Odraščala sem namreč v času, ko smo za komunikacijo s prijatelji, družino in sodelavci uporabljali stacionarni telefon. Tisti od Iskre. Rdeče barve. Naša domača številka je bila 31-958. Če je kdo klical iz druge regije, je moral dodati še 05 spredaj. Če sem koga želela poklicati, sem »zavrtela« številko. Da, dobesedno zavrtela, ker smo doma imeli še telefon z okroglo številčnico. Telefon je bil na hodniku, ampak zvok zvonjenja je bil zelo glasen, nisi ga mogel preslišati in sploh ne utišati. In če sem kdaj slutila, da bi me lahko poklical kdo, ki mi ni najbolj pri srcu, sem bratu Šandorju rekla, naj se oglasi on in pove, da me pač ni doma. V nasprotnem primeru sem se oglasila sama. Če me ni bilo doma, se nisem oglasila. Preprosto. In ker to še ni bil čas telefonskih tajnic, tudi nisem vedela, ali me je kdo sploh klical. To je imelo vsaj dve prednosti. Nihče se ni užalil, če se nisem oglasila. In lahko sem si domišljala, da me je nekdo najbrž klical in klical in klical, pa me ni dobil, ker me ni bilo doma. Oh, upanje je vedno obstajalo; tudi misel na nekoga, ki na drugi strani čaka s slušalko v roki. Predvsem v primeru meni simpatičnih. Vse je bilo bolj preprosto, skoraj minimalistično. Danes pa je zgodba popolnoma drugačna. Ne gre več samo za klice, temveč še za e-pošto, sporočila na Facebooku, Instagramu, TikToku, WhatsAppu, Viberju, Telegramu, Snapchatu … sem kaj pozabila? In predvsem za moje hitre prste, ki so pogosto hitrejši od možganov. In ja, velikokrat naredijo nekaj, česar jaz ne bi nikoli. Tudi prejšnji teden se mi je to zgodilo. Čeprav ves čas govorim, da je bilo prej drugače in boljše, sem tudi jaz več kot očitno odvisna od tega, ali mi bo kdo odgovoril, ali bo sporočilo samo pogledal ali pa ga sploh ne bo odprl. Ker danes ni več dovolj, da pošlješ sporočilo. Danes vidiš tudi, kdaj in ali ga je oseba pogledala, in to je v določenih primerih zares moteče. Potem pa, če odgovora ni takoj, nekateri postanejo – ali postanemo – tečni in pošljemo še deset novih sporočil. O tem bi lahko pričala tudi moj sin Nikolas in mama Lidija, a v njunem primeru gre »le« za moje skrbi. Skratka, v obdobju tehnološkega razcveta, kakršnega že dolgo nismo videli, smo postali praktično sužnji povezanosti. Poleg tega se mi je v preteklosti zgodilo, da me je kar nekaj ljudi »unfrendalo« – odprijateljilo, ker jim nisem odgovorila na sporočilo. Višek, sem takrat pomislila. Danes pa mislim, da bi se morali čisto vsi »odprijateljiti« in se dobiti v živo. Pogovarjati iz oči v oči. Tistega, kar se predvsem na Facebooku imenuje prijateljstvo, namreč ne moremo resno opredeliti kot prijateljstvo. To preprosto ni to. Vsi ti ljudje niso »moji prijatelji«. Mogoče bi morali na Facebooku spremeniti izraz »friend« (prijatelj) v nekaj drugega? Ko sem namreč nazadnje nekaj besno klikala, ker nisem dobila nobenega odgovora od osebe, ki sem ji pisala, sem jo po nesreči odprijateljila. In zdaj mi je zaradi te neumnosti precej nerodno. In potem nekdo reče: »Daj, pošlji nazaj prošnjo za prijateljstvo.« Ma, o čem sploh govorimo? Saj sva prijatelja – taka iz mesa in krvi. Samo na Facebooku je prišlo do kratkega stika. Skratka, kam smo prišli?! Spomini na moj rdeči telefon in številko, ki sem jo z veseljem zdrdrala kakšnemu simpatičnemu fantu, ostajajo. Danes pa sem, če me kdo vpraša za številko mobilnega telefona, skoraj zmedena. »Daj, daj, dodaj me na Facebooku.« »Ali pa na Instagramu.« »Če imaš iPhone z najnovejšim operacijskim sistemom, ga samo približava in sva že povezana.« Vse dokler ne pade naslednji »block«.