Motörhead so bili most med punkom in metalom. Punkerji so jih imeli radi, ker so bili hitri in umazani. Metalci so jih imeli radi, ker so bili težki in glasni. Lemmy pa je vedno rekel isto: »Mi smo Motörhead. In mi igramo rock'n'roll.« Brez balad, brez kompromisov, brez obžalovanj. To je zgodba o bendu, ki bi moral razpasti po prvem albumu, a je namesto tega postal neuničljiv simbol uporništva.
»Roadie« za Hendrixa in napačne droge
Ian Fraser Kilmister se je rodil leta 1945 v Angliji. Oče, vojaški kaplan, jih je zapustil, ko je bil Ian star tri mesece. V šoli je opazil, da fantje, ki igrajo kitaro, dobijo vsa dekleta. Zato je v šolo prinesel kitaro (čeprav je sploh še ni znal igrati) in strategija je delovala. Dobil je vzdevek Lemmy, domnevno zaradi fraze »Lemme borrow a quid?« (Posodi mi funt?), s katero je »žical« denar za igralne avtomate.
V šestdesetih se je preselil v London in dobil sanjsko službo: postal je »roadie« (tehnik) za Jimija Hendrixa. Njegova naloga ni bila le nošenje ojačevalcev, ampak tudi nabavljanje LSD. Lemmy se je od Hendrixa naučil dveh stvari: kako se obnašati kot zvezda in kako igrati ritem kitaro (kar je pozneje prenesel na bas). Hendrix mu je nekoč dejal: »Ti boš slabo igral kitaro, ampak boš pa dobro tulil.«
Leta 1971 se je pridružil psihedeličnemu space-rock bendu Hawkwind. Ker prejšnji basist ni prišel na koncert, je Lemmy pograbil bas kitaro, čeprav je nikoli prej ni igral. Ker ni znal igrati kot basist, je igral kot ritem kitarist – s trzalico, z veliko distorzije in akordi. Tako je nastal tisti znameniti, grmeči zvok, ki ga je opisal kot »brnenje bombnika«. Njegov vokal je definiral največji hit Hawkwindov, Silver Machine.
A Lemmy je bil drugačen od ostalih članov benda. Hawkwind so bili hipiji, ki so jemali LSD in marihuano. Lemmy je imel raje amfetamine. Bil je hitrejši, bolj agresiven in bolj »umazan« od svojih soborcev.
Konec je prišel maja 1975 na meji med ZDA in Kanado. Cariniki so pri Lemmyju našli bel prah. Aretirali so ga zaradi posesti kokaina. Bend je nadaljeval turnejo brez njega in ga pustil v zaporu. Ko so laboratorijski testi pokazali, da prah ni kokain, ampak speed (ki takrat v Kanadi še ni bil prepovedan), so ga izpustili. Lemmy je prihitel za bendom v Toronto, a so ga pričakali z novico, da je odpuščen. Razlog? Uradno neprimerno obnašanje, neuradno pa: »Jemal si napačne droge.«
Lemmy je bil besen. Vzel je svojo opremo in se vrnil v London z enim samim ciljem. Dejal je: »Naredil bom svoj bend. Imenoval se bo Bastard. In tako glasni bomo, da bo trava nehala rasti, če se bomo preselli k vam v sosesko.« Svet ni bil pripravljen na to, kar je sledilo.
Najbolj umazan bend na svetu (1975–1979)
Ko je Lemmy rekel menedžerju, da bo bend poimenoval Bastard, ga je ta hitro prizemljil: »S tem imenom ne boš nikoli prišel na Top of the Pops.« Lemmy je skomignil z rameni in izbral drugo ime – Motörhead. To je bil naslov zadnje pesmi, ki jo je napisal za Hawkwind, v ameriškem slengu pa beseda označuje nekoga, ki je obseden s hitrostjo (in amfetamini).
Začelo se je težko. Prva zasedba ni delovala. Nato pa je našel dva človeka, ki sta bila enako nora kot on. Bobnar Phil »Philthy Animal« Taylor je bil amater, ki se je pretepal enako rad, kot je bobnal, a imel je naravno hitrost. Kitarist Fast Eddie Clarke je sprva prišel le popravit čoln, na katerem je živel Phil, a je ostal kot kitarist.
