Njena družina je sporočila, da je mirno preminila v domu za starejše v severnem Londonu po daljšem obdobju boja s Parkinsonovo boleznijo.
Collins je bila ena tistih igralk, ki so svoj preboj doživele pozno, a zato toliko odmevneje. Vloga Shirley, žene iz Liverpoola, ki se skuša znova najti sredi življenjske rutine in monotonega zakona, je postala njen zaščitni znak. Film iz leta 1989 ji je prinesel nominacijo za oskarja in nagrado BAFTA, obenem pa utrdil njen status kot ene najbolj toplih in prepričljivih britanskih igralskih osebnosti.
Rojena je bila leta 1940 v Devonu, igralsko pot pa je začela na odru, preden je osvojila televizijo in film. Slovela je po eleganci, skromnosti in vlogah, ki so vselej imele nekaj človeške ranljivosti. Poleg Shirley Valentine jo mnogi poznajo tudi iz serij Upstairs, Downstairs, Doctor Who in The Last Ferry, kjer je znala z drobnimi gestami ustvariti popolne, žive like.
Čeprav največ ljudi pomisli na Shirley Valentine, je imela Collinsova bogat filmski opus. Zelo dobro se je zapisala z vlogo v francosko-britanski drami Mesto sreče (1992), kjer je zaigrala ob Patricku Swayzeju, pa v topli družinski komediji Reševaneje Grace (2000), ki je postala kultna uspešnica v Veliki Britaniji. Pojavila se je tudi v Paradižu za dve (Paradise Road, 1997) Brucea Beresforda, v zasedbi Glenn Close in Frances McDormand, ter v drami Mrs Caldicot’s Cabbage War (2002), kjer je naslovno vlogo spremenila v čisto malo britansko revolucijo z veliko humorja in topline.
Pauline Collins je za sabo pustila moža, igralca Johna Aldertona, in štiri otroke. Filmski svet se je odzval z veliko topline in spoštovanja – vsi poudarjajo, da je odšla igralka, ki je znala v vsak prizor vnesti srce in nežno ironijo, zaradi katere se je publika vedno znova vračala k njenim likom.
