Marlene Dietrich, s polnim imenom Marie Magdalene Dietrich, se je rodila 27. decembra 1901 v berlinskem okrožju Schöneberg. Njena družina je bila meščanska, oče je bil policijski poročnik, a je umrl, ko je bila Marlene stara šele 5 let. Mati se je 1914 ponovno poročila s policijskim častnikom, zato je odraščala v strogi, a varni družinski atmosferi. Že kot deklica je kazala umetniške nagnjenosti – najprej predvsem do glasbe. Igrala je violino in si celo zamišljala, da bo nekoč postala koncertna glasbenica, a jo je poškodba roke prisilila, da je te sanje opustila.
Namesto tega se je usmerila v gledališče in nastopanje. V dvajsetih letih, ko je Berlin veljal za eno najbolj svobodnih in ustvarjalnih kulturnih prestolnic Evrope, je začela nastopati v kabaretih, manjših gledaliških vlogah in občasno tudi v filmih. Njen nastop je bil sprva bolj opazen zaradi elegance kot zaradi igralske moči, a je vztrajno gradila svojo prepoznavnost. V tem času se je rodil tudi njen vzdevek – Marlene, sestavljen iz prvih zlogov imen Marie in Magdalene.
Čarobna fatalnost v zvočnem filmu
Njen preboj ni prišel čez noč. Skozi manjše vloge v nemih filmih je počasi stopala na pot, ki bo kasneje postala globalna. Prava prelomnica je prišla leta 1930, ko je režiser Josef von Sternberg iskal igralko za glavno vlogo v svojem novem filmu Modri angel (Der blaue Engel). Izbral je Dietrichovo, ki je dobila vlogo kabaretske pevke Lole-Lole, fatalne ženske, ki s svojo zapeljivostjo uniči strogega profesorja, ki ga je igral Emil Jannings.
Film je bil eden prvih nemških zvočnih filmov in hkrati izjemen uspeh. Njen nastop je bil hipnotičen, glas pesmi Ich bin von Kopf bis Fuß auf Liebe eingestellt (kasneje poznane kot Falling in Love Again) pa je postal njen zaščitni znak. Čez noč se je iz kabaretne igralke prelevila v svetovno senzacijo. Von Sternberg je prepoznal njen potencial in jo povabil v Hollywood, kjer je vstopila v povsem novo poglavje življenja. Vloga v Modrem angelu je za vedno oblikovala njen javni imidž: skrivnostna, hladna, zapeljiva in hkrati nedosegljiva diva. Prav ta kombinacija bo postala njen zaščitni znak in ji odprla vrata do ene najbolj fascinantnih karier v filmski zgodovini.
Prehod v Hollywood
Po izjemnem uspehu Modrega angela je Josef von Sternberg Marlene Dietrich takoj odpeljal v ZDA. Hollywood je bil tedaj v obdobju prehoda iz nemega filma v zvočni film, zato so studii iskali nove obraze, ki bi lahko očarali svetovno občinstvo. Paramount Pictures je Dietrichovi ponudil pogodbo, ki jo je postavila ob bok največjim igralskim imenom tistega časa.
Njen prvi ameriški film je bil Maroko(Morocco, 1930), kjer je nastopila ob Garyju Cooperju. Film je postal senzacija, saj je Dietrichova že v svojem hollywoodskem prvencu šokirala s pojavom v smokingu in razvpitim prizorom, ko je na odru poljubila drugo žensko. To je bil trenutek, ki je dodal nov sloj njenemu imidžu – postala je simbol androgine elegance in umetniške provokacije. Vloga ji je prinesla nominacijo za oskarja in utrdila status zvezde.
Serija nepozabnih filmov
V naslednjih letih je pod Sternbergovim vodstvom posnela serijo filmov, ki so jo za vedno zapisali v zgodovino filma. Med njimi izstopata Šanghaj Ekspres (Shanghai Express, 1932) in Škrlatna vladarica (The Scarlet Empress, 1934), v katerih je Sternberg ustvaril vizualno izjemne podobe, Dietrichova pa je postala utelešenje skrivnostne in hladne femme fatale. Njuna profesionalna in osebna povezanost je bila pogosto predmet govoric, a dejstvo je, da je prav ta tandem ustvaril eno najbolj prepoznavnih igralskih person dvajsetega stoletja.
