Parni valjak: 50-letna zgodba, ki še zdaleč ni končana

V sklopu jubilejne turneje 14. marca prihajajo tudi v ljubljansko Areno Stožice. O pol stoletja dolgi poti, novem poglavju z novim pevcem in odnosu z občinstvom smo se pogovarjali z ustanoviteljem skupine Huseinom Hasanefendićem - Husom, pevcem Igorjem Drvenkarjem in klaviaturistom Berislavom Blaževićem - Berom.

Kaj vam pomeni ta jubilej in kako ga občutite kot izvajalci?

Hus: Včasih se pošalim in rečem, da to ne pomeni nič, a v resnici je zelo impresivno, da neki bend zdrži tako dolgo – to je pravzaprav skoraj čudež. Nam se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, in odprli smo novo poglavje. Z Igorjem smo zdaj že tri leta skupaj in spet dihamo s polnimi pljuči. Spet smo v ustvarjalnem zagonu – izdali smo album in dobili pet nominacij za nagrado porin, kar se nam ni zgodilo že od albuma Zastave, ki je izšel leta 2000. Pred časom smo prejeli tudi porina za življenjsko delo, kar je za nas velika čast.

Parni valjak v Stožicah napoveduje produkcijsko razkošen nastop s skrbno izbranim repertoarjem, ki združuje brezčasne klasike, kot so Jesen u meni, Ljubavna, Zastave in Ugasi me, ter nove skladbe, kot sta Moja glava, moja pravila in Bogati će pobjeći na Mars.

V Sloveniji ste z Igorjem že nastopili v Cvetličarni in Križankah. Igor, kako se spominjate svojega prvega nastopa pred slovenskim občinstvom?

Igor: Bilo je precej stresno, ker nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Vedno je tako, ko prvič nastopiš pred novim občinstvom. A sprejem je bil res čudovit. Od prvega koncerta naprej se je energija samo še stopnjevala. Ne bi mogel biti srečnejši.

Kako hitro so vas člani benda sprejeli za svojega?

Igor: Na začetku sem na vaje prinašal domače suhe klobase. (smeh) Potem so mi rekli, da to ni dovolj, pa sem prinesel še slanino, nato še rakijo. Seveda se šalim, a res je, da smo zelo hitro kliknili kot ekipa. V bendu se počutim odlično in vsak dan se učim. Res nam je lepo skupaj. Pravzaprav se zgodi, da ko imamo kakšen mesec ali dva premora, zelo hitro pride trenutek, ko si rečemo: kdaj bomo spet na vajah? Ne nujno zaradi vaj samih, ampak da se spet vidimo, družimo in preverimo, kaj je novega, kaj se komu dogaja.

Posebno mesto v njihovi 50-letni zgodbi pripada Akiju Rahimovskemu, prepoznavnemu glasu in ikoni skupine, ki je nenadoma preminil leta 2022. Po kratkem premoru se je skupina odločila, da nadaljuje svojo zgodbo. V novem poglavju se ji je pridružil pevec Igor Drvenkar.

Hus: Pozimi imamo nekaj premorov in takrat vsak čas izkoristi po svoje: za smučanje, potovanja, karkoli. Poleti pa je tudi neko obdobje, ko manj igramo, zato takrat malo nadoknadimo čas z družinami. Sicer za vse to skoraj nimamo prave priložnosti, ker smo ves čas skupaj – na vajah, poti, koncertih. Veliko ljudi, ki nas spremlja na Instagramu ali Facebooku, ima občutek, da smo skupaj samo, ko so koncerti. V resnici pa smo skupaj skoraj ves čas.

Pripravljate za Stožice kakšen poseben program?

Hus: Na koncertih vedno malo spreminjamo repertoar – kakšno pesem dodamo, kakšno umaknemo, naredimo drugačen razpored, odločimo se tudi, koliko bo akustike in koliko elektrike, odvisno od tega, kaj se nam v tistem trenutku zdi najbolj smiselno. Repertoar bo gotovo pregled naše kariere. Nekaterih pesmi preprosto ne moremo izpustiti, ker jih ljudje pričakujejo, igrali pa bomo tudi pesmi, ki smo jih ustvarili v obdobju, odkar je z nami Igor. Tako da verjamem – in upam –, da bodo ljudje zadovoljni. Pravzaprav sem skoraj prepričan, da bodo.

Kaj vas po toliko letih še vedno žene k ustvarjanju in nastopanju?

Bero: Mene žene sok rdeče pomaranče, haha. (Naročil si ga je med našim intervjujem; op. p.)

Hus: Ne vem, morda je v tem tudi malo mazohizma. (smeh) A predvsem je to veselje – in še vedno velika strast. Res pa je, da vse težje prenašam potovanja. Zato si zdaj privoščimo, da pridemo na prizorišče dan prej, malo počivamo, zvečer se družimo, potem pa naslednji dan spočiti stopimo na oder.

Kako se to razlikuje od začetkov vaše kariere? Kaj je danes drugače?