Tako je nastala klasična zasedba: Lemmy, Eddie in Phil. Trije dolgolasci v usnju, z nabojniki namesto pasov. Glasbeni tisk jih je sovražil. Revija NME jih je leta 1976 razglasila za »najboljši najslabši bend na svetu«.
Bili so na robu obupa. Leta 1977 so se odločili, da bodo odnehali. Želeli so posneti le še en, poslovilni koncert v londonskem klubu Marquee. Ted Carroll iz založbe Chiswick Records je bil tam in jim ponudil, da posnamejo singel za spomin. V dveh dneh so namesto singla posneli cel album. Ko je album prišel na lestvice, so ugotovili: »Hudiča, mogoče pa ne bomo razpadli.«
Prelomno leto je bilo leto 1979. Izdali so album Overkill. Naslovna pesem se začne z eksplozijo dvojnega bas bobna (t. i. double kick), ki ga je Philthy Animal igral s hitrostjo brzostrelke. Do takrat se je dvojni bas boben uporabljal le za kratke prehode, Phil pa ga je gnal skozi celo pesem. S tem trenutkom je izumil sodobno metal bobnanje. Če poslušate Metallico ali Slayer – vse to izvira iz prvih sekund pesmi Overkill.
Še istega leta so izdali album Bomber. Bili so neustavljivi. Na turnejo so vzeli ogromno konstrukcijo luči v obliki bombnika Heinkel He 111, ki se je med koncertom spustila nad oder in »streljal« na občinstvo. Bili so glasni, smrdeli so po pivu in znoju, a publika jih je oboževala. Punkerji so v njih videli anarhiste, metalci težkokategornike, Motörhead pa so združili različna glasbena plemena.
Pikov as in Kladivo (1980–1981)
Leta 1980 je Lemmy vstopil v studio in rekel: »Ta bo hitra.« Začel je igrati uvodni rif na basu, ki je zvenel kot mitraljez. Philthy Animal je dodal ritem, Eddie Clarke pa je čez vse skupaj polil vedro distorzije. Nastala je Ace of Spades.
Pesem ni le hit – je kulturni spomenik. Besedilo je čista Lemmyjeva filozofija: »Veš, da sem rojen, da izgubim, in kockanje je za bedake, a tako mi je všeč, draga, nočem živeti večno!« Ironično je, da Lemmy v resnici ni igral pokra ali kart (pel je o kartah), ampak je bil obseden z »enorokimi banditi« (igralnimi avtomati), ki so zahtevali manj razmišljanja in le mehanično vlečenje ročice.
Album Ace of Spades je prišel na 4. mesto britanske lestvice. Nenadoma so bili povsod. Celo mame so vedele, kdo je tisti tip z bradavicami na obrazu. Da bi dokazali svojo prevlado, so v začetku leta 1981 združili moči z ženskim rock bendom Girlschool. Pod imenom Headgirl so izdali EP St. Valentine's Day Massacre. Medtem ko je Lemmy okreval po poškodbi vratu, je bobnarka Girlschool igrala zanje. Singel je prišel na 5. mesto. Vse, česar so se dotaknili, se je spremenilo v zlato (ali vsaj v zelo glasno železo). Toda največji triumf je šele prihajal. Junija 1981 so izdali album v živo z naslovom No Sleep 'til Hammersmith.
Naslov je bil legendarna laž – albuma sploh niso posneli v dvorani Hammersmith Odeon v Londonu, ampak večinoma v Leedsu in Newcastlu. Naslov je pomenil, da na turneji ni spanja, dokler ne pridejo do finala v Hammersmithu. Album je ujel surovo energijo benda, ki je na odru zvenel še hitreje in bolj umazano kot v studiu. Zgodilo se je nepredstavljivo. Album je prišel naravnost na 1. mesto britanske lestvice.
