Revija stop
One/oni

Kriminalka z naslovom SAZAS

Stop
21. 7. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Zgodba, ki jo morda celo spremljate in ki na noge spravlja vso slovensko glasbeno sceno, je postala tako absurdna, da je že smešna.

Zgodba, ki jo morda celo spremljate in ki na noge spravlja vso slovensko glasbeno sceno - ene zato, ker se bojijo, da jim bodo vzeli, druge zato, ker jih prvi ne spustijo zraven -, je postala tako absurdna, da je že smešna.

 

 

Če ne veste nič in gledate v Odmevih pogovor direktorja Urada RS za intelektualno lastnino, dr. Jurija Žureja, in predsednika upravnega odbora SAZAS Matjaža Zupana, najbrž mislite, da se vam je zmešalo. Upravičeno. Ob kriminalnem vodenju je bilo iz monologa obeh gostov izluščiti le to, da je vse, kar se dogaja s tem društvom, bistveno bolj komplicirano, kot je videti na prvi pogled, in hkrati večplastno. Probleme bo treba luščiti "plast za plastjo", samostojno obdelati vsak problem, nedorečenost, raziskati vpletenost vsakega imena, ki se pojavi v zgodbi. "Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito glasbene avtorske pravice Slovenije" (Sazas) je namreč povezano z velikanskimi vsotami denarja in od tod najbrž "popadljivost", ki smo je mediji deležni od Sazasa ob vsakem pisanju o tem združenju. In to že vrsto let. V dolgoletnem uredniškem delu se mi še ni zgodilo, da bi zaradi novinarjevih - povsem korektnih - vprašanj dobil od kogarkoli pismo, kakršno sem dobil od vodstva Sazasa (podpisan je bil Janez Hvale). Še preden je bil članek objavljen, so nas namreč opozorili, da nas bodo - če bomo to društvo blatili - sodno preganjali. Preden so članek sploh prebrali. Kot kaže, smo jih zmotili, ker smo si drznili zastaviti povsem korektna vprašanja. Priznam, da sem po prebiranju tega pisma precej dolgo hodil po pisarni in para mi je dobesedno švigala iz ušes. Besed, ki sem jih v tistem trenutku izrekel na račun vodstva te organizacije, raje ne bom ponavljal. So pa v tistih trenutkih izparele vse simpatije, ki sem jih kdaj gojil do te organizacije, ki ščiti pravice avtorjev. Pustil sem objaviti članek, kakršen je bil, čeprav me je imelo, da bi dodal povzetek tega "grozilnega pisma" in še kakšen piker stavek.

 

Ne bom se ukvarjal s polemikami, ali je vsota pobranih sredstev primerna in ustrezno razdeljena. Moti pa me način, kako v javnosti nastopajo predstavniki tega društva: na trenutke - milo rečeno - nedostojno in podcenjujoče do vseh, ki jim pridejo na pot. Trdno verjamem, da tak način slabo vpliva na komunikacijo, ne le s predsednikom Urada za intelektualno lastnino, ampak tudi z marsikaterim avtorjem, novinarjem in še kom - kot je razbrati med vrsticami iz pisma, ki ga je medijem poslal, recimo, predsednik Združenja kulturnih domov regionalnega pomena Gojmir Lešnjak - Gojc.

 

Seveda pa v zvezi s to kolektivno organizacijo v javnosti v "tokratnem krogu afer" kroži nekaj zelo zanimivih zgodb: ena kriminalno-vohunska, s katero se je morala ukvarjati celo parlamentarna preiskovalna komisija, druga malo bolj znanstveno-fantastična, tretja pa povsem gospodarsko-davčna. Imen, ki se pojavljajo, je precej, skorajda vsa pa imajo za "nastopanje" dobre razloge. Interes.

V zgodbah o Sazasu je v resnici bolj malo avtorskih pravic, zato pa veliko interesa. Upam, da bodo tokrat celotno sago pripeljali do konca. Če ne Urad za intelektualno lastnino in Sazas skupaj, pa vsaj sodni organi. Dovolj je te megle in sprenevedanja.

Revija Stop