V soboto, 24. avgusta 2024, se bo od aktivne športne kariere veličastno poslovila ena izmed največjih slovenskih športnih osebnosti Goran Dragić. Slovo legende bo možno spremljati v živo iz Stožic in na programih RTV Slovenija.
Pomoč mladim športnim talentom S poslanim SMS-sporočilom na številko 1919 lahko pomagate tudi vi, dragi bralci. Kdor želi prispevati pet evrov, naj na 1919 pošlje SMS z vsebino GOGI5, kdor želi prispevati 10 evrov, pa GOGI10. Denar bo namenjen mladim slovenskim športnikom iz socialno ogroženih okolij.
Dogodek bo združil številne košarkarske zvezdnike, med katerimi bodo tudi Luka Dončić, Nikola Jokić, Steve Nash, Dejan Bodiroga, Luis Scola, Aleksandar Đorđević in mnogi drugi. Pred tem edinstvenim dogodkom smo se pogovarjali z Igorjem E. Bergantom in Anjo Hlača Ferjančič, ki bosta voditelja dobrodelnega gala večera, ki bo v petek, 23. avgusta 2024. Dan kasneje pa bo tu še Dragićeva poslovilna tekma, ki jo bo mogoče, tako kot gala večer, spremljati na programih nacionalne radiotelevizije.
Projekt Noč zmaja bo poleg EP v nogometu, Tour de France in olimpijskih iger še eden v nizu zanimivih športnih vsebin letošnjega športnega poletja na RTV Slovenija. Kaj boste ponudili gledalcem in poslušalcem?
Anja: Navdušena sem, da se bo športno poletje na RTV SLO nadaljevalo tudi po olimpijskem spektaklu v Parizu. Ob vrhunski košarkarski zabavi bo v ospredju dobrodelnost in spodbujanje mladih športnih upov.
Igor: Šlo bo za vrhunec dobrodelnega leta Gorana Dragića, ki ga na RTV Slovenija aktivno spremljamo že ves čas. Zbiranje dobrodelnih sredstev je v bistvu pomembnejše od obeh spektaklov 23. in 24. avgusta, ki pa bosta res nekaj posebnega in bosta tudi pomembna spodbujevalca dobrodelnosti.
Kakšna je vajina vloga pri projektu?
Igor: Sovodenje tako imenovane gala večerje bo – ne glede na dolgoletne izkušnje, ki jih imam – lep izziv, gostje bodo res zanimivi, hkrati pa se veselim tudi sodelovanja z Anjo. Predvsem zato, ker je odlična voditeljica, pa tudi zaradi simbolike – ob velikih javnih dogodkih je takšnega sodelovanja med radijskimi in televizijskimi kolegi še premalo, čeprav ga je v zadnjem času na srečo več.
Anja: Ja, pomembno je, da združimo moči. Glede na to, da sva z Igorjem navdušena športnika, upam, da bova v formi. Je pa sodelovanje pri takšnem dogodku res privilegij in ga sprejemam s precej prizemljenosti in nekaj treme.
Goran Dragić se s tem projektom poslavlja od kariere aktivnega športnika. Kako pa se bosta vidva spominjala zlatega kapetana slovenske košarke?
Anja: Goran je športnik, ki je vračal vero v športno romantiko. Bil je igralec, ki je znal ekipo postaviti pred svoj ego. Še zdaj imam v ušesih njegove besede med »time-outom«, ko je spodbujal soigralce, naj dvignejo glave in igrajo.
Igor: Gorana se spomnim še iz časov, ko sem bil športni novinar. Zanimivo je bilo spremljati njegovo prebijanje skozi NBA. Seveda pa bo v slovenski športni zgodovini vedno imel posebno mesto tudi zaradi svoje vloge na evropskem prvenstvu leta 2017. Bil je zgled vodje na in ob igrišču, vse skupaj je odigral tako, da bi lahko o tem napisali učbenik, tako s področja košarke kot tudi psihologije.
