Kockásfülű nyúl, pri nas znan kot Zajec s karirastimi ušesi, je ena najbolj priljubljenih madžarskih risank iz sedemdesetih let, ki je hitro postala del televizijske nostalgije tudi pri nas. Čeprav je šlo za kratke, preproste epizode, je lik dobil poseben čar.
Serijo je med letoma 1977 in 1979 ustvaril znameniti budimpeštanski studio Pannnia Filmstudii, ki je bil takrat vodilni center animacije v vzhodni Evropi. Serijo sta ustvarila animator ter režiser Zsolt Richly in scenaristka Veronika Marek. Skupaj so posneli 26 epizod, vsaka je dolga približno sedem minut.
Za razliko od črnohumornega Gustava, ki je iz istega studia že pred tem osvojil Evropo, je bil Zajec zasnovan kot pozitivna, prijazna risanka, namenjena predvsem otrokom. Njegov svet je bil barvit in topel, zgodbe pa so poudarjale sočutje, prijateljstvo in pomoč tistim, ki so v stiski. Ko je zjutraj splezal iz kovčka in razvil daljnogled, je hitro našel težave in jih šel reševat.
Glavni junak je bil na prvi pogled preprost, zeleno obarvan zajec, a z eno veliko posebnostjo – njegova dolga ušesa so bila porisana s pisanimi kvadratki, eden je predstavljal tudi nos. Prav ta ušesa so mu omogočala nekaj nenavadnega: lahko jih je navil in uporabljal kot propeler, s katerim je poletel v zrak. Tako je postal junak, ki se ni gibal samo po tleh, ampak je lahko iz ptičje perspektive spremljal svet in hitel na pomoč tistim, ki so ga potrebovali.
Zajec s karirastimi ušesi je bil vedno prijazen, radoveden in pripravljen pomagati. V vsaki epizodi je priskočil na pomoč otrokom ali živalim, reševal manjše zagate, odpravljal krivice ali preprosto razveseljeval tiste, ki so bili žalostni. Njegove sposobnosti niso bile prikazane kot supermoč, temveč kot naravna razširitev njegove dobrote in iznajdljivosti. Prav zaradi tega je deloval kot junak, s katerim so se otroci zlahka poistovetili – ni bil nedosegljiv superheroj, temveč prijateljski lik, ki je znal leteti s pomočjo lastne domišljije.
Vsaka epizoda Zajca s karirastimi ušesi je bila kratka, a jasna zgodba. V ospredju so bile drobne vsakdanje situacije – otrok, ki je izgubil igračo, ptiček, ki ni mogel najti gnezda, ali pes, ki je zašel. V risanki nastopajo še deklica Krista in še nekaj otroških likov, prijaznih ali tistih, ki nagajajo.
Zajec s karirastimi ušesi je bil od začetka namenjen mednarodnemu občinstvu in to mu je tudi uspelo. Serijo so hitro prevzele televizije po vzhodni Evropi, a zaradi preprostosti, barvite animacije in odsotnosti jezikovnih ovir je zaživela tudi drugod. V Jugoslaviji so epizode pogosto predvajali v sklopu otroških programov.
Poseben pečat je pustila glasba, ki jo je napisal Balazs Arpad – lahkotna, melodična in igriva. Otroci so risanko povezovali z veseljem in domišljijo, odrasli pa so jo cenili kot kakovostno animacijo, ki je prinašala pozitivna sporočila.
Čeprav je serija nastala že pred skoraj pol stoletja, ostaja del kolektivnega spomina. Poleti 2018 je nastala tudi tretja sezona z enim delom Robotski zajec z originalno režiserko, glasbo pa je napisal Adam Balazs, sin originalnega avtorja. Z novo tehniko in precej bolj barvito je bil prvi del »reboota« predvajan le na Madžarskem na M2, potem pa naslednji deli, čeprav je bilo predvidenih 15, niso bili posneti. Glavni razlog naj bi bil v tem, da pilotska epizoda ni prinesla pričakovanega uspeha, spremembe likov in drugačna podoba pa so odvrnile tudi nostalgike.
In če vas pot kdaj zanese k našim vzhodnim sosedom, ne bodite presenečeni, če v kaki trgovini z igračami ali kar na bencinski črpalki zagledate plišastega zajca s karirastimi ušesi. Še bolj presenečeni pa boste na vrhu Budavarske vzpenjače, ki vodi na grad v Budi. Tam je od 2002 postavljena bronasta figurica nekoga, ki skozi daljnogled budno spremlja mesto pod sabo.
