In se zamisliš: kaj vse poteka znotraj naših sten? Kje se za vsakdanjim skriva nekaj več? Tudi pretekla sobota se je začela povsem običajno. Z mamo sva šli na tržnico, iskati lokalno pridelano zelenjavo in tisti mali stik z naravo, ki deluje kot zdravilo v mestnem vrvežu. Sončno nebo, mirni koraki, povsem jasen načrt: tržnica, pospravljanje, pranje perila, delo na člankih, zvečer pa sprehod v center … najbrž do Antika, kjer vedno najdem zanimive sogovornike, ki so sčasoma postali že moji prijatelji. Vse je teklo po scenariju. Potem pa klic.
Po navadi se ne oglašam na neznane številke in prosim za SMS, tokrat pa sem se oglasila. Kaj za boga me je gnalo, nimam pojma. Na drugi strani prijazen moški glas; mladeniča sicer na videz poznam … Mislila sem, da gre za kakšen članek, potem pa: »Hej, imam mogoče nenavadno prošnjo!« In tako je sobota zavila v popolnoma drugo smer! Spet ... moje življenje je nanizanka, ali kaj?! Vprašal je, ali vem, kdo je pred leti živel v tem stanovanju. In brez razmišljanja sem izstrelila: »Paul Ickovic.« Fotografska legenda. Eden najbolj priznanih glasov svetovne dokumentarne fotografije, človek, ki je v svojih delih lovil trenutke, ki niso bili nastavljeni, ki so bili ujeti … odmevi mest, obrazov, uličnih dogajanj. In zdaj slišim z druge strani telefonske linije, da bi njegov dobri prijatelj rad obiskal prostor, v katerem je Paul živel svoja zadnja leta in kjer pač jaz živim s sinom ter lenim in trenutno preveč zrejenim črnim mačkom. In kaj naj rečem? Seveda sem privolila. Za to sem imela dva razloga: prvi je ta, da ne znam reči »ne«, drugi pa, ker me je pač zanimalo, kdo je prijatelj takšnega mojstra, kot je bil Paul. Čez kako uro je pred menoj stal čeden možakar, nekoliko starejši od mene. V kratkem pogovoru sem izvedela, da je newyorški kantavtor, nekdanji časopisni urednik, zdaj predan glasbi. Ime mu je Michael Weiskopf. Paul in on sta bila dobra prijatelja, obiskal ga je tudi med temi stenami ...
Michael je opazoval vsak kotiček stanovanja. Zanimalo ga je tudi, kaj se je zgodilo z risbo na steni. Tisto risbo, čez katero sem po nevednosti nanesla tri plasti sive barve. Risba, ki je bila Paulova. Uf, če bi to prej vedela. Potem je stopil v prostor, kjer je zdaj pralnica, kjer spretno kraljuje maček Luci, in dejal: »Tu je bila temnica, tu so nastale nekatere njegove fotografije.« Skratka, prostor, kjer zdaj slalomiram med praški, mehčalci in kupi perila, je bil prej Paulov delovni laboratorij duše. Kar nerodno mi je postalo. Michael je med tem obujal spomine. Dejansko je minilo le nekaj let, odkar je Paul živel in predvsem ustvarjal v tem stanovanju, a obrnilo se je vse. Vsekakor pa sem srečna, da sem spoznala možakarja, ki je prijateljeval s takim umetnikom, kot je bil Paul. Zdaj se mi zdi njegova duša še vedno tu, umetniška, polna nians, pa čeprav so bile njegove fotografije večinoma v monokromatski tehniki. Upam, da bom tudi čez te stene znala vsrkati čim več njegove krasne energije … In če je res, da se energija ne uniči, potem imam srečo, da sem zdaj tu. Celotna stavba ima veliko povedati. Si predstavljate, da je bila zgrajena v 16. stoletju! Kdo vse je hodil po teh hodnikih? Tu so bili ribiči, ogromne družine, rokodelci, umetniki, nune … 
Stavba je polna skrivnosti, v njej pa so še vedno prisotni spomini na tihe korake posameznikov. Res je, po tej ulici so se nekoč sprehajale legende. Še vedno odmeva ustvarjalni duh … in čeprav zdaj po teh ulicah hitim tudi sama, z vrečkami, polnimi zelenjave, preobremenjena z načrti in delom, se moja duša vseeno umiri, ko stopim med te zidove. Verjamem, da tudi zaradi Paulove neuničljive umetniške energije.