Nobenih reflektorjev, nobenih scenarijev, nobene varne razdalje med resničnostjo in iluzijo. Samo tema, veter in hladna voda Tihega oceana. Ko je konec novembra 1981 izginila Natalie Wood, ena najbolj prepoznavnih igralk ameriškega filma povojnega obdobja, je bilo, kot bi se zvezdniški mit nenadoma razblinil in za sabo pustil nekaj veliko bolj neprijetnega: neodgovorjeno vprašanje.
Več kot štiri desetletja pozneje primer še vedno ni zaprt. Ne v simbolnem smislu in ne v uradnem. In prav to je tisto, kar zgodbo Natalie Wood loči od številnih drugih tragičnih hollywoodskih usod. Ne gre zgolj za prezgodnjo smrt. Gre za dejstvo, da se niti država niti institucije niso nikoli dokopale do jasnega odgovora, kaj se je v resnici zgodilo v zadnjih urah njenega življenja.
Otrok, ki je odrasel pred kamero
Natalie Wood se je rodila 20. julija 1938 v San Franciscu kot Natalia Nikolaevna Zakharenko. Hollywood jo je našel zgodaj in je nikoli več zares ni izpustil. Že kot otrok je razumela, kaj pomeni delati v industriji, kjer profesionalnost ni vrlina, temveč pogoj za preživetje. Bila je disciplinirana, natančna in zanesljiva. Lastnosti, ki jih filmski studii še kako cenijo, a jih otrok plača z izgubo običajnega otroštva.
Leta 1947 je v filmu Miracle on 34th Street (Čudež na 34. ulici) postala obraz ameriške božične mitologije. Susan Walker, ki jo je upodabljala Natalie, ni bila le prikupna deklica. Bila je otrok, ki dvomi, razmišlja in se upira preprostim odgovorom. Ironično je, da je ta zgodnja vloga, zgrajena na nezaupanju v čudeže, tlakovala pot življenju, v katerem je bilo malo prostora za naivnost.
Veliko otroških zvezd se v adolescenci izgubi. Natalie se to na srečo ni zgodilo. Prehod v odraslo igralko je bil težaven, a še kako uspešen. Leta 1955 je v filmu Rebel Without a Cause (Upornik brez razloga) igrala mlado žensko, razpeto med željo po bližini in strahom pred izgubo. V tej kinematografski mojstrovini je igrala ob ikoničnem Jamesu Deanu. Vloga ji je prinesla prvo nominacijo za oskarja in utrdila njen status resne igralke, ne več zgolj nekdanjega otroškega čudeža.
Vrh hollywoodske kariere
Šestdeseta leta so bila zanjo obdobje ustvarjalne zrelosti. Natalie Wood ni igrala likov, ki bi bili preprosto všečni. Igrala je ženske, ki so bile čustveno kompleksne, pogosto ujete med družbena pričakovanja in lastne ambicije. Za vlogi v filmih Splendor in the Grass (Sijaj v travi) in Love with the Proper Stranger (Ljubezen s pravim neznancem) je prejela nominaciji za oskarja. To niso bili projekti bežnega blišča. To so bile zgodbe o bolečini, omejitvah in ceni osebne svobode.
Posebno mesto v njenem opusu ima West Side Story (Zgodba z zahodne strani). Ta je v karieri Natalie Wood pomenil prelomnico in hkrati njen najbolj prepoznaven filmski dosežek. V vlogi Marie, sodobne Julije v newyorškem svetu uličnih tolp, je združila igralsko krhkost, mladostno čistost in globoko čustveno intenzivnost, ki je presegla okvir klasičnega muzikala. Čeprav njen pevski glas v filmu ni bil v celoti njen, je prav ona s svojo prezenco, izraznostjo in sposobnostjo, da ljubezensko zgodbo napolni z resnično bolečino in hrepenenjem, dala filmu čustveno težišče. West Side Story ni postal le eden najpomembnejših filmov svojega časa, temveč je Natalie Wood dokončno utrdil kot resno igralko, sposobno nositi kompleksne, tragične like, ujete med ljubeznijo, nasiljem in neizogibno usodo. Navzven je bila popolna hollywoodska zvezda. Znotraj sistema, ki je znal ustvarjati iluzije, je delovala stabilno in profesionalno, a zasebno življenje je bilo precej bolj zapleteno.
Zasebnost pod pritiskom javnosti
Njeno razmerje z Robertom Wagnerjem je bilo od začetka del hollywoodske rumene scene, kot vzporedni film v svetu filma in blišča. Bila sta lep par, prepoznaven in tržno zelo zanimiv. Poročila sta se, se ločila in se znova poročila. Vmes je bila poročena tudi z britanskim producentom Richardom Gregsonom, s katerim je imela hčer. Vsak njen zasebni korak je bil predmet ugibanj in interpretacij … In seveda novinarskih člankov ter kričečih naslovnic tabloidov.
Pomembno je poudariti, da se je zadnji vikend njenega življenja zgodil prav v kontekstu teh odnosov. Ne kot senzacionalistični detajl, temveč kot dejstvo, ki je pozneje postalo del uradne preiskave. Intimna dinamika na krovu jahte ni bila nikoli povsem pojasnjena, a je ostala ključen element zgodbe.