V tridesetih letih je bila Marlene Dietrich med najbolje plačanimi igralkami Hollywooda. Njen eksotični naglas, aristokratski nastop in značilna podoba – cilindri, smokingi, razkošne večerne obleke – so jo ločili od drugih igralk. Čeprav so nekateri njene vloge kritizirali kot hladne in stilizirane, je njena prezenca na platnu delovala magnetno in nepozabno. Dietrichova je postala globalna ikona glamurja, Paramount pa jo je promoviral kot evropski odgovor na Metro-Goldwyn-Mayerjevo Greto Garbo.
A za razliko od Garbo, ki se je zavila v skrivnostno tišino, je Dietrich kmalu dokazala, da zna izkoristiti svojo javno podobo – postala je modna ikona, predmet oboževanja in hkrati ena prvih, ki je v Hollywoodu izzivala stroge predstave o spolu in spolnosti.
Ikona stila in provokacije
Dietrichova je razumela moč podobe in jo znala uporabiti bolje kot večina svojih sodobnic. Njene kostume in nastope je oblikoval tudi Sternberg, ki je znal iz nje izvleči skoraj kiparsko lepoto s pomočjo svetlobe, sence in glamuroznih oblačil. Tako je postala ikona ne samo v filmih, ampak tudi v modnem svetu. Revije in oblikovalci so jo povzdigovali kot zgled elegance, številne ženske pa so jo posnemale, čeprav je bil njen slog za marsikoga preveč provokativen.
V času, ko je Hollywood leta 1934 z uvedbo tako imenovanega Haysovega kodeksa (stroge moralne cenzure) poskušal omejiti svobodo izraza in spolnost na platnu, je Dietrichova s svojo podobo izzivala prav ta pravila. Nikoli ni skrivala, da jo privlačijo tako moški kot ženske, kar je dodatno podžigalo mit o njej kot o skrivnostni in nevarni ženski. Čeprav so studii pogosto želeli omiliti to podobo, je Marlene znala sama oblikovati svoj mit – hladna, nedosegljiva, a hkrati neustavljivo privlačna.
Njen slog je vplival daleč preko Hollywooda. Fotografije Dietrichove v moških oblekah so postale inspiracija za oblikovalce v naslednjih desetletjih, na primer »power suit« estetike v sedemdesetih in osemdesetih, njen glas in podoba pa sta zaznamovala kulturo popularne glasbe, mode in umetnosti.
Druga svetovna vojna
Po tem, ko je proti koncu tridesetih let njena kariera začela bledeti in je Paramount že razmišljal, da z njo prekine pogodbo, je Marlene Dietrich dobila priložnost za popoln preobrat. Leta 1939 je za Universal posnela vestern Destry se vrača (Destry rides again)ob Jamesu Stewartu. Vloga razposajene saloonske pevke Frenchy je bila povsem drugačna od njenih hladnih, aristokratskih likov. Dietrichova je pela, se šalila in se na platnu celo stepla – s tem je dokazala, da je več kot le glamurozna ikona. Film je postal velik uspeh in jo je vrnil med najbolj iskane hollywoodske igralke.
Ko je konec tridesetih let nacistična Nemčija začela svojo agresivno ekspanzijo, je Marlene Dietrich jasno pokazala, kje stoji. Čeprav ji je Tretji rajh ponujal bogastvo in varnost, če bi se vrnila domov in postala uradna filmska zvezda nove Nemčije, je to odločno zavrnila. Nacisti so ji ponujali pogodbe in vloge, a Dietrichova je izbrala nasprotno pot – leta 1939 je sprejela ameriško državljanstvo in se javno distancirala od režima Adolfa Hitlerja. To je bila odločitev, ki jo je za vedno povezala z ZDA in jo postavila med najodločnejše nasprotnike nacizma v hollywoodskem svetu.
