Pod svoja umetniška dela se podpisuje s psevdonimom rokgre, ki je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz otroštva. Rok Vilčnik je pesnik in dramatik, ki je ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov. V gledališču pa ni dejaven le kot ustvarjalec gledaliških iger, ampak tudi kot režiser, scenograf in kostumograf. Širši javnosti je poznan kot izvrsten tekstopisec in idejni vodja glasbenega gibanja Nova popevka, pod okrilje katerega spadajo bendi, kot so Patetico, Papir in Pliš. Besedila pa piše tudi za Severo Gjurin, Bilbi, Neisho. Med mnogimi nagradami je dobil kar tri Grumove nagrade za dramska besedila. Trenutno v ljubljanski Drami zelo uspešno igrajo njegovega Tarzana, pred kratkim pa je pri založbi Litera izšel njegov novi roman Človek s pogledom. Z nekdanjim sošolcem iz Dramskega studia v Mariboru sem se pogovarjala o ustvarjanju in življenju.

Si že kot otrok kazal nagnjenje k zgodbam, pisanju?

Nikoli si nisem mislil, da bom pisal. Kot otrok sem imel rad šport – najbolj nogomet, najraje pa sem se likovno izražal. No, v drugem razredu osnovne šole sem pisal pesmi, za spise v šoli sem vedno dobival dobre ocene, če je to kaj povezano? Moje zanimanje je pritegnilo veliko različnih stvari. V bistvu me je zelo zanimalo delovanje sveta. Njegovo funkcioniranje, njegov mehanizem, ki sem ga zmeraj rad imitiral. Ta imitacija me je zmeraj znova navdihnila. Še zdaj se vsemu čudim, se mi zdi.

Si te prve pesmi komu pokazal? So šle na kakšen natečaj?

Ne, niso. Risbe se spomnim, da ja. Pesmi sem pokazal le domačim. Jih pa imam še zdaj shranjene. Prvo, ki sem jo napisal na zadnjo stran koledarja, sem si tudi zapomnil in jo takoj povedal mami, ko je prišla iz službe. Zanimivo je, da nobene svoje pesmi, poezije ne znam na pamet. Razen pesmi, ki so uglasbene in se pojejo. Svoje poezije pa ne znam na pamet, razen te res prve pesmi.

Mi jo zaupaš? Prve pesmi, napisane v otroštvu, so ponavadi najlepše ...

Ne vem, ali je to za objavo ... No, prav.

Po morju ladja plove,

eno dekle maha ji.

Kapitan v slovo ji lepo poje,

ti si moja ti.

Mornarji vsi na svojih mestih v slovo ji mahajo,

mornar ji lupčka pošlje, zapoje ji lepo.

Več v novi številki revije Vklop!