Novico je potrdil njegov partner Delbert McBride, vzrok smrti pa za zdaj ni znan. Šlo je za enega najbolj posebnih, prepoznavnih in mednarodno dejavnih evropskih igralcev, človeka, ki je s svojo prodorno pojavnostjo in značilno energijo pustil globoko sled v art-housu, eksperimentalnem filmu in hollywoodskem mainstreamu.
Udo Kier, rojen 14. oktobra 1944 v Kölnu, je odraščal z materjo v povojni Nemčiji, kjer so bile razmere težke, njegova bolnišnica pa je bila kmalu po njegovem rojstvu celo bombardirana. V mladih letih se je preselil v London, da bi se naučil jezika in si odprl pot v igralski svet. Zgodaj je pokazal, da ga privlačijo filmi, ki stopajo izven konvencij, in prav ta drznost ga je kmalu spremenila v ikono evropskega kultnega filma. Od začetka devetdesetih je živel v Palm Springsu, kjer je našel svoj drugi dom. Bil je odprto gej in o tem je govoril z neposrednostjo, ki je prečila več generacij igralcev.
Njegovo delo je obsegalo več kot dvesto filmov, v katerih je uveljavil izrazit slog igranja, poln ekscentričnosti, napetosti in čudaške magnetnosti. Bil je obraz, ki ga ne pozabiš, četudi se je včasih pojavil le za nekaj minut. Kultni status je dosegel že v sedemdesetih letih z vlogama v filmih Flesh for Frankenstein in Blood for Dracula, kjer je v sodelovanju z Andyjem Warholom ustvaril podobo grotesknega, karizmatičnega in povsem neponovljivega Drakule oziroma Frankensteina. Kasneje se je uveljavil v filmih režiserjev, kot so Rainer Werner Fassbinder, Dario Argento in Gus Van Sant, pri katerem je zaigral v odmevnem Moj mali Idaho. Njegova prepoznavnost pa je dosegla tudi hollywoodsko občinstvo z vlogami v filmih, kot sta Ace Ventura: Pet Detective in Blade. Zadnja velika evropska vloga, ki je dvignila veliko pozitivnih kritik, je bila v Von Trierjevi Melanholiji, kjer je ponovno dokazal, da iz najmanjših prizorov izvleče največ.
Kier je bil eden zadnjih resničnih kameleonskih karakternih igralcev: človek, ki se je vedno znal zliti z bizarnim, mračnim, elegantnim ali grotesknim likom, ne da bi se pri tem kdaj izgubil. Njegov glas, pogled, drža in nenavadna intenzivnost so ga naredili za obraz, ki je zaznamoval pol stoletja svetovnega filma.
Ob njegovi smrti se zapira še eno pomembno poglavje evropske filmske zgodovine. Udo Kier bo ostal v spominu kot igralec, ki se ni nikoli bal biti drugačen, in kot ustvarjalec, ki je s svojim delom dokazal, da lahko tudi najbolj nenavadni liki nosijo najglobljo resnico.
