The Sweet so začeli svojo pot leta 1968 v Londonu, ko sta se pevec Brian Connolly, ki je bil rojen na Škotskem in je v mladosti že nabiral izkušnje v lokalnih skupinah, ter bobnar Mick Tucker, eden najbolj tehnično izpopolnjenih bobnarjev britanske rock scene, odločila, da združita moči. Pridružila sta se jima še basist Steve Priest, znan po svojem ostrih komentarjih in karizmatičnem odrskem nastopu ter kitarist Frank Torpey. Skupaj so se poimenovali Sweetshop, a ker je bilo ime preveč povezano s sladkarijami in ker je obstajal še en bend s podobnim imenom, so ga kmalu skrajšali na enostavnejše in bolj udarno ime – The Sweet.
V iskanju identitete
V zgodnjih letih so posneli nekaj singlov za založbo Fontana, med drugim Slow Motion in Lollipop Man, vendar ti niso vzbudili večje pozornosti. Zasedba je bila še neizkušena, manjkala ji je jasna identiteta, hkrati pa je britanska scena konec 60-ih kar pokala po šivih od novih bendov, ki so se poskušali prebiti. V iskanju prave formule je skupina večkrat menjala kitarista – Torpeyja je zamenjal Mick Stewart, nato pa se je leta 1970 dokončno ustalil Andy Scott, ki je s svojim znanjem kitare, občutkom za aranžmaje in tudi smislom za vizualni nastop postal eden ključnih členov benda.
Prelomnica se je zgodila, ko so Sweet naleteli na avtorsko-producentski tandem Nicky Chinn in Mike Chapman, ki sta takrat začenjala svojo osupljivo serijo hitov. Chinn in Chapman sta imela jasen načrt – iskala sta mlade, fotogenične in energične bende, ki bi lahko izvajali njune skladbe. Sweet so se popolnoma ujemali v to vizijo. Dvojec je poskrbel za lahkotne, melodične pop-rock pesmi z nalezljivimi refreni, bend pa je na odru deloval kot popoln glam paket, čeprav v začetku še niso imeli besede pri lastnem repertoarju.
Toda že v teh prvih letih se je pokazal konflikt, ki bo zaznamoval njihovo celotno kariero: člani Sweet so zase želeli igrati težji, kitarsko usmerjen rock, ki je bil bližje Led Zeppelin ali Deep Purple, založba in producenti pa so jih videli kot »teenybopper« bend za mlajše občinstvo. Na zunaj so torej ponujali sladkobne popevke, v zakulisju pa so vadišča pretresale glasne kitare in riffi, ki so kazali povsem drugačno prihodnost. Tudi v živo in na B-straneh singlov so igrali precej bolj »na trdo«, kot se je slišalo na A-straneh in v radijskih hitih.
Potem pa naj bo - kompromis
Pravi preboj za The Sweet se je zgodil na začetku 70-ih, ko sta Chinn in Chapman zadela v polno z lahkotnim glam rockom, ki je ravno takrat osvajal britanske lestvice. Leta 1971 so izdali Funny Funny, pesem, ki je popolnoma utelešala novo usmeritev – nalezljiv refren, preprost ritem in igriv, skoraj otroški ton. Pesem je dosegla vrhove britanske lestvice in Sweet so se prvič znašli v središču pozornosti. Sledili so singli, kot so Co-Co, Poppa Joe in Little Willy, vsi zasnovani po istem receptu, vsi pa so imeli ogromen komercialni uspeh.
Na odrih so Sweet kmalu postali prava atrakcija. Glam rock je bil v polnem razmahu: bleščeče kostume so nosili T. Rex, David Bowie in Slade, toda Sweet so temu dodali še plast humorja in pretiravanja. Steve Priest je pogosto nastopal v ekstravagantnih, skoraj parodičnih opravah, polnih bleščic in perja, kar je izzvalo tako občudovanje kot posmehovanje. Brian Connolly je bil obraz skupine, privlačen in samozavesten frontman, medtem ko sta Andy Scott in Mick Tucker poskrbela, da je bend na odru zvenel precej trše, kot so nakazovale studijske pesmi.