Hus: Razlika je predvsem v tem, da je danes naša kariera v precej boljšem položaju. Na začetku, ko se boriš za uspeh, moraš sklepati tudi določene kompromise. Tehnika ni bila najboljša, nismo si mogli privoščiti ustrezne produkcije, ker preprosto ni bilo denarja. Velikokrat smo po koncertu, ki se je končal ob polnoči, morali takoj na pot nazaj v Zagreb, ker si nismo mogli privoščiti niti prenočišča. Kljub temu pa so bile že takrat prisotne velika želja in volja ter neka vizija uspeha. Sčasoma se je vse to začelo uresničevati, hkrati pa so rasli apetit, ambicije in želja po še več. To je nekakšen naravni krog, skozi katerega gre vsaka kariera.

Parni valjak je z več kot 20 studijskimi albumi ustvaril bogato glasbeno zapuščino, prežeto z iskrenostjo, čustvi in brezkompromisno predanostjo občinstvu.

Kako se je energija v bendu spremenila, odkar se vam je pridružil Igor? Je zdaj vzdušje drugačno?

Bero: Ja, vsekakor je drugače. Vse skupaj je dobilo neko novo energijo – tako pri igranju kot na odru.

Hus: Na neki način smo morali nekoliko na novo postaviti stvari, a se je ustvarila kombinacija, ki je fantastična in ki pravzaprav danes najbolje predstavlja to, kar smo.

Igor: Mislim, da smo trenutno v vrhunski formi.

Hus: Res je. Tako po glasbeni plati kot tudi pri samih nastopih – da o produkciji sploh ne govorim, saj si zdaj lahko privoščimo stvari, ki si jih nekoč preprosto nismo mogli. Takrat si svetovne produkcije nismo mogli privoščiti, danes pa si jo lahko. To je še posebej pomembno pri velikih koncertih v arenah. In v tem res uživamo.

Na koncertih danes pogosto vidimo veliko telefonov. Znajo ljudje še uživati v trenutku?

Hus: Telefonov je zelo veliko. Včasih imam občutek, da ljudje koncert gledajo skozi zaslon. A to je pač realnost današnjega časa – če nimaš posnetka, kot da nisi bil tam.

Menite, da bi vam uspelo, če bi danes začeli kot mlada skupina?

Hus: To je vprašanje za milijon dolarjev. O tem sem velikokrat razmišljal. Teoretično se zdi, da je danes lažje, ker obstajajo družbena omrežja in se lahko hitreje predstaviš občinstvu. Po drugi strani pa je ogromna zasičenost – ogromno je informacij, pesmi, izvajalcev – in izstopati v takšni množici ni preprosto. Včasih je bilo po svoje še težje in tudi precej bolj rigorozno. Če si želel izdati album, si potreboval založbo, ki je bila pripravljena vložiti veliko denarja v studio, produkcijo in celoten proces. Ne vem, res ne vem. Seveda rad verjamem, da bi uspeli tudi danes, ker je ključna tista kritična masa želje in volje. To je zelo pomembno. Že zelo zgodaj pa sem vedel, da je to to, ker sem od nekdaj pisal pesmi – že kot otrok sem sestavljal prve melodije in besedila. To sem si zelo želel. In ko si nekaj zares močno želiš, se stvari pogosto postavijo na pravo mesto.

Zasedba v Areni Stožice napoveduje pravi rock’n’roll spektakel.

Bero: Se strinjam. Časi so danes drugačni in težko je to neposredno primerjati. Danes je vse bolj dostopno in veliko hitrejše, tempo je povsem drugačen. A mislim, da bend, ki ima pravo energijo in željo, lahko uspe tudi danes. Tudi mi smo imeli to močno željo, da nadaljujemo.

Hus: In takrat se je pojavil Igor.

Bero: Tako je, prišel je in prinesel novo energijo – prav tisto, kar smo potrebovali.

Vaša glasba je zaznamovala generacije. Kako doživljate to »večno povezavo« s poslušalci, ki sega čez generacijske meje?

Hus: To je najlepše. Na tribunah vidiš starejšo generacijo, pred odrom pa mlade. In mladi znajo tudi stare pesmi. To pomeni, da se glasba prenaša iz generacije v generacijo. Imam občutek, da je pri delu teh mladih to pravzaprav neke vrste družinska tradicija. Pridejo se fotografirat in povedo, da so bili že njihovi starši na naših koncertih. To je lepo slišati.

Igor, tudi vi ste pred kratkim poskrbeli za potomstvo. Kako je biti očka?

Igor: Težko je razložiti, dokler tega ne doživiš. Lahko ti vsi govorijo, kako bo, a tega se ne da primerjati z resničnim občutkom. Ko postaneš starš, ugotoviš, da je to nekaj najlepšega v življenju.

Zapojete hčerki tudi kakšno pesem Parnega valjka?

Igor: Da, pogosto jo uspavam s pesmijo Gledam je dok spava.