Po telefonu smo se pogovarjali z Michaelom Stonom, ki se iz oči v oči srečuje z najhujšimi zločinci našega časa, da bi razvozlal vzroke grozovitih dejanj in našel odgovor, ali lahko umore preprečimo.

Kaj menite, katere življenjske okoliščine pripomorejo k temu, da kdo postane zločinec najhujše vrste? Psihične, socialne, genetske?
"Težko bi bilo izpostaviti le en faktor kot najpomembnejši. Treba je pogledati vsak primer posebej, vsak umor, vsakega zločinca. V nekaterih primerih je genetika zelo prevladujoča, skoraj najpomembnejša. Če gre za osebe, ki so bile v preteklosti zlorabljene, je pomembno okolje, ki je le zadostna, a ne prevladujoča okoliščina. Med osebami, ki jih opazujemo, je veliko tudi takih, ki so utrpeli poškodbe glave, recimo. A tudi nekateri množični morilci so bili vzgojeni v zelo dobrih okoliščinah in v prijetnih domovih."

Obstajala naj bi verjetnost, da je eden na sto ljudi psihopat, nagnjen k nasilju. Po eni od vaših knjig sodeč, se da vzorce obnašanja bodočih prestopnikov, tudi morilcev, prepoznati že zelo zgodaj.
"Pri dečkih je trojica simptomov, ki lahko kažejo na bodočega prestopnika. Začne se z mokrenjem postelje dolgo potem, ko drugi otroci s tem nimajo več težav. Drugi simptom je podtikanje ognja, tretji mučenje živali. Če vaš otrok kaže dvoje teh simptomov, vsaj ogenj in mučenje, lahko predvidevamo, da je možno nasilno vedenje v prihodnosti. Seveda ni nujno, da bo tak otrok nasilen in kasneje morilec, a tveganje je veliko. Možno bi bilo celo zdraviti te simptome, intervenirati in zmanjšati tveganje, vendar ni preprosto. Otroka bi bilo namreč treba obravnavati izven kroga družine. Imam primer, fanta, ki je bil nasilen do vrstnikov ... skratka prestopnik že pri dvanajstih letih. Ko je njegova mati videla naš program, me je poklicala in vprašala za nasvet. Sprva se mi ni zdelo potrebno, da bi dečka obravnavali, a ko je povedala, da sta njegov dedek in oče oba v zaporu zaradi naklepnih umorov, sem vedel, da bi bilo dobro, da se srečamo."

Serija se prične s primerom Susan Smith, ženske, ki je ubila svoja otroka in lagala, da so ju ukradli. Deset odstotkov umorov zagrešijo ženske. Kako se motiv za umor spreminja med spoloma? Je res, da moški pogosteje ubijajo popolne tujce, medtem ko ženske ubijajo ljudi, ki so jim blizu?
"Na splošno bi ta trditev držala. Resda pa, kot vemo, moški zagrešijo tudi umor žene, najpogosteje iz ljubosumja, ljubice, celo ubijejo otroke. A v največji meri morilci ubijajo tujce, sploh serijski morilci in tisti, ki preprosto pridejo in postrelijo vse v kavarni, v službi, kjer dobijo odpoved … Temu rečemo moške zadeve. Ženske skoraj vedno vzamejo življenje komu, ki ga poznajo ali celo ljubijo. Čas spreminja tudi to. Pred kratkim sem zbral seznam trinajstih žensk, ki so morile ženske v visoki nosečnosti, zato da bi ukradle fetus. Kaj takega je bilo pred nekaj desetletji še nepojmljivo."

Potujete po Združenih državah in se pogovarjate z morilci najhujše vrste. Kako pogosto so ti pripravljeni govoriti, kdo so kriminalci, ki govorijo, in kateri vztrajno molčijo?
"Tudi sam sem se veliko ukvarjal s tem vprašanjem, zelo je pomembno za razumevanje mojega dela. Mnogi množični morilci so pripravljeni spregovoriti o svojih dejanjih, mediji so jih bili že polni, gre za zloglasna imena. Nimajo več kaj skrivati. Obstajajo tudi primeri kot Bar Jonah: nič, kar je povedal, ni bilo res. Svetu je želel pokazati, kako iskren, prijeten in po krivičnem obsojen je, le zato si je želel pozornosti. Zapornik Lynn Sells iz Teksasa me je za intervju prosil kar sam. Ne zato, da bi se branil in govoril o svojem grozljivem otroštvu, govoril je, kako se želi za preteklost maščevati svetu, in o nasladi, ki mu jo daje ubijanje. Obstajajo seveda tudi morilci, ki nikoli ne spregovorijo. Scott Peterson iz Kalifornije, ki je ubil svojo nosečo ženo in jo vrgel v morje, bo dejanje zanikal tudi na dan smrti v zaporu. Takšnih primerov, ki so raje ubili ženo, kot ji dovolili oditi, sem imel okoli sto dvajset, redki so spregovorili. Zato ne moreš razčleniti njihovega vodila, odnesejo ga v grob."

Zlobo ste klasificirali z 22 stopnjami. Kaj določa največje zlo v človeški podobi?
"Načrtno mučenje. Z drugimi besedami … gre za moške (res, saj je v razredu 22 le komaj kakšna ženska), ki so se lotili dolgotrajnega srhljivega mučenja. Osebe, ki so v razredu 22, so počele nepredstavljive, najhujše možne zločine, ki povzročijo najhujše trpljenje."

Celoten intervju z dr. Michaelom Stoneom lahko preberete v aktualni reviji Stop (številka 21)