Motörhead, najbolj umazan in glasen bend na svetu, je bil uradno bolj popularen od vseh pop zvezdnikov tistega časa. Bili so na vrhu sveta. Imeli so slavo, denar in neskončne zaloge pijače. A kot je Lemmy pozneje povedal: »Težava z vrhom je, da od tam vodi samo ena pot – navzdol.«
Razpad bratovščine in železna pest (1982–1984)
Po neverjetnem uspehu albuma v živo je bil pritisk ogromen. Morali so posneti nadaljevanje Ace of Spades. A namesto preverjenega producenta so se odločili, da bo album produciral kar kitarist Eddie Clarke. Rezultat je bil Iron Fist (1982). Album ni bil slab, a zvenel je nedokončano. Lemmy je pozneje priznal: »Bili smo leni, pijani in nismo imeli dovolj dobrih pesmi.«
Napetosti v bendu so bile nevzdržne. Eddie Clarke je bil sit Lemmyjeve dominance in nenehnega hrupa, sodu pa je dno izbila – country pesem. Maja 1982 je Lemmy želel posneti priredbo country klasike Stand by Your Man z razvpito punkerico Wendy O. Williams iz skupine The Plasmatics. Eddie je menil, da je to sramota za Motörhead in izdaja njihovih načel. Odklonil je igranje na posnetku in sredi turneje po ZDA spakiral kovčke. Klasična zasedba (Lemmy-Phil-Eddie) je razpadla.
Lemmy ni okleval. Poklical je Briana »Robba« Robertsona, nekdanjega kitarista Thin Lizzy. Glasbeno je bil Robbo genij, tehnično veliko boljši od Eddieja. A vizualno? To je bila katastrofa.
Motörhead so bili znani po usnju, nabojnikih in črni barvi. Robbo pa je na oder prihajal v kratkih satenastih hlačah in ... baletnih copatih. Poleg tega se je upiral igranju starih hitov. Ko je publika kričala za Ace of Spades, je on začel igrati blues lestvice. Lemmy je bil na robu živčnega zloma.
Kljub temu so leta 1983 posneli album Another Perfect Day. Danes ta album velja za skriti dragulj – je bolj melodičen in glasbeno bogat. A takrat so ga fani sovražili. Zvenel je preveč »mehko«. Prodaja je strmoglavila. Lemmyju je prekipelo. Odpustil je Robertsona. A udarec je prišel z druge strani – bobnar Philthy Animal Taylor je dejal: »Če gre Robbo, grem tudi jaz.«
Leta 1984 je bil Lemmy popolnoma sam. Brez kitarista, brez bobnarja, brez menedžerja in z založbo, ki je obupala nad njim. Revija Kerrang! je organizirala anketo »Ali so Motörhead končani?« in večina bralcev je odgovorila »Da«.
A Lemmy je samo prižgal cigareto, si natočil viski in rekel: »Motörhead se konča, ko jaz rečem, da je konec.«
Orgasmatron in štirje jezdeci (1984–1990)
Leta 1984 je Lemmy naredil avdicijo za novega kitarista. Na koncu je omahoval med dvema kandidatoma: Valižanom Philom Campbellom in nekdanjim vojakom Michaelom Burstonom, ki si je nadel vzdevek Würzel. Lemmy se ni mogel odločiti. Phil je bil tehnično odličen, Würzel pa je bil nor in nepredvidljiv. Zato je Lemmy naredil edino logično stvar: »K vragu, vzel bom oba!«
Prvič v zgodovini je Motörhead postal kvartet. Dve kitari sta pomenili še več hrupa. Za bobne je sedel Pete Gill (prej pri Saxon).
Da bi dokazali, da so še živi, so izdali kompilacijo No Remorse s štirimi novimi pesmimi. Med njimi je bila Killed by Death. Videospot je bil čista komedija: Lemmyja ustrelijo policisti, konča v bolnišnici, umre, a nato z motorjem prihrumi iz groba, ker ga niti smrt ne mara. To je bil jasen signal svetu: Motörhead so neuničljivi.
Leta 1986 so izdali album Orgasmatron. Produkcija Billa Laswella je bila čudna (album zveni nekoliko zamolklo), a naslovna skladba je absolutna pošast. Je počasna, repetitivna in zlovešča, Lemmyjev glas pa zveni kot demon iz podzemlja, ki pridiga o korupciji politike in religije. Pesem je postala kultna, še posebej po tem, ko so jo brazilski metalci Sepultura priredili in jo predstavili novi generaciji.
Leta 1987 se je zgodila vrnitev izgubljenega sina. Pete Gill je odšel, na bobnarski stolček pa se je vrnil Philthy Animal. Fani so bili navdušeni. Kljub temu album Rock 'n' Roll (1987) ni bil komercialni uspeh. Kritiki so trdili, da se Motörhead ponavljajo.
