Ne more ubežati posledicam
Film spremlja Edwarda G. Robinsona kot Wilsona, agenta Komisije Združenih narodov za vojne zločine, ki po drugi svetovni vojni išče nekdanjega visokega nacističnega uradnika in ubežnika Franza Kindlerja, vojnega zločinca in enega ključnih arhitektov nacističnega genocida, ki je izbrisal vsa pričevanja, ki bi ga lahko identificirala. O svoji identiteti ni pustil nobenega namiga, razen ur – hobija, ki se je sprevrgel v obsedenost. Kindler se skriva v majhnem mirnem ameriškem mestecu Harper v Connecticutu, z lažnim imenom profesor Charles Rankin (Orson Welles).
Wilson izpusti Kindlerjevega nekdanjega sodelavca Konrada Meinikeja v upanju, da ga bo pripeljal do Kindlerja. Sledi mu do Connecticuta, a mu ta uide, preden se sreča s Kindlerjem, ki je postal učitelj na lokalni šoli in se je ravno poročil z Mary Longstreet, hčerko uglednega vrhovnega sodnika. Meinike svojega nekdanjega tovariša najde, a ga Kindler umori, da bi prikril svojo identiteto. Wilson začne preiskovati prišleke, a zaradi poroke z Mary mu Kindler ni sumljiv. Zaradi ene izjave ga vseeno začne sumiti in napetost v mestu raste, ko Wilson postopoma razkriva Kindlerjevo preteklost, Mary pa se znajde med ljubeznijo do moža in dvomi.
Ni bil preveč zadovoljen
Tujec (The Stranger) je ameriški noir triler iz leta 1946, ki ga je režiral in v njem tudi nastopil Orson Welles. To je bil njegov tretji celovečerni film kot režiser in njegov prvi film noir. V vojnih in povojnih časih je bil Welles sicer polno zaposlen, a ga do takrat nihče ni več želel zaposliti kot režiserja. Tega projekta se je lotil, da bi si popravil podobo. Producent Sam Spiegel je želel sodelovati z Wellesom, zato mu je ponudil vlogo Kindlerja, a pod vodstvom drugega režiserja. Toda Welles se je sam ponudil za režijo in dosegla sta kompromis.
Welles se je poskušal držati strogega urnika in proračuna, zato si ni mogel privoščiti nobene od svojih značilnih muh. V pogodbi je pisalo tudi, da bi bil, če ne bi upošteval dogovorjenih parametrov, odpuščen kot režiser, a bi moral ostati kot igralec. Omejena ustvarjalna svoboda, ki je je bil navajen, in vojna egov s producenti je kazila Wellesove dneve. Zavrnili so njegovo prvotno idejo, da bi vlogo nacističnega lovca Wilsona dobila Agnes Moorehead. »Mislil sem, da bi bilo bolj zanimivo, če bi ga zasledovala stara gospa, a se s tem niso strinjali,« je povedal Welles. Kindlerja je želel prikazali bolj psihološko kompleksnega, a so zahtevali bolj »hollywoodsko« naracijo, kjer je zlo identificirano neposredno in nedvoumno. Ker je Welles znan po dolgih prizorih, sta mu producent in studio odvzela tudi del montaže in montažerju naročila, da izreže vse prizore, za katere meni, da so nepotrebni. Welles je bil ogorčen, ko je iz končne različice izrezal skoraj 30 minut, in izjavil, da ga je to bolelo bolj kot katerikoli filmski kompromis. Welles zato na koncu ni bil najbolj zadovoljen s svojim delom pri tem filmu in Tujec je še vedno njegov najbolj konvencionalen film. Čeprav ni tako dobro poznan kot nekateri njegovi bolj izvirni projekti, je eden redkih, ki je v času izida dejansko prinesel zaslužek in bil komercialno uspešen.
Zgodovinski dokument
Film je izšel zgolj leto dni po koncu druge svetovne vojne. Zgodovino je pisal v enem zelo pomembnem aspektu – znan je namreč predvsem po tem, da je bil prvi hollywoodski film, ki je občinstvu pokazal pristne posnetke koncentracijskih taborišč, posnete po osvoboditvi nacistične Evrope. Welles jih je uporabil kot del Wilsonove preiskave. Šlo je za izjemno pogumen in brutalen poudarek na realizmu v času, ko ameriška javnost še ni bila pripravljena na tako grozljive prizore. Prav to je po izidu povzročilo nekaj kontroverznosti, saj so mnogi menili, da takšen material ne spada v komercialni film in da preveč neusmiljeno predstavlja zamisel o nacistih, ki so že med nami, kar je sprožilo paranoidne odzive. Nekateri so ga obtožili izkoriščanja tragedije za ustvarjanje napetosti, spet drugi pa so film označili kot pomemben dosežek filmske umetnosti, ki opravlja tudi pomembno izobraževalno vlogo. Film je prejel nominacijo na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah in v kategoriji za najboljši scenarij Victorja Trivasa na 19. podelitvi oskarjev.