Vikend, ki se ni nikoli končal
Novembra 1981 je bila Natalie Wood na jahti Splendour skupaj z možem Wagnerjem, igralcem Christopherjem Walknom in kapitanom Dennisom Davernom. Pluli so ob obali Santa Cataline. Triinštiridesetletna igralka je bila takrat v fazi ponovnega zagona kariere. Delala je pri filmu Brainstorm, projektu, ki ga je veliko poznavalcev videlo kot njeno veliko vrnitev v ospredje.
V noči na 29. november pa je nenadoma izginila. Naslednje jutro so njeno truplo našli v vodi. Uradna razlaga je bila sprva preprosta: nesreča. A že od začetka so obstajale nedoslednosti. Zakaj bi se ženska, ki je imela izrazit strah pred vodo, sama odpravila na palubo sredi noči? Zakaj je bil gumijast čoln oddaljen od plovila? Zakaj so se izjave udeleženih sčasoma spreminjale? Poleg tega jo je skoraj obsesiven strah pred vodo spremljal vse življenje in izviral iz travmatičnega otroškega dogodka na snemanju, ko se je med prizorom skoraj utopila, njena mati pa naj bi ji nato zlovešče napovedala, da bo umrla v vodi. Prav ta globoko zakoreninjena fobija daje njeni tragični smrti na morju še posebej srhljiv in simboličen podton, ki meji že skoraj na kriminalni scenarij.
Vprašanja, kaj se je tisto noč dejansko dogajalo na jahti, niso plod kasnejših teorij. Prisotna so bila že v prvih dneh po tragediji.
Spremenjena uradna resnica
Tri desetletja pozneje je primer spet prišel v ospredje. Leta 2011 je losangeleški šerifov oddelek ponovno odprl preiskavo. Leto pozneje je bil mrliški list uradno spremenjen. Vzrok smrti ni bil več opredeljen zgolj kot naključna utopitev, temveč kot utopitev in drugi nedoločeni dejavniki.
To je bila izjemno pomembna poteza. Ne zato, ker bi pomenila obtožbo, temveč zato, ker je uradno priznala, da prejšnja razlaga ni bila zadostna. Država je s tem posredno priznala dvom.
Leta 2013 je dodatno poročilo okrožnega mrliškega oglednika omenjalo modrice in odrgnine, ki bi lahko nastale pred vstopomali padcem v vodo. Ključna beseda je »lahko«. Forenzika po tolikih letih ni mogla ponuditi dokončnih odgovorov. A tudi negotovost je včasih informacija.
Primer brez zaključka
Leta 2018 so preiskovalci v okviru ponovne preučitve smrti Natalie Wood Roberta Wagnerja označili kot osebo, ki je zanimiva za preiskavo. Ta oznaka ni pomenila obtožbe in nikoli ni prerasla v formalni kazenski postopek, a je jasno pokazala, da uradna razlaga dogodkov iz leta 1981 ni več nedotakljiva. Robert Wagner nikoli ni bil obtožen in tudi danes zoper njega ne poteka noben sodni postopek; primer uradno ostaja odprt. Wagner je še živ in danes živi umaknjeno zasebno življenje, daleč od hollywoodskega blišča, kar celotni zgodbi dodaja še en plast nelagodja. Prav ta odprtost, več kot štiri desetletja po tragediji, razkriva, kako malo dokončnih odgovorov je bilo v resnici najdenih, in hkrati pomeni redko priznanje institucij, da pri nekaterih zgodbah resnica ostaja nepopolna, razpršena med pričevanji, molkom in časom.
Običajno se primeri zaprejo, vprašanja potihnejo, mit prevlada nad dejstvi. Pri Natalie Wood se to ni zgodilo. Morda prav zato, ker so bili vpleteni ljudje, ki jih javnost pozna. Morda zato, ker je bila smrt preveč nenavadna, da bi jo bilo mogoče preprosto arhivirati.
Med zapuščino in senco
Največja krivica, ki se je zgodila Natalie Wood po smrti, je ta, da njeno delo pogosto stopi v ozadje. Njena filmografija priča o igralki, ki je razumela notranje konflikte svojih likov in jih znala prenesti na platno brez patetike. Bila je igralka, ki je tišino uporabljala enako močno kot dialog.
In prav tišina je tisto, kar je ostalo na koncu. Tišina med dejstvi, ki se ne povežejo v celoto. Tišina institucij, ki priznajo, da ne vedo vsega. Tišina zgodbe, ki se nikoli ni zares zaključila.
Natalie Wood ni postala legenda zaradi svoje smrti. Legenda je bila že prej. A način, kako je izginila, je to legendo ovil v senco, ki še vedno traja. Ne kot spektakel, temveč kot opomin, da za bleščico Hollywooda pogosto stojijo zgodbe, ki nimajo jasnega zadnjega kadra.
In morda je prav to najbolj tragično. Da ženska, ki je vse življenje igrala pred očmi sveta, na koncu izgine v temi brez odgovora, ki bi ji dal mir.