Umetni (in umetelni) bend
Kritiki so jih v tem obdobju pogosto obtoževali, da niso »pravi bend«, temveč le orodje v rokah producentov. Res je, da sta prve velike hite v celoti napisala Chinn in Chapman, člani Sweet pa so imeli omejen vpliv na izbiro materiala. Vendar pa so se v zakulisju že dolgo pripravljali na drugačno pot: med turnejami so v setliste vključili tudi lastne skladbe, ki so bile precej bolj rockovske, z močnimi kitarami in daljšimi solažami. To je bil kontrast, ki ga je občinstvo začelo opažati – na radijskih valovih so slišali sladkobne popevke, na koncertih pa so naleteli na bend, ki je igral skoraj hard rock.
Gremo mi žagat po svoje
Do leta 1973 so Sweet že zgradili ogromen krog privržencev, njihovi singli so bili redni gostje na top lestvicah, a med člani je raslo nezadovoljstvo. Želeli so dokazati, da niso zgolj glam izdelek založbe, temveč resen rock bend. Album Sweet Fanny Adams (1974) je bil prvi resen poskus v to smer – večino skladb so napisali sami in pokazali, da znajo ustvarjati udaren, kitarsko usmerjen rock. Isto leto je sledil še Desolation Boulevard, ki je poleg lastnih skladb vseboval tudi uspešnice The Ballroom Blitz (iz 1973) in Fox on the Run.
Obe pesmi sta postali svetovna hita, ki sta Sweet izstrelili čez meje Britanije in jim prinesli občinstvo v ZDA, kjer so do takrat ostajali precej neznani. The Ballroom Blitz, navdihnjena po resničnem dogodku, ko je bil bend med koncertom v Glasgowu deležen napada publike, je združevala teatralnost glam rocka z udarno energijo hard rocka, Fox on the Run pa je bila skladba, ki so jo Sweet napisali sami, kar je bilo simbolično – pokazali so, da se lahko odlepijo od Chinn-Chapman formule in kljub temu ustvarijo mednarodno uspešnico.
Vrhunec pred padcem
V tem obdobju so Sweet stopili ob bok največjim glam imenom – Slade, T. Rex, Suzi Quatro – in skupaj so zaznamovali britansko pop-kulturno krajino sredine 70-ih. Toda v ozadju so že tlela nesoglasja, ki bodo v naslednjih letih zaznamovala njihovo pot: nenehni spori z založbo, vprašanje nadzora nad glasbo in vse hujši osebni problemi znotraj skupine.
Koncerti v tem obdobju so razkrivali dvojno naravo benda: zunaj so jih ljudje še vedno povezovali z glam imidžem, na odru pa so se predstavljali kot resna rock skupina z močnim zvokom. Andy Scott in Mick Tucker sta blestela kot instrumentalna jedra, Connolly pa je s karizmatičnim vokalom dajal bendu prepoznavno identiteto. Sweet so bili zdaj več kot le glam senzacija – postali so bend, ki ga je bilo treba jemati resno.
Notranji konflikti in zaton
Po svetovnih uspehih sredi sedemdesetih so se začele znotraj skupine pojavljati razpoke. Pevec Brian Connolly je bil vse bolj pod vplivom alkohola, kar se je poznalo tako v studiu kot na odru. Njegove pevske sposobnosti so začele pešati, pogosto je zamujal na vaje in koncerte, kar je povzročalo nezadovoljstvo pri drugih članih. Poleg osebnih težav so se stopnjevali tudi spori o glasbeni usmeritvi.
Album Level Headed iz leta 1978 je bil kompromis – precej bolj melodičen in pop usmerjen kot prejšnji projekti, hkrati pa je vseboval eno njihovih zadnjih velikih uspešnic, Love Is Like Oxygen. Pesem, ki je nastala z močno vlogo Andyja Scotta, je dosegla visoke uvrstitve na lestvicah po svetu in pokazala, da Sweet še vedno znajo napisati hit, a ob njem je bilo tudi jasno, da je identiteta benda razklana. Publika je pričakovala glam in hard rock spektakel, bend pa je ponujal sofisticiran, skoraj progresivni pop.
