Za gledalce Kanala A oziroma Pop TV, ki želijo doživeti vsak spektakularen gol, vsako potezo svojega zvezdnika in vsako čustvo na nogometni zelenici, je njen studio več kot le prostor za analizo – je prizorišče, kjer se spektakel nogometa sreča s profesionalnim novinarstvom. Sanja Modrić nam je v prijetnem pogovoru razkrila, da je za dvema ali tremi minutami, ki jih gledalci vidijo na zaslonu, skrito nešteto ur dela, da o premnogih izzivih – predvsem na terenu – niti ne govorimo.
Kako bi opisali letošnjo ligo prvakov – kaj se vam zdi najbolj značilno za novo sezono?
Težko je po dveh krogih govoriti o tem, kakšna bo sezona. Nas je pa prejšnja z uvedbo novega formata naučila, da vsaka tekma šteje in da vsak lahko preseneti, kar nam zagotavlja zanimive dvoboje tudi letos.
Kot novinarka ste sredi dogajanja tako v studiu kot na terenu. Katere zgodbe iz zakulisja bi vas same najbolj presenetile in ostale skrite gledalcem?
Mislim, da je tisto, kar gledalcem ostane najbolj skrito, čas, ki ga vložimo v prispevke. Za tistim, kar na zaslonu traja dve, tri minutke, so ure in ure dela. In ko govorimo o terenih, vse tehnične omejitve, s katerimi se soočamo – kje lahko snemaš, koliko časa lahko snemaš, koga sploh lahko dobiš pred mikrofon. Včasih se v mešani coni, kjer se srečujejo novinarji in športniki, dogaja prava vojna za čim boljši položaj in čim boljšega sogovornika.
Nogomet ni samo šport, je tudi spektakel. Kako se na Pop TV trudite gledalcem pričarati občutek, kot da bi bili na stadionu?
Najbolj seveda z našim komentatorjem Tomažem Lukačem, ki je tudi iz komentatorske kabine, kjer v tišini spremlja tekmo, sposoben s svojim glasom in načinom komentiranja pričarati gledalcem vtis, kot da je sredi dogajanja na stadionu. Potem pa tudi s studijskim delom, kjer se trudimo gledalcem ponuditi zanimive vsebine. Seveda bi si vsi želeli veliko več, da imamo možnosti velikih svetovnih televizij, da smo na vseh glavnih prizoriščih, da lahko svetovnega zvezdnika nogometa takoj po tekmi pripeljemo v dnevne sobe gledalcev.
Imate ob poročanju s podobno velikih športnih dogodkov kakšen ritual, da ostanete zbrani in profesionalni?
Sama se rada v tišini in nemoteno pripravljam na dogodek, tekmo. Potem pa me adrenalin ponese, ko gre zares. Na vse ne moreš biti pripravljen – nedavno so me na EuroBasketu med živim javljanjem obkolili litovski navijači, ki so na precej moteč način želeli pokazati svoje veselje po zmagi. V takšnih situacijah res moraš ohraniti koncentracijo na tisto, kar želiš povedati v javljanju.
V ligi prvakov spremljamo nekaj izjemnih zvezdnikov. Kateri trenutki ali poteze posameznih igralcev so vam ostale najbolj v spominu?
Nimam te vrste spomina. (smeh) Ne bom si zapomnila gola s tekme izpred nekaj let, tudi če me je v tistem trenutku navdušil. Šele ko ga spet vidim, bo »aja, saj res«. V mojem spominu bolj ostanejo osebne izkušnje, povezane s tekmo.
Tekme lige prvakov so vedno nabite s čustvi. Kako kot novinarka uravnavate objektivnost in hkrati osebno navdušenje nad športom?
Mislim, da je veliko lažje ohranjati objektivnost, ko gre za klubska tekmovanja kot pa reprezentančna. Vsaj pri meni. Čeprav namreč gojim simpatije do nekaterih klubov, nisem fanatična navijačica, tako da zelo lahko tudi za svoj klub rečem »danes so bili pa zanič«.
Ste v tem času imeli priložnost spoznati katero od legend nogometa – in kako takšna srečanja vplivajo na vaše delo?
Največ legend na kupu je zagotovo bilo, ko smo pokrivali dobrodelno tekmo v organizaciji predsednika Uefe Aleksandra Čeferina za žrtve poplav v Sloveniji. Ogromno pozornosti je takrat denimo pritegnil Zlatan Ibrahimović. Ne bi rekla, da ta srečanja vplivajo na moje delo. Seveda je čast, a večji izziv nastopi, ko dobiš pred mikrofon superzvezdnika – bolj v smislu, da so že tolikokrat bili v podobnih situacijah, da jih stvari hitro dolgočasijo, da so že slišali vsa možna vprašanja in jih je težko presenetiti. Zato se še posebej posvetim temu, kaj jih vprašati. Sicer pa poskušam razmišljati tako, da tako jaz kot oni samo opravljamo svoje delo, kolikor se da dobro.
Med gledalci pogosto kroži rek, da je liga prvakov »praznik nogometa«. Bi se s tem strinjali in zakaj?
Zato ker gledamo najboljše, kar lahko nogomet ponudi. Najboljše klube, največje zvezdnike tega športa. Predvsem bi rekla, da je finale lige prvakov »praznik nogometa«, ker gre za spektakel na najvišji ravni.
Poročanje z velikih stadionov pomeni tudi logistične in tehnične izzive. Katera situacija je bila za vas do zdaj najbolj zahtevna?
Zagotovo je najbolj svež spomin na zadnji finale lige prvakov v Münchnu, ko so nam sosedi na prizorišču – novinarska ekipa iz Mehike – pomotoma izklopili glavni kabel in naenkrat nič več ni delalo. Na srečo so se takrat ravno predvajali oglasi, tako da gledalci tega doma niso opazili.
Če bi morali ligo prvakov povzeti v treh besedah za slovenske gledalce – katere bi izbrali?
Težko vprašanje, ampak recimo: drama, spektakel, užitek.
Zakaj bi gledalce povabili k ogledu studijskega dela poleg tekme?
Ker se mi bo mogoče še kdaj primerilo, da bom začela kašljati v studiu in se ne bom mogla ustaviti. (smeh)
