Novinarja TVS ter nekdanjega kolesarskega asa in aktualnega športnega direktorja Kolesarske zveze Slovenije smo ujeli po prenosu ene od etap dirke po Franciji, ki jih komentirata pravljičnih sedem let. A biti kolesar ni le športni izziv – je tudi življenjski slog modernega človeka, ki rad vozi skozi življenje z vetrom v laseh.

S čim sta se danes pripeljala na delo?

M: S službenim vozilom ne, ker je na mladinski dirki v Luksemburgu, tako da sem s sposojenim. Živim predaleč, da bi se vozil s kolesom, imel bi težave pri vračanju. Sem se pa v mladosti vse leto vozil iz Savelj v srednjo šolo na Aškerčevi cesti – dvakrat sem celo pot prevozil, ne da bi se dotaknil krmila. (smeh)

T: Jaz sem prišel z vlakom.

 

Kdaj sta nazadnje odpeljala Maraton Franja?

T: Jaz ga nisem nikoli, ker mi ni bilo nikoli do tega. Sem ga pa spremljal kot novinar. Na TV Slovenija smo ga pokrivali v vseh možnih formatih: od prispevkov do reportaž in neposrednih prenosov do tega, da nismo naredili nič.

M: Jaz sem ga prvič leta 1986 kot mlajši mladinec in končal kot tretji v kategoriji do 30 let. Nazadnje pa, konec 90. let, ko sem dirkal za brata, ki je bil rekreativec, jaz pa še profesionalec. Zdaj sem pa že dve leti v nevtralnem vozilu na čelu dirke in gledam, kako se vozijo najboljši rekreativci.

 

Koliko časa po koncu prenosa potrebujeta, da prideta »ven«?

M: Spomnim se, kako sva prva leta, ko sva to delala še sama, po prenosu prišla na pijačo, sedela v kotu in bila zaradi izčrpanosti čisto tiho.

T: Prenos, če se nanj dobro pripraviš in daš veliko vanj, te res izčrpa. Ne le psihično, tudi fizično. Včasih napora sploh ne občutiš, drugič pa si kot cunja in potrebuješ kar nekaj časa za regeneracijo.

 

Marsikomu se zdi kolesarjenje na TV tako zanimivo kot balinanje ali snooker. Kaj je čar TV-kolesarstva?

M: Da lahko vmes malo zaspiš. (smeh)

 

No, za to imamo formulo 1 ...

T: Tega se zavedam, zato smo v zadnjih letih naredili pri prenašanju ogromen korak naprej. Začela sva sama z Martinom, z navadnim komentiranjem, kar je lahko zelo dolgočasno. Zato načrtno vsako leto v prenose uvajam novosti: telefonske pogovore, dodatne prispevke, statistiko, e-pošto, telefone in tvite gledalcev. Vsako leto je nekaj več in nekaj novega in zdaj so prenosi dobili take razsežnosti, da so zanimivi tudi ob etapah, ko se nič ne dogaja. Taki so tudi odzivi gledalcev.

M: Tour je le ena od dirk, ki poteka v tem trenutku, dogaja se še marsikaj zanimivega in tega se tudi dotakneva.

 

So priprave na prenašanje kolesarskih dirk bistveno drugačne kot priprave na prenose drugih športov?

T: Bistveno! Vsak šport zahteva drugačne priprave. Prenašam zelo različne športe. Rokomet je dinamična ekipna igra, kjer le z omenjanjem rezultata in strelcev napolniš več kot polovico časa, saj padajo goli na minuto. Potrebuješ manj dodatnih vsebin kot pri kolesarstvu, kjer se lahko dve uri nič ne zgodi. Pri rokometu se s podatki pripraviš na 28 ljudi, tu pa jih je na startu 198 in nikoli ne veš, kdo bo v ospredju.

M: Je pa tudi produkcija prenosov takih dirk vrhunska in že sami podajajo veliko zanimivih vsebin, prenos je narejen kot ena velika turistična razglednica. Kolesarstvo je ravno zaradi tega poseben šport, ker se dogaja v mestih in v naravi, kjer je mogoče videti in izvedeti marsikaj zanimivega o teh krajih, zgodovini, kulturi in vsem, kar še spada zraven. Zato si kraji in države želijo biti del takih dirk.

 

Kaj pa vožnja po sami trasi dirke? To zagotovo pomaga?

T: Imam srečo, da sem z Juretom Robičem traso Toura prevozil dvakrat in poznam vse klance na prelazih. Še Martina sem v prenosih dvakrat opozoril na malenkosti, ki jih sam v karavani ni zaznal. To je v veliko pomoč, denarja je pa na TVS za šport vedno manj in pravice za prenose so vse dražje, tako da priložnosti za spremljanje dirk s prizorišča skoraj ni več, le še na SP. V zadnjem letu je na TVS prišlo na tem delu do drastičnega reza in reporterji skoraj ne spremljamo več športa s terena.

 

Kje med smučanjem in polom je v slovenski nacionalni zavesti kolesarstvo? Ali je nacionalni šport?

T: Ima zelo dolgo tradicijo in noben šport pri nas nima več rekreativcev. Praktično ni človeka, ki ne bi znal voziti kolesa. Po TV pa ljudje niso navajeni gledati kolesarstva, saj ga tudi ne ponujamo prav veliko. V primerjavi z drugimi športi je v sredini.

