Toma in Aljoša smo želeli intervjuvati skupaj, da bi Aljoša neutrudnemu borcu za človekove pravice Tomu svetoval, kako čim bolj izkoristiti medije v svoj prid. Aljoša je namreč kreativni direktor agencije Pristop, ima dolgo oglaševalsko kilometrino. Tomo Križnar pa je zavzet borec za pravico vseh ljudi na svetu do miru, svobode, do vode, do hrane...

Tomo, v Ljubljano si pripeljal humanitarne predstavnike iz Darfurja – zakaj, kaj se dogaja v Darfurju, kako bo Slovenija pripomogla pri posredovanju?
V dogajanje v Darfurju sem vpleten od leta 1979. Že trideset let spremljam posledice klimatskih sprememb, ki načenjajo socialno tkivo na celotnem območju Sahela in ubijajo otroke na največjem žrtveniku sveta. Bolj kot jaz sam s filmi in knjigami nam lahko povedo, kako doživljajo vojno za kozarec vode med arabskimi in afriškimi ljudstvi in vojno za nafto pod sahelskim peskom med Kitajsko in Ameriko z Evropo vred – tisti, ki jo doživljajo. Suleiman Jamous – humanitarni koordinator na ozemljih, ki jih nadzira najmočnejša frakcija darfurskih upornikov – je pravšnji, da nam pojasni, kakšne so in bodo posledice za ves svet, torej tudi za nas v Evropi. Pokojni slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek je leta 2005 bolj kot kdorkoli od predstavnikov političnih elit na zahodu razumel, da razmere v podsaharski Afriki vodijo v novo svetovno vojno na hrbtih arabskih in afriških sužnjev. Drnovšek je največ tvegal, da se metastaze tega raka ne bi širile naprej.
 
Kaj pa danes – ti slovenski politiki prisluhnejo?
Slovenska politika nadaljuje Drnovškovo misijo. Parlamentarni Odbor za zunanjo politiko je sklenil, da bo slovenski vladi predlagal, naj dobavi žrtvam v Darfurju vrtalno napravo, s katero si bodo lahko družine same iskale vodo – hkrati s podporo sistemu videonadzora z miniaturnimi kamerami, ki po poročilu Suleimana Jamousa bolj kot 20.000 vojakov Afriške unije pod čeladami OZN ustrahujejo od sudanske vlade plačane posiljevalce in iztrebljevalce afriškega življa z ozemelj, bogatih z vodo in nafto. Podporo pri pridobivanju drugih 27 članic EU, naj se priključijo slovenskemu zgledu, je obljubil tudi zunanji minister...

Aljoša, ti si s Tomom že sodeloval, ko se je še skupaj s predsednikom Drnovškom zavzemal za mir v Darfurju – kako se spomniš tega sodelovanja?
Spomnim se, da smo vsi k sodelovanju povabljeni sedeli za ogromno pogajalsko mizo in čakajoč na predsednika Drnovška vsak pri sebi nervozno preletavali svoje prezentacije. S svojo ekipo sem po naročilu takratnega predsednikovega svetovalca in partnerja Pristopa dr. Dejana Verčiča pripravil precej kontroverzno kampanjo, ki se zaradi preveč vpletenih odločevalcev nato ni izpeljala v prvotni obliki. Kljub vsemu je bila zelo uspešna. Tomo je na tistem sestanku name naredil vtis s svojo požrtvovalnostjo, ki je med predstavljanjem njegovega načrta infiltriranja v Darfur mejila že na neukrotljivo ihto. Predsednik ga je moral celo opomniti, da naj le ne zakuha kakšnega mednarodnega škandala in da naj pazi, da ga spet ne zaprejo.

Kakšen človek se ti zdi Tomo?
Brezpogojno sledi svojemu srcu.

Se ti zdi, da zna izkoristiti moč medijev? Bi lahko naredil kaj več, kaj spretnejšega – včasih se zdi, da je preveč grob, neposreden?
Neposrednost je vedno legitimna medijska strategija, čeprav gre pri Tomu bolj za iskrenost in njegov siceršnji modus operandi kot pa za izdelano strategijo. V času, ko je ta projekt potekal kot vrhunsko politično prizadevanje predsednika Drnovška, so bile vse strategije in taktike celovito izdelane in takrat je imela tema tudi višjo medijsko vrednost. Sicer je grozno govoriti o medijski vrednosti tako grozljive stvari, kot je vojna, a na žalost svet danes tako funkcionira. Vojna je lahko medijsko mrtva, tudi če vsak dan jemlje življenja.

Celoten intervju si lahko preberete v Stopu številka 22.