Se morda spomnita dogodka, ko sta prvič prišla v stik z Goranom?
Anja: Ne spomnim se, kdaj sem se prvič pogovarjala z njim. Zagotovo pa moji prvi bolj celostni spomini, povezani z Goranom, segajo na domače EP leta 2013.
Igor: Pravzaprav ne ..., vedno je bil tu nekje, čeprav je živel in igral v Ameriki. Vsekakor pa gre za osebo, s katero je bil vsak stik prijeten.
V vrhunskem športu bi lahko rekli, da velja rek: Veliko poklicanih, malo izbranih. Kaj je bilo pri Goranu Dragiću tisto, kar ga je naredilo boljšega od ostalih?
Igor: Morda besedna zveza »boljši od ostalih« ni najprimernejša, sploh v Sloveniji, kjer smo v vsaki generaciji od Iva Daneua naprej imeli izjemne košarkarje, ki so dosegli mednarodno slavo. Peter Vilfan, Jure Zdovc, Rašo Nesterović … Je pa Goran Dragić zagotovo primer športnika, ki je ves čas neskončno trdo delal, a hkrati ohranjal vidno veselje ob tem, kar je počel. Predvsem pa je svojo delovno etiko in pozitivno energijo znal deliti s soigralci in občinstvom. Izkazuje pa se še s posebnim sočutjem za soljudi in dobrodelnostjo. Nikoli ni pozabil, od kod izhaja in kje je začel. To se mi zdi pomembno tudi za njegovo življenjsko pot po košarki.
Anja: Zelo se strinjam z Igorjem. Goranu res ni bilo nič podarjeno, bil je neustrašen in zelo pogumno se je soočal z izzivi. Svoj talent je znal nadgraditi s trdim delom. Sočutje, prijaznost in dostopnost pa je tisto, kar ga dela izjemnega v vseh pogledih. Cenim tudi to, da je spregovoril o depresiji, o težkih trenutkih v svojem življenju in tako dal pomembno sporočilo tudi izven športnih okvirov.
Gorana Dragića javnost pozna kot izjemnega športnika in človeka z veliko začetnico. Kako pomembno je za športnika, kot je Goran Dragić, da vrača v skupnost, iz katere izhaja, in kako to vpliva na mlajše generacije?
Igor: Košarkarski profesionalci so navajeni živeti v neusmiljenem svetu. Pot do tja je težja, kot si navadni smrtniki mislimo. Hkrati pa je nešportni svet na splošno še veliko krutejši in krivičnejši od zlatih kletk poklicnega športa. V javnosti večinoma vidimo in slavimo tiste, ki so tekmovalno uspeli, veliko manj pa one, ki so na tej poti iz različnih razlogov omagali ali obstali. Ob tem pa je še veliko takih, ki se zaradi deprivilegiranega startnega položaja sploh ne morejo vključiti v športne dejavnosti. Tudi šport mladih postaja vse bolj razslojen. Pri Goranu Dragiću zelo cenim, da si tako aktivno prizadeva za to, da bi čim več otrok dobilo priložnost. Prav dostopnost športa za otroke je ena od ključnih skrivnosti športnih uspehov Slovenije. Če bomo to uničili ali omejili, bo tudi naših športnih pravljic kmalu precej manj.
Dragić je svojo kariero začel z zelo skromnimi sredstvi in dosegel izjemne uspehe s trdim delom in talentom. Kako mislita, da lahko njegova zgodba navdihne mlade športnike, ki se soočajo s podobnimi izzivi?
Anja: Goranovo zgodbo bi moral poznati vsak mlad športnik. Zelo podpiram njegov kamp za mlade košarkarje, kjer lahko Goranov način razmišljanja in delovanja spoznajo iz prve roke.
