Kako se je vaše življenje spremenilo z zlatima medaljama?
Ne kaj dosti. Drastičnih sprememb ni. Še vedno živim normalno, tako kot prej. Malo več je medijskega hrupa in ljudje me večkrat prepoznajo na ulici.
Ste na svoje orodje, torej kladivo, čustveno navezani?
Ne, nisem tak, ne vežem se na nobeno stvar. Poznam pa ljudi, ki so. Zame je kladivo moje delovno sredstvo. Imam več kladiv, uporabljam tistega, ki mi tisti trenutek najbolj ugaja. Na večjih tekmah pa orodje tako in tako dobiš tam. Če si navezan na določeno kladivo, si potem psihično obremenjen, če ga ne smeš uporabljati. Zato je bolje, da nisi navezan.
Se zavedate, da se lahko kariera vsak dan konča?
Zadeve puščam, da tečejo same. Za zdaj se posvečam samo športu, če pa bi se mi danes kaj zgodilo, npr. kakšna poškodba, tega ne bi jemal kot kaj drastičnega. V življenju se bom že znašel, ni problema, znam delati.
Napovedujete osvojitev novega svetovnega rekorda. Kaj pa, ko boste tudi to dosegli?
No, ne prehitevajmo, to je projekt, ki bo trajal, to ne gre z danes na jutri. Prepričani pa smo, da ga je možno osvojiti. Dejstvo je, da so za nas to neznanke, nove dimenzije, vsak naslednji meter je težak. Stoodstotno gremo v to, ni pa rečeno, da nam bo uspelo. Naprej pa … Če mi uspe doseči nov svetovni rekord, lahko počasi rečem, da je to to (smeh).
Živite le za šport?
Ja, vse drugo je postranska zadeva. Vrhunski šport, biti najboljši na svetu, zahteva celega človeka. To je precej kruta stvar. Potrebuješ veliko razumevanja okolice.
Družinsko življenje potem ne pride v poštev?
To za zdaj odpade, ja.
Pravite, da ste samski, torej tudi resna zveza ni izvedljiva?
Vse je izvedljivo, ampak pravim, da se mora vse poklopiti. Pa tudi jaz sem tak človek, da ne igram na prvo žogo (smeh). Dalo bi se, če se ujameš in gre res za ljubezen, potem se da.
Vaše dekle pa bi se moralo sprijazniti, da je na drugem mestu.
Ne, ne bi bila na drugem mestu. To je moj posel. Ko si v službi, je partner zapostavljen; pri enih je to osem ur, pri meni pa je delavnik malo drugačen. Če bi bil to problem, bi ji rekel, naj pusti službo in gre z mano.
Kaj pa če bi vas ona prosila, da se odrečete službi?
Glej, tista, ki bo z mano, bo točno vedela, v kaj se spušča, sprejela bo, da imam kariero. Nesprejemljivo bi bilo, če bi kaj takega zahtevala od mene. Če bi me imela rada, tudi ne bi, ampak bi me podpirala. Jaz pravim: za pravo ljubezen ni ovir! To je dejstvo, saj gre za razumevanje, prilagajanje …
Če bi se morali opisati kot žival, katero bi izbrali?
Odvisno od trenutka. V krogu bi se primerjal s kako hitro in okretno živaljo, na primer gepardom. Ko meditiram, pa sem kot ptica (smeh). Trenutno bi bil najraje lenivec (prisrčen smeh).
Celoten intervju s Primožem Kozmusom preberite v aktualni številki revije Stop (št. 35, izid 2. september 2009)!
