Aretacija "balkanskih bojevnikov" je bila eden od najbolj odmevnih medijskih dogodkov prejšnjih dni - seveda če se ne spuščamo v petelinjenje političnih prvakov o argumentih za arbitražni sporazum in proti njemu. Pred zadnjimi vrati sodišča, skozi katera so policijski specialci v polnih bojnih opravah vozili osumljence, so se gnetli fotografi vseh tiskanih medijev in agencij, v živo so se oglašale novinarke številnih informativnih oddaj ... Skratka, imeli smo kaj videti.
Tudi nadaljevanje je bilo filmsko - nočna zaslišanja in pripor za večino vpletenih. Potem pa nenavaden in nepričakovan preobrat. Zunajobravnavni senat ljubljanskega okrožnega sodišča je razveljavil sklepe o priporu in jih vrnil v ponovno odločanje preiskovalnim sodnikom. Razumljivo je, da se je javnost začela spraševati o delu policije in tožilstva, pa tudi o verodostojnosti preiskovalnih sodnikov. Ker pa so preiskovalni sodniki tudi pri novem odločanju spet odredili pripor, imamo na eni strani enotno mnenje policije, tožilstva in preiskovalnih sodnikov, na drugi pa zunanjobravnavni senat (treh), ki torej pod vprašaj ne postavlja le večletnega dela slovenskih in tudi tujih državnih organov pregona, pač pa tudi delo sodnikov istega sodišča, ki so že po naravi svojega dela usposobljeni za oceno, kdaj so izpolnjeni pogoji za pripor. Še bolj zgovoren je pri vsem tem podatek, da je imela v prvem senatu, ki je odločal o pritožbah, zelo pomembno besedo soproga pravosodnega ministra.
Javnosti ne bo težko prepričati, da so vsi skupaj diletanti, ki v priporu niso sposobni pridržati niti tistih, ki bi tam sami hoteli ostati. Seveda pa lahko razveljavitev sklepov pomeni samo to - in prepričan sem, da bodo poskušali tako razložiti -, da smo pač demokratična evropska država, ki ji gre bolj kot za javno mnenje za pravice posameznika. Pa naj bo to kdorkoli. Je pa, dragi moji, mogoča še ena, naravnost znanstvenofantastična teorija (zarote) - da se je nekdo odločil, da je zadnji, najodmevnejši primer boja proti organiziranim združbam preprodajalcev mamil pri nas odlična priložnost za "simpatičen" politični obračunček. Posebna tožilska skupina, ki obravnava primer, je neposredno podrejena Barbari B., prav tisti generalni državni tožilki, ki se - no, ravno ne ljubi z ministrom za pravosodje. Če bi se zgodilo, da bi osumljenci še pred začetkom procesa odkorakali na prostost, zgolj zato, da bi se "nagajalo" generalni tožilki, je to tako prozorna svinjarija, da ne bi smela pustiti hladnega niti ... predsednika vlade.
Najbrž se akterji zgodbe niti ne zavedajo, kakšne razsežnosti ima ta primer in kako usodno lahko vpliva na (ne le politično) situacijo v naši državi. Upam, da ni kdo res tako nor, da bi se šel takšne "igrice", a ob vsem, kar vidim zadnje čase po televiziji, verjamem stari čebelji modrosti: "Če hočeš spremeniti drek v zlato, potrebuješ alkimista, za obrnjen proces je dovolj politik."
