Knjiga razkriva povsem drugačno, neolepšano in globoko pretresljivo osebno zgodbo javne osebnosti, za katero pogosto zmotno menimo, da jo poznamo.
V knjigi se avtorica skozi brutalno iskreno samoanalizo sooča z otroštvom, zaznamovanim z občutkom drugačnosti, ter z izkušnjami fizičnih, psihičnih in spolnih zlorab. Njena pripoved presega okvir osebne izpovedi in odpira pomembna družbena vprašanja: o molku in odgovornosti, o zlorabi moči, o posledicah travm ter o dolgotrajnih procesih zdravljenja in samospoznavanja. Zgodba se bere kot napeta pripoved, hkrati pa deluje kot močan poziv k pogumu, razmisleku in ohranjanju vere v življenje. Knjiga odpira prostor za razmislek o osebnih in družbenih temah, ki so v javnem prostoru pogosto potisnjene na rob.
Prvič celostno spregovorila o svoji življenjski poti
Ob izidu knjige je potekala tudi njena predstavitev, na kateri je Violeta Tomić pred obiskovalci prvič celostno spregovorila o svoji življenjski poti, zaznamovani z nasiljem, molkom in kasnejšimi notranjimi boji. Knjižni večer je ponudil vpogled v nastajanje avtobiografije in v številne preizkušnje, ki so jo spremljale tudi v odraslem življenju. Predstavitev je potekala v zelo čustvenem in zbranem vzdušju, v katerem sta bila v ospredju moč izgovorjene besede ter pomen odpiranja tem, ki pogosto ostajajo skrite.
V pogovoru je avtorica poudarila, da knjiga ni nastala iz potrebe po pomilovanju, temveč kot spodbuda tistim, ki se znajdejo v stiski. Spregovorila je tudi o poti, na kateri je skozi umetnost in gledališče iskala prostor preživetja in izraza. Poseben poudarek večera je bil namenjen procesu pisanja, ki ga je opisala kot izjemno zahteven, a hkrati osvobajajoč. Predstavitev knjige je odprla razmislek o posledicah zlorab, pomenu podpore ter o možnosti preobrazbe bolečine v moč.
Dogodek je naletel na velik odziv občinstva in spodbudil pogovor o duševnem zdravju, ranljivosti in vztrajnosti. Knjižni večer je potrdil pomen tovrstnih dogodkov kot prostora srečevanja, poslušanja in razumevanja.
To sta o knjigi povedala Karel Gržan in Matic Munc
»Ta knjiga je morala biti napisana zaradi tolikih, ki s(m)o (bili) tako ali drugače zlorabljani. Nastati je morala zato, ker budi v življenje, ker je v njej vzgib za vstajenje iz posledic zlorab. Violetina izpoved – njena zgodba nagovarja našo: »Če je uspelo preživeti meni, bi moralo vsakemu,« nam sporoča. Ta knjiga nosi v sebi terapevtski impulz: Violetin dvig iz notranje potlačenosti nas spodbuja, da se tudi sami dvignemo v dostojanstvo; njen upor proti zlorabam budi našega, da brezkompromisno ustavljamo zlohotne pohotneže. Njena knjiga rojeva bojevnike zoper smrtni greh, storjen nemočnim, nedolžnim.« – Karel Gržan
»Zadnjič, ko sem šel mimo študentskega naselja v Rožni dolini, sem videl, da je tudi moja rojstna hiša porušena (tako kot tvoja baraka). Moja hiša strahu, tesnobe in groze ne obstaja več in tam je zrasla elitna vila za petične. Takrat sem v paniki šel še do našega igrišča, kjer smo brcali žogo, in v čisti grozi ugotovil, da je tudi to izginilo. Vedel sem, da izgubljam korenine. Čeprav mi pomenijo malo, jih vseeno pogrešam. Samo še sam moram oditi iz tega življenja in nihče več ne bo vedel, da sem kdaj obstajal. Mogoče zato tudi čutim potrebo, da puščam neko besedno sled zanamcem. Si tudi ti tako čutila? Pustiti sled … Mogoče bo pa kdo le prebral in se čudil. Mogoče se bo česa naučil ali vsaj dobil pogum za preživetje.« – Matic Munc