Igor: Sloviti ameriški trener hokeja na ledu Herb Brooks je ravnal po načelu, ki se mi zdi univerzalno in presega športne razsežnosti: Hard work beats talent when talent doesn't work hard (Trdo delo premaga nadarjenost, če nadarjenost ne dela trdo). Goran Dragić je imel oboje. Hkrati pa se je treba zavedati, da včasih – ali celo pogosto – tudi oboje ni dovolj za tekmovalni uspeh. Sporočila, češ da je treba v športu samo trdo delati in vztrajati ter da se ti slej ko prej vse poplača, so žal zavajajoča. Pri Goranu Dragiću, ki je nedvomno uspel, mi je všeč, da sporoča tudi: vsak mora dobiti priložnost, treba pa je misliti – in pomagati – tudi tistim, ki na tej poti ne uspejo. Predvsem pa: življenjske zmage so pomembnejše od športnih.
Ali lahko morda delita kakšen navdihujoč primer iz preteklosti, ko je dobrodelna dejavnost pomembno vplivala na življenje posameznika ali skupnosti?
Igor: Kolikor spremljam dogajanje, povezavo med projektom Botrstvo in športom pooseblja mladi slovenski košarkar Saša Ciani, ki zdaj igra in študira v ZDA.
Kako vidita vlogo družbene odgovornosti in dobrodelnosti v današnji družbi, kjer se zdi, da sta tekmovalnost in individualizem v ospredju? Je številnost dobrodelnih projektov morda znak, da je nekaj narobe v družbi?
Igor: Nedvomno je, da je v sodobnih družbah preveč egoizma, pomanjkanja sočutja in brezbrižnosti do soljudi in narave, v kateri živimo. Dobrodelnost načeloma ni nič slabega, seveda je tudi korektiv pomanjkanja smiselnih politik. Ne glede na vse težave, ki jih imamo sami s seboj, Slovenija ni slab primer. Poglejte, kaj se je v zadnjem desetletju in pol dogajalo v Združenem kraljestvu, kjer je zgrešena politika več milijonov ljudi pahnila v elementarno pomanjkanje. Kakor koli. Goran Dragić je primer človeka, ki se zaveda svoje odgovornosti in zavezanosti okolju, iz katerega izhaja. Zdaj mu hvaležno vrača. Bi pa živeli v še lepši državi, če bi bilo takšnih ljudi, kot je Goran Dragić, še več.
Anja: Ja, morda od športnikov celo preveč pričakujemo. Pričakujemo (celo zahtevamo) zmage, uspehe, rekorde … In tudi to, da vračajo v družbo, da so radodarni pri donacijah, sponzorstvih. Morda bi bilo dobro, da bi bili tudi do odločevalcev tako zahtevni.
Kako vidita vlogo medijev pri spodbujanju dobrodelnih dejavnosti in kako lahko mediji prispevajo k ozaveščanju o pomembnosti vračanja skupnosti?
Anja: Na Valu 202 smo dolgoletni partnerji programa Botrstvo, ki je res odličen primer tovrstnega ozaveščanja. Tu so seveda moje misli tudi pri cenjeni Aniti Ogulin, ki je znala prenesti to pomembno sporočilo tudi v medije in ga ubesediti tako, da so ga poslušalci, gledalci in bralci razumeli. Neskončno jo pogrešamo.
Igor: Tudi ko gre za medije, ne dvomim o dobrih namenih, seveda pa so dobrodelne akcije tudi prikladno sredstvo promocije, vključno s samopromocijo. A svet je tržišče, ljudje pa potrošniki, zato je vse to del nove normalnosti. Ima pa RTV Slovenija kot specifičen medij z javnim poslanstvom ter ustreznim financiranjem tu še posebej pomembno vlogo. Sem sodi tudi premislek in nadzor nad umestnostjo akcij in usmerjanjem sredstev tistim, ki so jim namenjena. Tudi s tega vidika se mi zdi projekt okrog Gorana Dragića zelo jasen in dobro voden.