Lemmy je ugotovil, da v Angliji zanj ni več prihodnosti. Glasbena scena se je spreminjala (prihajal je acid house in rave), davkarija mu je dihala za ovratnik. Leta 1990 je sprejel odločitev, ki mu je podaljšala življenje (ali pa ga vsaj naredila bolj zabavnega). Preselil se je v Los Angeles.
Najel je majhno stanovanje v West Hollywoodu, le dve ulici stran od legendarnega bara Rainbow Bar & Grill. Ta je postal njegova dnevna soba. Naslednjih 25 let si lahko vsak dan (če bend ni bil na turneji) vstopil v Rainbow in na koncu šanka našel Lemmyja, kako igra videopoker in pije jackkolo. Postal je najbolj dostopna rock zvezda na svetu. V Ameriki je našel nov zagon. Čakal ga je album, ki bo bendu povrnil spoštovanje kritikov.
1916 in grammy, ki ga niso dobili (1991–1995)
Leta 1991 so Motörhead presenetili vse. Izdali so album 1916. Namesto običajnega grmenja je naslovna skladba prinesla nekaj nezaslišanega: violončelo, počasni ritem in Lemmyja, ki ne kriči, ampak nežno pripoveduje.
Pesem 1916 je srce parajoča balada o bitki pri Somi v prvi svetovni vojni, kjer je v enem dnevu umrlo 60 tisoč britanskih vojakov, večinoma najstnikov. Lemmy, velik ljubitelj vojaške zgodovine, je napisal besedilo o mladosti, ki je bila pokošena prej, preden je zares živela. Kritiki so bili osupli. Ugotovili so, da Lemmy ni le pijanec z bas kitaro, ampak poet.
Album je bil nominiran za grammyja za najboljšo metal izvedbo. Vsi so pričakovali, da bo Motörhead končno dobil priznanje, a nagrado je pobrala Metallica s svojim Črnim albumom. Lemmy je cinično komentiral: »Metallica je zmagala v kategoriji metal s svojim edinim albumom, ki ni metal.«
Kljub ustvarjalnemu uspehu pa je v bendu škripalo. Bobnar Philthy Animal Taylor ni bil več isti. Leta zlorabe substanc so terjala davek. Ko niso mogli posneti pesmi I Ain't No Nice Guy (duet z Ozzyjem Osbournom), ker Phil ni mogel držati ritma, je Lemmy moral storiti najtežjo stvar v življenju: odpustiti svojega najboljšega prijatelja.
Na njegovo mesto je prišel Šved Mikkey Dee (prej pri King Diamond). Mikkey je bil tehnična pošast. Bil je hiter, natančen in udarjal je tako močno, da so morali inženirji v studiu premikati mikrofone, ker je bil signal premočan. Lemmy mu je sprva rekel: »Preveč si dober za nas. Mi smo umazan rock'n'roll bend, ti pa si virtuoz.« A Mikkey se je prilagodil in postal motor, ki je gnal bend naslednjih 23 let.
Po komercialno neuspešnem (a z gosti nabitem) albumu March or Die (1992), kjer sta gostovala Slash in Ozzy, so se vrnili h koreninam z albumom Bastards (1993). Pesem Born to Raise Hell je postala himna, ki se je vrtela v filmu Airheads in na MTV.
Leta 1995 je po snemanju albuma Sacrifice bend zapustil še kitarist Würzel. Ostali so le trije: Lemmy, Phil Campbell in Mikkey Dee. Lemmy se je odločil, da ne bo iskal zamenjave.« Vrnili se bomo tja, kjer smo začeli. Kot trio.«
Ta zasedba – Lemmy na basu in vokalu, Phil na kitari, Mikkey na bobnih – je ostala nespremenjena do samega konca. Bili so tesno povezana enota, ki je vsako leto prekrižarila svet, ne glede na trende, modo ali zdravniška opozorila.
