Na snemanje se je iz Slatin v Šmartnem ob Paki pripeljal kar s starim fičkom. Ne skriva, da živi drugače kot večina: brez televizije, družbenih omrežij in drugih sodobnih tehnologij.
Namesto tega prisega na tišino, mir, knjige in čas, preživet z najbližjimi.
Otroštvo v toplini doma
»Velik srečnež sem. Vsakemu otroku bi privoščil takšno otroštvo, kot smo ga imeli mi trije z bratom in sestro. Tu gre zahvala mojim staršem. Bila sta skromno vzgojena, nista imela najlepšega otroštva in nam sta želela dati vse, kar je bilo možno. Ne govorim o gorah sladkarij ali drugih materialnih stvareh. Tu mislim na ljubezen in vse, kar otrok potrebuje. Saj smo ušpičili kakšno neumnost, ampak so nam to znali oprostiti,« pripoveduje Marko.
Velik del otroštva je preživel v mamini šiviljski delavnici, kjer je pometal in prebiral gumbe.
Najhuje je bilo, ko je mama šivala za učiteljico. »Takrat sva se oba z bratom tekla skrit pod posteljo,« se v smehu spominja in dodaja: »Ko sem na domačem dvorišču zagledal učiteljičin avto, ki sem se ga bal že parkirišču pred šolo, me je bilo seveda strah.«
Knjiga spominov
Za svoj 40. rojstni dan si je Marko podaril posebno darilo — knjigo avtobiografskih zgodb iz otroštva. »Rokopis je nastajal dve poletji, na vsakem dopustu. K pisanju ga je spodbudila žena Irena. »Res sem ji zelo hvaležen, ker življenje teče dalje in res pozabljamo na stvari, ki so se zgodile. Rojevajo se novi spomini, stari pa počasi bledijo,« dodaja.
Življenje brez ekranov
Marko je še mlad, a nekako stara duša. »Tudi sam večkrat rečem, da bi rad živel v tistih časih, ko sta bila mlada moja starša. Ko gledam fotografije, ko poslušam zgodbe, se mi zdi, da so se oni imeli lepše, kot se imamo danes mi v tem norem, divjem svetu.«
Že šest let doma nima televizije. »Z ženo sva imela televizijo, potem pa se je pokvarila. Serviser je ocenil, da se je ne da popraviti in da morava kupiti novo. Tega pa nisem želel, žena pa tudi ne. In zdaj sva že šest let brez televizije, ker sva se odločila, da se da živeti tudi brez. Tam, kjer je bil prej v dnevni sobi televizor, imava zdaj ogromno poročno sliko in tako včasih sediva na kavču in jo gledava.«
Marko ne mara gneče. »Bojim se množice ljudi in hrupa okrog mene,« pravi.
Čeprav je kot član ansambla pogosto pred množicami, se tam na odru počuti varno. Po napornih vikendih se najraje odpravi v gozd.
Z ženo znata ceniti tišino. »Zatopiva se vsak v svoje misli in sva tiho. In si pustiva vsak svoj tok misli. Ne brskava po telefonih, nisva na spletu in na družbenih omrežjih in potem nimava tistih informacij ‘poglej, kaj se je zgodilo’. Nisva obsedena s tem, da morava biti obveščena vsak trenutek o neki stvari, ki se je nekje zgodila.«
Zvest domačim koreninam in glasbi
Marko je močno navezan na domače kraje. »Tam se je rodil moj oče, tam še vedno živita moja starša. Na tistem gričku smo vsi, vsi, ki jih imam rad, in tam sem najraje. Ženo sem našel na sosednjem griču,« pove z nasmehom.
Z veseljem dela tudi v vinogradu. »Ravno preden sem se odpeljal na snemanje, sem dal še trti piti,« pove in opiše star običaj, ki ga še vedno ohranjajo po trgatvi.
Že več kot polovico življenja je zvest član ansambla Spev. Sočlani so zanj več kot prijatelji – prava glasbena družina.
»Ko smo mi začeli, so bile aktualne plošče in kasete. In danes so spet aktualne plošče,« pravi Marko.
Spremenilo pa se je občinstvo: »Smešna in žalostna sprememba pa je to, da ljudje najprej vzamejo telefon, nas snemajo in pri tem gledajo samo skozi skozi ekran. Ampak jaz vsakemu rečem, pa saj imaš na YouTubu sto takšnih posnetkov, mi smo pa zdaj tu, v živo!«
»Časa imamo vsi enako«
Na vprašanje, kaj mu v življenju manjka, odgovori preprosto: »Časa. Za vse stvari, ki bi jih rad počel,« in takoj doda: »Ampak časa imamo vsi enako, ne smemo tarnati. Samo vzeti si ga je treba.«
Spoznajte Marka Berzelaka v povsem drugačni luči — kot človeka, ki zna ceniti mir, domače korenine, iskrene odnose in preprostost življenja brez digitalnega hrupa.
V oddaji Iskreno z Majo Oderlap,ki je na sporedu vsako sredo ob 20. uri na TV Veseljak Golica.
