Spet smo razdeljeni. Vsaj tako pravijo tisti z leve in oni z desne. Prvi trmasto, kot kaki nedorasli mladeniči kričijo jaz-jaz-jaz, drugi brez ugovorov zahtevajo enotnost in enovitost.

Kajpak, referendum o arbitražnem sporazumu je zavajanje javnosti in preusmeritev pozornosti od temeljnih vprašanj zdajšnjosti. Branko Grims ima vedno prav. Predpriprave in veliki finalni obračuni, ki se vrstijo iz dneva v dan in okupirajo prav vse kotičke medijev, so recimo prepričljiv in pričakovan poraz slovenske kandidatke na rekordno gledani Evroviziji potisnili v ozadje. O neki dragi avanturici nekega iks govejega izmisleka ne govori nihče več.

V ospredju je spopad dveh lepotcev, dveh žrebcev, dveh alfa samcev. Tokrat sta se dvignila na zadnji taci na nedeljskem dvoboju na Pop TV. Borut Pahor z zadnje čase značilnim, malce zaskrbljenim obrazom, a vedro razpoložen, nekam melanholičen sicer, a jezičen, pripravljen celo poslušati in se bliskovito odzvati na levi. In Janez Janša, ta neprekosljivi zajedljivec, s poudarjeno in tehtno baritonsko počasnostjo, z vedno bolj zgubanim čelom, z vzvišenim pogledom globokoumnih oči in privoščljivim nasmeškom na desni.

Če sem ju prav razumel, nas oba prepričujeta, naj se udeležimo nedeljskega rederenduma. Seveda, z velikim veseljem. In zaradi enega samega razloga. Da bomo vsi skupaj imeli nekaj ljubega miru pred vsemi tistimi, ki težijo takrat, ko ni za to nobene potrebe. Ki morijo takrat, ko ljudje umirajo sami od sebe. Ki vratolomijo takrat, ko je čas, da se zavemo evropske stvarnosti. Hoteli ste jo, Evropo, tukaj je. S Hrvaško vred. Zdaj pa nam dajte končno mir, vodeníčarji.

Ocena:  

(–) Zemljevidi
(–) Nastopači

Tekst: Simon Kardum