Trio, ki se ni ustavil (1995–2010)
Od leta 1995 naprej je bila zasedba zabetonirana: Lemmy (bas, vokal), Phil Campbell (kitara) in Mikkey Dee (bobni). To je bila najdlje trajajoča postava v zgodovini benda. Niso več menjali članov, niso več menjali stila. Vsako leto ali dve so izdali nov album (Overnight Sensation, Snake Bite Love, We Are Motörhead, Inferno ...). Kritiki so včasih dejali: »Saj vsi zvenijo enako.« Lemmyjev odgovor je bil preprost: »Ne popravljaj tistega, kar ni pokvarjeno.«
V tem obdobju je Lemmy prerastel glasbo in postal popkulturna ikona. Leta 2010 je izšel dokumentarni film Lemmy. Film je razkril njegovo stanovanje v Los Angelesu, ki je bilo videti kot muzej vojaške zgodovine in skladišče krame. Pokazal je človeka, ki je pri 65 letih še vedno živel v najemniškem stanovanju, jedel čips za zajtrk in vsak dan preživel v baru Rainbow.
V filmu so velikani, kot so Dave Grohl, Metallica in Slash, o njem govorili s strahospoštovanjem. Dave Grohl je povedal: »Če bi obstajala atomska vojna, bi preživeli samo ščurki in Lemmy.«
Motörhead so postali »kul« tudi za mlajše generacije. Njihova pesem Ace of Spades se je pojavila v videoigri Tony Hawk's Pro Skater, Lemmy pa je posodil glas likom v videoigrah. Leta 2005 so končno dobili grammyja (za priredbo pesmi Metallice Whiplash). Ironija je bila popolna – nagrado so dobili za priredbo benda, ki je kradel od njih.
Koncerti so bili še vedno najglasnejši na svetu. Mikkey Dee je bobnal kot žival, Phil Campbell je skrbel za rife, Lemmy pa je stal pri miru, z mikrofonom, nastavljenim previsoko (da je moral gledati v zrak, kar mu je odprlo grlo za tisto značilno hripanje), in grmel. A proti koncu tega desetletja so se začele kazati razpoke. Lemmyjevo telo, ki je desetletja kljubovalo medicinski znanosti, je začelo popuščati.
Do zadnjega diha (2011–2015)
Leta 2011 so se začele težave. Lemmy, ki je bil videti nesmrten, je začel plačevati davek za svoj življenjski slog. Diagnosticirali so mu diabetes in mu vstavili srčni spodbujevalnik. Zdravnik mu je povedal: »Lemmy, nehaj piti viski s kolo zaradi sladkorja. Raje pij vino.« In Lemmy je res zamenjal Jacka za vino. Ampak cigaretam in speedu se ni odpovedal. Dejal je: »Nočem umreti v postelji. Hočem umreti na odru.«
Leta 2013 so izdali album Aftershock, leta 2015 pa še zadnji album Bad Magic. Ta album je srhljiv. Pesmi so hitre in agresivne, a besedila so polna slovesa. Zadnja pesem na albumu je priredba Rolling Stonesov Sympathy for the Devil. In balada Till the End zveni kot Lemmyjeva oporoka: »V mojem življenju ni pravil ... in ne povej mi, da so nebesa prava.«
Decembra 2015 so končali evropsko turnejo. Lemmy je bil na odru videti šibek, komaj je stal, a glasu ni nikoli izgubil. Ko so prišli domov v Los Angeles, je praznoval 70. rojstni dan (24. decembra). Dva dni kasneje se je slabo počutil. Odšel je v bolnišnico, kjer so mu naredili preiskave. Decembra 2015 je dobil diagnozo: agresiven rak na prostati in možganih. Zdravnik mu je povedal, da ima še od dva do šest mesecev življenja.
A Lemmy ni imel niti toliko časa. Umrl je le dva dneva pozneje, 28. decembra 2015, doma, medtem ko je igral svojo najljubšo videoigrico. Zaspal je in se ni več zbudil. Naslednji dan sta Mikkey Dee in Phil Campbell sporočila svetu: »Motörhead je končan. Lemmy je bil Motörhead.«
Njegov pogreb so prenašali v živo na YouTubu, gledalo ga je na milijone ljudi. Dave Grohl, Slash in Lars Ulrich so jokali in pripovedovali zgodbe o človeku, ki ni nikoli lagal, nikoli goljufal ter nikoli prodal svojih načel.
Lemmy ni zapustil le glasbe. Zapustil je odnos do življenja. Pokazal je, da lahko ostaneš zvest samemu sebi do konca, ne glede na to, kaj si mislijo drugi. Kot je sam dejal: »Če misliš, da si prestar za rock'n'roll, potem si.«