Podpora vojakom
Med drugo svetovno vojno se ni zadovoljila s simbolno podporo. Aktivno je sodelovala pri ameriških vojnih naporih – nastopala je na dobrodelnih prireditvah, zbirala denar za vojne obveznice in se podala na turneje, namenjene dvigu morale vojakov na fronti. Dietrichova je s svojim glasom in prezenco obiskala vojake v Severni Afriki, Italiji, Veliki Britaniji in celo tik ob frontnih črtah v Franciji. Pogosto je nastopala v nevarnih razmerah, v šotorih in improviziranih prizoriščih, kjer je pela svoje slavne pesmi, vključno z Lili Marleen – nemško pesmijo, ki jo je s svojo interpretacijo preoblikovala v univerzalno balado hrepenenja vojakov na obeh straneh fronte.
Njena odločitev, da podpre ZDA in se odpove Nemčiji, je v domovini sprožila val sovraštva. Nacistični propagandni stroj jo je označeval za izdajalko, v Nemčiji pa so bile njene pesmi prepovedane. Po vojni so jo mnogi Nemci še vedno gledali z mešanimi občutki – za nekatere je bila izdajalka, za druge simbol poguma, ker je imela moč in slavo, pa se je kljub temu odločno uprla režimu.
Ameriški vojaki so jo oboževali. Njen glamur, mešan z odločnostjo in pripravljenostjo tvegati, da bi jim prinesla nekaj domačnosti in upanja, jo je naredil za eno najbolj priljubljenih osebnosti na fronti. Za svoje delo je prejela številna priznanja, med drugim Medaljo svobode od ameriške vlade in Častno legijood Francije.
V štiridesetih letih je Marlene Dietrich nastopila v več pomembnih filmih: Moč moških (Manpower, 1941), kjer se znajde v ljubezenskem trikotniku; Pittsburgh (Pittsburgh, 1942), propagandno obarvan film ob boku Johna Wayna in Georgea Rafta; Sledi fantom (Follow the Boys, 1944), ansambelski projekt za dvig morale med vojno; Usoda (Kismet, 1944), barvit kostumski spektakel; ter satirična klasika Tuja afera (A Foreign Affair, 1948) v režiji Billyja Wilderja, kjer je blestela kot cinična kabaretna pevka v povojnem Berlinu.
Neko novo obdobje
Po vojni je filmska kariera Marlene Dietrich začela počasi bledeti, a se ni umaknila iz javnosti. V petdesetih letih se je usmerila v glasbo in kabaretne nastope, kjer je združila igralsko prezenco z interpretacijo pesmi. Njeni koncerti so postali prava atrakcija: na odru je nastopala v bleščečih oblekah, obvezno z značilno cigareto v roki in z glasom, ki je bil hkrati hripav in čutno intimen.
Dietrichova je razvila slog, ki je presegal klasično petje – njen nastop je bil vedno kombinacija igre, geste in dramaturgije. Pesmi, kot sta Lili Marleen in Falling in Love Again, so postale stalnica repertoarja, njen program pa je vključeval tudi francoske šansone in ameriške jazz standarde. V tem obdobju je tesno sodelovala z Burtom Bacharachom, ki je skrbel za aranžmaje in glasbeno podobo njenih nastopov.
Od petdesetih do sedemdesetih let je nastopala na turnejah po vsem svetu – od New Yorka do Londona, od Pariza do Moskve. Njen koncert v berlinski Titania-Palast leta 1960 je bil posebej simboličen: po letih očitkov o »izdaji« domovine se je vrnila na nemški oder, kjer jo je občinstvo sprejelo z ovacijami.
Še vedno filmi
V petdesetih letih je Marlene Dietrich nastopila v nekaj pomembnih filmih: Scena z bulvarja (Stage Fright, 1950) Alfreda Hitchcocka, kjer je igrala manipulativno igralko; No Highway in the Sky (1951), britanski triler ob Jamesu Stewartu; Priča za tožilstvo (Witness for the Prosecution, 1957) Billyja Wilderja, ki velja za eno njenih najboljših vlog ter Dotik zla (Touch of Evil, 1958) Orsona Wellesa, kjer se je kljub kratkemu nastopu vtisnila v spomin kot skrivnostna lastnica bordela.
