Tale zgodba o bronu Petre Majdič je bila tako spektakularna, tako mejna, da je človeku, ki je vse skupaj spremljal, zastajal dih. In jasno je bilo, zakaj je naš predsednik, ki kljub vsemu ni samo navaden državljan, posegel kar po državnem odlikovanju za tekmovalko.

Petra je namreč dokazala, da sta kljub izjemno pripravljenemu telesu ključna duh in močna volja, predsednik vlade pa se je očaran nad neverjetnim pogumom Petri poklonil z besedami, da je "lahko naš skupen velik navdih".

Upam, da se je ob vsem tem vsaj malce pokolcalo ministru za zdravstvo, ker to, kar je naredila Majdičeva, ni ravno po vseh "pravilih medicinske stroke". Ljudje moji, kolajna je kolajna, ampak zgodba bi se lahko končala tudi drugače. Usodno. Je kolajna vredna več od življenja? Kar predstavljam si, kako so se Petra, njen trener in ekipa počutili, ko je zgrmela v tisto luknjo ... Ne morem pa si predstavljati, kakšne napore je vložila, da je pretekla vse kvalifikacije in v finalu prišla celo do brona. To je moralo biti resnično nečloveško. Štiri zlomljena rebra in predrta popljučnica. Resnično herojski nastop - glede na to, da bi marsikdo s takimi poškodbami samo obležal. In tulil od bolečine. Prepričan sem, da bomo o tem, zdaj že znamenitem nastopu naše tekmovalke, že čez nekaj let gledali pretresljiv, katarzičen televizijski film.

Naša druga zvezda Tina Maze sicer svoje medalje ni prišportala tako spektakularno, a je bil njen uspeh tako osvežilen, tako prijeten ... kot požirek studenčnice tistega vročega poletnega dne. Bleščeče. Še posebej, ko smo upali, da se po številnih padcih v smuku ne bo kaj hudega zgodilo na superveleslalomu prav Tini.

Seveda smo spremljali uspehe naših "bojevnic" v neposrednih televizijskih prenosih in seveda smo vsaj desetkrat pogledali Petrino sago in Tinin prihod v cilj. Zanimivo, da ne na MMC-ju naše nacionalne RTV-hiše, kot bi pričakovali, pač pa na spletni strani enega od ponudnikov internetnih storitev. Ampak to je že druga zgodba.

Letošnje olimpijske igre si bomo - ne glede na to, kaj se bo še zgodilo - zelo dobro zapomnili. Vsekakor so prelomne. Svet, ne le športa, se je resnično spremenil in mnogim niti ni več nerodno priznati, da danes sodelovanje ne pomeni veliko, štejejo samo "zmage". In to na vsakem koraku. Najhitrejša ledena strmina na svetu je vredna celo življenja sankača. Je olimpijskega duha resnično konec in nas čakajo v prihodnje prave gladiatorske igre?