, prvih koncertov?
Pavica: Vse težje. (smeh)
Valter: Zelo lepo se spominjam mladih dni. Kot vsak normalen človek se rad spominjam lepih stvari iz mladosti. Meni osebno je bilo v prvih fazah benda fantastično. Veliko se je dogajalo, veliko druženja, trenj, zafrkancije in vsega tega.
Je bilo vseeno tudi kaj težko? Zaradi okolice, staršev … biti punker takrat ni bilo prav sprejemljivo.
Valter: Ni bilo težko. Vse smo rešili v petih minutah. (smeh)
Pavica: Seveda je bilo, a bili smo mlajši in smo lažje prenašali nekatere situacije. Ko danes zavrtiš film nazaj, vidiš, da je v nekaterih situacijah pravzaprav super, da smo sploh ostali živi. Lahko bi se drugače končalo.
Kakšna je bila punk scena takrat in kakšna je danes? Danes za mlade pravijo, da so občutljivi, »mehki«. Kako vi gledate na to?
Pavica: Pri nas je bilo, ali boš preživel ali boš propadel. Mi smo otroci ulice. Svoje potrditve smo pridobivali na ulici, v okolju, ki ni bilo prav nič prizanesljivo. Skozi to šolo smo šli. Na cesti te nihče ni božal. Nismo imeli motenj pozornosti – dobil si klofuto in motnja je izginila. Vse te je minilo.
Ali imajo mlajše generacije sploh še prostor za pravi punk, za punk agresijo, če živijo tako, kot živijo?
Pavica: Težko govorim o današnji generaciji in ne želim biti tista starejša generacija, ki pametuje. Zagotovo imajo svoje izzive. Ali so ti večji ali manjši od naših – to se mi zdi nesmiselno primerjati. Vsak čas ima svoje odpore, svoj upor. Normalno je, da v obdobju iskanja lastne identitete »popljuvaš« vse, kar so naredili starejši pred teboj. Kam jih bo to pripeljalo? Ne vem. Tudi mi nismo vedeli, kam bo pripeljalo nas. Materiala je dovolj, vprašanje pa je, ali so preveč v coni udobja. Nimam pravice o tem soditi. Morda bi bil tudi sam enak glede na kontekst in predispozicije. Ne vem, težko je biti pameten.
Izdali ste nove pesmi in album Paraf. Prvi singel se imenuje Čempresi oziroma po slovensko ciprese.
Pavica: Ciprese so simbol. Sadijo se na pokopališčih. To je čudovito drevo. V nekaterih kulturah velja za simbol smrti, mi na Mediteranu pa verjamemo, da je simbol življenja. S svojo obliko, vitko, vretenasto, se lepo upogiba in ostaja živo, večno zeleno.
Kot vi – večno zeleni. Kako pa bi opisali album?
Pavica: Ta album je nekakšen povzetek zgodbe odraslih ljudi, ki so želeli povezati vse faze delovanja benda. Na albumu je ena pesem denimo nastala že v prvi fazi benda, a nikoli ni bila objavljena. Prepoznali smo jo, predelali in vključili v nov material. Imamo tudi skupno pesem, v kateri sva z Valterjem kot glavna vokala, kar lepo izražava povezanost. Mi smo graditelji mostov, zato je to album, ki zaokroža celotno obdobje obstoja benda.
Je pa to tudi prvi avtorski album po štirih desetletjih.
Pavica: Po albumu Zastave res, vmes je bil še en v živo. Album vsebuje tri, štiri nove pesmi, ki nakazujejo smer, kamor bo Paraf šel na novem albumu. Pripadajo tako zvoku kot senzibiliteti tega albuma.
Kako se je bilo po toliko letih mentalno vrniti v ustvarjanje takšnih pesmi? Dve leti ste ustvarjali albumu.
Pavica: Še več kot dve leti.
Valter: Skupina ima rada izzive. Mi smo takšni ljudje.
Pavica: Ja, mi smo takšni ljudje, ne bežimo pred izzivi. Tudi to je bil izziv. In še vedno je.
Koliko je nova glasba stari Paraf in koliko se čutijo leta?
Pavica: Ne vem, ali lahko mi o tem sodimo, to bodo bolje presodili kritiki ali publika.
Valter: Po tem, kar smo do zdaj doživeli na treh promocijskih koncertih, je bilo občinstvo izjemno velikodušno in prijazno. Nove pesmi so sprejeli, kot da so stare. Odzivi so bili resnično korektni.
Pavica: Mi smo izjemno zadovoljni.
Sedemnajstega januarja prihajate v Slovenijo, v Kino Šiška. Kaj pripravljate?
Pavica: Ne bomo povedali. (smeh) Material bo iz celotnega opusa benda.
Valter: Nov material plus »best of«. To je nekako najboljši način, da se predstavi stari in novi Paraf novemu občinstvu.
Pavica: Novemu občinstvu, ki mogoče ni imelo priložnosti spoznati našega dela iz prejšnjih obdobij.
Piše, da bo ljubljanski koncert vaše slovo od slovenskega občinstva pred upokojitvijo. Je to res?
Pavica: Mi smo že upokojeni. (smeh) Pravzaprav ... ne vemo, koliko kreditov nam je še ostalo. Želimo izkoristiti vsak trenutek, ki nam je dan. Kaj bo potem, bomo videli.
Valter: To leto – 50 let obstoja benda. Bo šel bend v fade-out ali se bo še kdaj kaj dogajalo? Tega ne vemo, to je odvisno od interesa in stanja skupine.
Pri punku je problem, ker se skače …
Valter: To lahko počne kitarist, ki ne poje. Mi, ki pojemo, ne moremo zraven še skakati. To je težko.
Pavica: Malo mi gredo že na živce razprave o tem, kaj punk pravzaprav je. Po mojem mnenju niti takrat niti danes punk ni bil nikoli samo o zunanjosti in fizičnem videzu. Ali si ga živel ali pa ne. Punk je predvsem pogled na svet. Punk ni to, da greš na urgenco pred koncertom, dobiš cepivo za tetanus, ker se boš prevrtal, in potem boš »kul«. To ni to.
