Gospod Janez, najprej čestitke za Borštnikov prstan. Mislite, da bo nagrada prinesla še kaj razen medijskega trušča?
Janez: Prinesla bo … pozabo. Najprej trušč, potem pa malo miru. Drugače pa ne verjamem, da bo prinesla kaj konkretnega. Denarja ne, mogoče kakšno ponudbo, ampak verjetno ne prav zaradi nagrade. Me bo pa nagrada stala, saj bom moral marsikoga kam povabiti (smeh).
Miha: Družini je prinesla ponos – vsi smo zelo ponosni nanj, sinovi in žene. (Janez ima štiri sinove, poročen pa je bil trikrat, op. p.)
Janez: Potem vas bom pa kam peljal!
Verjetno Borštnikov prstan ni "le neka nagrada", saj gre vendar za najvišje igralsko priznanje.
Janez: Absolutno! Ne gre toliko za največje državno priznanje, ampak za stanovsko priznanje, podelijo ti ga kolegi iz iste branže, to je kar dober občutek, saj to pomeni, da me cenijo. Čeprav nisem bil vse življenje zvest eni dramski hiši, ampak sem bil "blodeči". To sem si sam izbral. Ko sem šel iz Drame, mi je Jože Javoršek rekel, da me je škoda, da bi "afne guncal", in naj grem nazaj v Dramo in igram resne vloge. Pa sem mu rekel, da me zanima to in ono, da nimam obstanka, da bi čepel na istem mestu. (Začne ga obletavati mušica, ki jo skuša pregnati z roko.) Pa kaj hoče ta vinska mušica, saj nimamo nobenega vina! Sploh še nismo nič pili, še za nagrado ne.
Še niste nazdravili?
Janez: Ne še. Po podelitvi ni bilo časa, so me vlačili od enega mikrofona do drugega, od kamere do kamere.
Miha: Mi smo pa čakali, da smo ti sploh lahko čestitali.
Janez: Ja, družina je prišla zadnja na vrsto. Ampak najbolj sem bil ponosen, da so čisto vsi prišli na podelitev! Res!
Ste zelo povezana družina?
Miha: Povezani smo, kolikor nam dopušča čas. Tradicija je, da se enkrat na mesec dobimo pri Meti (Janezova sestra oz. Mihova teta, režiserka Meta Hočevar op. p.).
Janez: Meta je zadnja leta dobila nagon koklje in celo družino zbere pod perutmi (nazorno nakaže z rokami in zraven zakokodaka) in nam kaj skuha. Pa za praznike smo tudi skupaj.
Miha: In na morju, seveda! Velikokrat gremo skupaj na počitnice.
Trenutno je očitno kar uspešen čas za vašo družino: Janez, vi ste dobili Borštnikov prstan, Miha, vi ste tik pred premiero mladinskega celovečerca Gremo mi po svoje.
Janez: Na premiero bom tudi šel! Se že veselim! Vsi so mi rekli, da je super film, da nagovarja mlade in stare in srednje in vse. Res me zanima.
Miha: In kam se boš ti uvrstil? Med mlade (smeh)?
Janez: Bom videl, kako me bo nagovarjal (smeh).
Miha: Ja, to se je lepo sestavilo, da imava oba pomembne dogodke v istem tednu. Fino: bomo naenkrat vse opravili, potem bo spet mir. Bolje bi bilo le še, če bi ti nastopal tudi v mojem filmu.
Janez: Me še ne mara! Enkrat je imel scenarij že napisan zame, Dedi baj baj, potem je nekaj let govoril, da ga bomo kmalu začeli snemati, ampak da sem še malo premlad, da se moram še malo postarati. Tako dobro se držim, da še sedaj nisem prišel na vrsto (smeh).
Miha: No, resnica je ta, da so scenarij zavrnili, potem pa je tudi v moji glavi zamrl. Ampak saj je še dovolj časa, da kdaj kaj skupaj narediva.
Ste bili jezni, ko vam je sin povedal, da bo šel študirat režijo?
Janez: Saj mi ni nič povedal! Kje! Izvedel sem šele, ko je bil v drugem letniku (smeh). Saj ne. Res pa se nisva kaj dosti posvetovala o tem. O njihovih življenjskih poteh se z otroki nismo posvetovali.
Miha: Opozoril me je na nevarnosti in bridkosti tega poklica. To sem tudi dojel, ampak me je preveč vleklo, da bi se zaradi strahu izognil temu študiju. Bridkosti so pa te, da težko prideš do dela …
Janez: Zaradi omejenih možnosti.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 44, izid 3. november 2010)!