Nemka v slavnem filmu
Potem so prišla šestdeseta ko je Dietrichova snemala le še redko, a nekaj naslovov vseeno izstopa: Nurnberški proces (Judgment at Nuremberg, 1961), kjer je igrala ženo obsojenega nacista v drami o povojnih procesih, Hudič je ženska (The Devil Is a Woman, 1962) – tu je šlo zgolj za ponovno izdajo njene starejše klasike iz tridesetih; Pariz, ko se iskri (Paris, When It Sizzles, 1964), kjer je nastopila v kratki epizodni vlogi ob Audrey Hepburn in Caryju Grantu ter Običajen žigolo (Just a Gigolo, 1978), njen zadnji filmski nastop ob Davidu Bowieju, ki pa je že spadal v poznejše obdobje.
Snemanje Nurenberškega procesa je doživljala zelo osebno. Kot Nemka, ki je odkrito zavračala nacizem, je bila izjemno občutljiva na vprašanje krivde lastne domovine. Ko je sprejela vlogo vdove nemškega generala, je večkrat poudarila, da ne igra z namenom opravičevanja, temveč da želi pokazati, kako zapleteno in boleče je bilo življenje Nemcev po vojni, ko so se morali soočiti z odgovornostjo in zločini režima. Na snemanju naj bi bila zelo resna in pogosto zamišljena, saj jo je tematika prizadela bolj kot večino drugih igralcev. V intervjuju je dejala, da je film posvetila vsem žrtvam nacizma in da je želela biti del projekta, ki bo opozoril na nevarnost slepega sledenja oblasti.
Zadnja leta in smrt
V sedemdesetih letih je Marlene Dietrich počasi opustila nastopanje. Po hudi poškodbi noge leta 1975, ki jo je utrpela na odru v Avstraliji, se je skoraj povsem umaknila iz javnosti. Zadnjič je nastopila v začetku osemdesetih, nato pa se je preselila v Pariz, kjer je živela v skoraj popolni izolaciji. Večino časa je preživela v svojem stanovanju na Avenue Montaigne, obkrožena z knjigami, fotografijami in spomini.
Čeprav se je redko kazala v javnosti, je ohranila stik s svetom prek telefona in pisem. Njeni nastopi v dokumentarcu Marlene (1984), ki ga je režiral Maximilian Schell ( s katerim je igrala skupaj v Procesu), so bili posneti zgolj kot glas – Dietrichova je zavrnila, da bi jo snemali na kameri. Na ta način je skrbno varovala svojo podobo, saj ni želela, da bi jo svet videl kot ostarelo in ranljivo.
Umrla je 6. maja 1992 v Parizu, stara 90 let, pokopali so jo nekaj dni kasneje v rodnem Berlinu in je imel velik simbolni pomen – vrnila se je v domovino, ki jo je nekoč zavrnila, a jo je zgodovina nato sprejela kot eno svojih največjih hčera.
Dediščina
Marlene Dietrich je pustila globoko sled v zgodovini filma, glasbe in popularne kulture. Bila je pionirka, ki je znala povezati glamur z uporništvom, umetniško drznost z osebno integriteto. Njena androgena podoba in slog so navdihnili generacije oblikovalcev, igralcev in glasbenikov, njen politični pogum pa jo je postavil ob bok tistim umetnikom, ki so svojo slavo uporabili za večje ideale.
Tudi v zasebnem življenju je bila izjemna figura. Leta 1923 se je poročila z asistentom režije Rudijem Sieberjem, s katerim je ostala uradno poročena vse življenje, čeprav sta večino časa živela ločeno. Skupaj sta imela hčerko Mario Rivo (rojeno Maria Elisabeth Sieber 1924 v Berlinu), ki je kasneje postala igralka in pisateljica ter napisala več knjig o materi, najbolj znana je Življenje Marlene Dietrich iz 1992 - in da, gospa hčerka je še vedno živa. Dietrichova je imela skozi leta številne ljubezenske zveze z moškimi in ženskami, a zakon z Sieberjem je ostal njen edini formalni okvir.