M: Zagotovo ni del nacionalne zavesti, kot smučanje ali nogomet. S tem se ljudje res identificirajo, vseeno pa je ustrezen šport za poletno TV-shemo. Kolesarstvo pa ni le šport, je tudi način premikanja, življenjski slog. Vsa velika mesta se zavedajo, da morajo čim več ljudi spraviti iz avtomobilov na kolesa, ta kultura je še posebno močna v Skandinaviji ali na Nizozemskem. Na srečo imamo v prestolnici glavnega urbanista, ki razmišlja tudi o tem, podobno pa velja za druga mesta.

 

Tekmovalno smo doživeli vrh leta 2001, ko je Hauptman osvojil bron na SP, po lanski zmagi Luke Mezgeca na zaključku Gira v Trstu pa spet nizamo uspehe: Jan Polanc je osvojil etapo na Giru, Simon Špilak dirko po Švici, Primož Roglič je požel veliko pozornosti z zmago na dirki po Sloveniji ...

M: S Hauptmanovo kolajno je kolesarstvo doživelo medijski preboj. Takrat je bilo zanimivo gledati množico ljudi, ki ga je pričakala na letališču. Nikoli prej nobenega kolesarja ni pričakalo toliko prijateljev, navijačev in medijev. Ko sem sredi 90. let vozil velike dirke, so o tem napisali dve vrstici med rezultati. Zdaj o naših kolesarjih že pišejo večje zgodbe.

 

Skoraj vsi naši najboljši kolesarji vozijo za (dobra) tuja moštva. Koliko bi stalo, če bi jih hoteli združiti v domači profesionalni ekipi?

M: Nobena ekipa prve kategorije ni danes več nacionalna, čeprav ima večina od njih neko nacionalno identiteto. Strošek izgradnje take ekipe stane od pet milijonov evrov na leto, res vrhunska pa dvakrat toliko. Če samo združimo plače slovenskih kolesarjev v tujini, bi potrebovali od tri do štiri milijone.

 

S kakšnimi proračuni pa operirajo naše najboljše ekipe?

M: Adria Mobil s smešnim proračunom dela čudeže. Spomnim se Olimpije v košarki, ki je igrala na najvišjem evropskem nivoju z drobižem. To je podobno. To gre, dokler imaš talente in vedno nove mlade, ki so pripravljeni dati veliko od sebe za malo denarja.

T: Sicer pa so to, da bi imeli svojo profesionalno ekipo najvišjega nivoja, dolgoletne sanje. Cantina Tollo, v kateri je dirkal Martin, je bila tak poskus z italijanskim denarjem. Za novinarsko delo in gledanost bi bilo to seveda super.

 

Smo pa v špici vsaj pri damah: ekipa BTC City ravno dirka na rožnatem Giru.

M: Gorazd Penko je tu našel odlično tržno nišo, način, kako z malo denarja narediti velike korake. Iz rekreativnih kolesark je zgradil vrhunsko žensko ekipo, ki spada med najboljših 20 na svetu in bo vozila tudi v Parizu na Elizejskih poljanah, nagrada za najboljše ob koncu sezone pa bo ekipni kronometer na SP.

 

Ali je profesionalno kolesarstvo danes zdrav šport?

M: Noben vrhunski šport ni več zdrav. To je jasno.

T: Se povsem strinjam.

 

Se je pa najbrž vsaj prečistilo.

T: Tu imam jaz svoje mnenje. Že samo če gledamo povprečne hitrosti, je jasno, da je kolesarstvo danes čistejše kot pred leti. Prepričan sem celo, da je kolesarstvo trenutno eden čistejših športov, saj ima enega najstrožjih protidopinških programov, edini, ki ima biološki potni list in že uvaja tudi hormonski potni list, kjer je za izključitev z dirke dovolj že samo sum dopinga. Sistem je tako dober, da dela športu mogoče celo škodo, saj odkrijejo vsak primer in mediji to pograbijo.

M: Se pridružujem. Ne vem, zakaj je ravno kolesarstvo grešni kozel. A je vsaj vzor in drugi športi mu pri tem sledijo.

 

Touru sledi Vuelta, kjer bomo imeli vsaj dva predstavnika, jeseni pa še svetovno prvenstvo. Kako se sploh izbere ekipa za SP? Imate objektivna merila ali selektor sam izbira, koga bo vpoklical v ekipo glede na traso?

M: Kaj dosti niti ne moremo izbirati. Slovenija ima običajno kvoto šest kolesarjev, letos se lahko zgodi, da jih bo celo devet. Toliko dobrih kolesarjev oktobra ne moremo nabrati, tako da so že pri šestih praktično vsi kandidati za reprezentanco. (smeh) Osnova za nabor je trasa, če pa se že ekipa ne spreminja, se to pozna pri taktiki.

 

Kdo bo zmagal na Touru?

T: Tako zanimivega začetka Toura, kot je letošnji, že dolgo nismo gledali. Za prenose je dobro, da so vsi štirje glavni favoriti – Quintana, Nibali, Froome in Contador – praktično skupaj, in že komaj čakam na gorske etape, ker bo to vrhunska dirka.

M: Napovedovanje rezultatov v kolesarstvu je zelo negotovo, bi pa k tem štirim dodal še Rodrigueza.