Globok padec pevca
Connollyjevo zdravstveno stanje je medtem hitro propadalo. Leta 1979 so ga med koncertom hudo pretepli, kar je še dodatno poškodovalo njegove glasilke. S tem je izgubil tudi zadnje ostanke vokalne moči, kar je pomenilo konec njegovega položaja kot glavnega aduta skupine. Leta 1979 je dokončno zapustil bend, preostala trojka pa je poskušala nadaljevati.
Scott, Priest in Tucker so v osemdeseta stopili kot trio, a z zelo omejenim uspehom. Novi albumi so bili sprejeti mlačno, turneje pa so bile vse bolj obrobne. Glasbeni okus se je medtem močno spremenil – punk in novi val so prevladovali na britanski sceni, glam rock pa je veljal za relikt preteklosti. Sweet so iz zvezdniškega statusa hitro padli med nostalgijo, bend pa je še naprej razpadal pod težo lastnih težav in novih glasbenih trendov.
Smrt in razpad originalne zasedbe
Sweet so v osemdesetih še nekaj časa poskušali preživeti kot trio in so v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih izdali nekaj albumov, a brez karizmatičnega pevca bend ni več imel tiste privlačnosti, ki je nekoč polnila dvorane. Koncerti so bili manjši, nove pesmi pa so dosegle le omejen odziv. Vzporedno se je Connolly trudil zgraditi samostojno kariero, vendar so ga alkohol, zdravstvene težave in poškodovane glasilke ovirali na vsakem koraku.
Connollyjevi poznejši nastopi so bili pogosto boleč opomin na to, kaj je izgubil. Njegov glas, nekoč močan in prepoznaven, je postal hripav in šibak, videz pa je izdajal dolga leta boja z zasvojenostjo. Čeprav je imel še vedno zvesto skupino oboževalcev, so bili njegovi koncerti v osemdesetih in devetdesetih pogosto žalostna senca nekdanje slave. Umrl je leta 1997, star komaj 51 let, zaradi odpovedi jeter in srca, posledic dolgotrajnega alkoholizma.
Konec tudi za ostale
Tudi drugi člani niso imeli sreče. Bobnar Mick Tucker, ki ga imajo mnogi za enega najbolj podcenjenih britanskih bobnarjev svoje generacije, je po koncu benda živel precej umirjeno življenje, dokler mu leta 2002 niso diagnosticirali levkemije. Umrl je pri 54 letih. Basist Steve Priest se je v devetdesetih preselil v ZDA, kjer je kasneje vodil svojo verzijo The Sweet, ki je igrala po severnoameriških klubih in festivalih. S svojo značilno ironično karizmo je ostal prepoznaven obraz glam rocka, leta 2020 je pri 72 letih umrl zaradi zapletov po daljši bolezni. Kitarist Andy Scott je kot edini preživel najhujša leta, prebolel raka in je danes pri 76 letih edini še živeči član skupine. Podobno kot Priest v ZDA je tudi Scott dolgo vodil svojo evropsko verzijo skupine, imenovano Andy Scott’s Sweet, ki je koncertirala po Veliki Britaniji in Nemčiji.
Sladki pridih grenkobe ostaja
Redko kateri bend iz glam rock generacije je bil tako uspešen, a hkrati tako zaznamovan s tragedijo. Zgodba The Sweet je tipična zgodba glam rocka: bliskovit vzpon, bleščeča podoba, uspehi na lestvicah in hkrati notranji konflikti, odvisnosti ter prezgodnje smrti. Na vrhuncu so bili med najbolj priljubljenimi britanskimi skupinami, njihovi singli so krojili svetovne lestvice, njihova glasba pa je kljub kritikam pustila trajen pečat.
In ko danes na radiu spet zaslišimo Fox on the Run ali The Ballroom Blitz, se zdi, kot da glam rock nikoli zares ni umrl – le skril se je v spomine generacije, ki jo je Sweet za vedno zaznamoval.
