Ste bili presenečeni, da je serija postala taka uspešnica?
Serije so po svoje vedno igra na srečo. Pri kockanju staviš, ker verjameš, da lahko zadeneš. Moraš biti optimističen. Ni pa nujno, da je tisto, kar ti je všeč, tudi uspešno. Za serijo sem se v prvi vrsti odločil zato, ker sem želel narediti nekaj zabavnega, to je bil moj glavni fokus. Velikokrat moram svoj lastni okus postaviti malce na stran. Ne skrbite, še vedno nekako subverzivno dobim svoje, ampak osredotočam se na to, da izbiram stvari, ki so enostavno zabavne.

Se spomnite trenutka, ko ste se zavedeli, da je serija velik hit?
Ni bilo posebnega trenutka. Veste, filmski in televizijski posel v Hollywoodu je zelo zanimiv, ker je tako povezan z dnom. Ko sem pred časom čakal v vrsti na letališču, sem srečal možakarja s televizijske hiše NBC, ki mi je čestital za uspeh serije: "Odlične številke. Res odlične številke!" Pomislil sem, kaj hudiča pomenijo odlične številke? Ali ti je serija všeč ali pa ti ni. Ampak on je bil šef in šefi govorijo v številkah. Zdi se mi čudovito, da toliko ljudi gleda Mentalista in da so številke dobre. A veliko bolj me zanima, kaj si gledalci o seriji mislijo in ali uživajo ob gledanju. Najhujši preizkus zame je bil, ko sem pilotsko epizodo pokazal ženi. Ko sva po ogledu peljala psa na sprehod, mi je rekla: "Mislim, da se bodo ljudje navezali na to serijo." In ona je precej zahteven kritik.

Kaj je mislila s tem?
Da je lik simpatičen, da se lahko z njim povežeš in se vživiš v njegova čustva. To je bil namen serije. Všeč mi je to ravnotežje lika, s katerim sočustvuješ, hkrati pa ima do stvari vetrnjaški odnos. V nekem trenutku je zoprna mala gnida, v drugem pa … V bistvu živi le zase, za nikogar drugega.

Ste se morali kot Avstralec v Hollywoodu bolj potruditi kot domači talenti?
Ne. Zanimivo: ko sem prvič prišel v Hollywood, je bil zelo drugačen. To je bilo leta 1996, od rojakov so bili tam Nicole Kidman in Mel Gibson ter Russell Crowe, ki še ni dobro začel, saj takrat še ni posnel LA zaupno, ki ga je poslal med zvezde. Posnel je film Hitri in mrtvi in tisti grozni film z Denzelom Washingtonom – se ga spominjate? Kakorkoli že, njegova kariera se še ni dobro začela. V Hollywoodu torej ni bilo veliko Avstralcev. Ni mi bil tako domač, kot mi je zdaj. Takrat si se moral res dokazati. Bilo je veliko Avstralcev, ki so hodili na avdicije in uporabljali ameriški naglas, ker so se bali, da bi jih z avstralskim naglasom ljudje zavračali. Sam tega ne bi mogel, ker bi se počutil kot prevarant. No, ameriški naglas sem uporabljal, ko sem naročal pico po telefonu – da so me razumeli (smeh). Danes je v mestu veliko Avstralcev, takrat pa so prevladovali Angleži, ker so bili Američani zaljubljeni v angleške igralce.

Kako usklajujete kariero in družino? Ste namreč tudi oče 17-letnice.
Kar težko je. V Hollywood sem prišel z ženo in otrokom, zato je bilo vedno veliko borbe. Dobil sem delo, nekaj zaslužil, nato pa sem postal izbirčen, zavrnil nekaj poslov in čakal na tistega idealnega, a ker je zmanjkalo denarja, sem moral spet sprejeti prvo delo, ki sem ga dobil, saj sem moral poskrbeti za družino. Verjetno je biti igralec z družino čisto nekaj drugega, kot če si sam. Samski morajo poskrbeti le zase, spijejo kakšno kavo in enkrat na teden pojedo kakšno solatko ali karkoli že jedo … Jaz pa sem moral svoje igralstvo izkoriščati praktično, za preživljanje družine.

Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 30, izid 28. julija 2010)!