... v režiji Jerneja Lorencija in v upodobitvi Tamare Avguštin in Gregorja Zorca. Ustvarjanje gledališke adaptacije ene najbolj pretresljivih zgodb slovenske književnosti je Lorencija vznemirjalo že dlje časa. O umetniškem konceptu je na novinarski konferenci pred premiero povedal: »Pretresljivo in boleče je bilo delati ta roman, ta gledališki križev pot, ki ima v sebi žalost in blagost. V mojem srcu je ta uprizoritev del diptiha: prvi del je Boj na požiralniku, ki je nastal pred dobrima dvema letoma v Prešernovem gledališču Kranj in prikazuje trpljenje Dihurjeve družine, tu pa sta Francka in njen križev pot.« Režiser je poudaril, da gre za predstavo »revnega gledališča«, v katerem so skušali predstaviti križev pot. »Ob tej žalosti čutim tudi blagost, milino – predvsem zaradi Tamare, Grege in celotne ekipe. V nekakšnem sendviču žalosti in blagosti razpiramo prostor, da bi Francka lahko prehodila to težko pot.« Ob tem je opozoril na moč glavne junakinje: »V Francki je neka moč, ki ji jo precej zavidam – moč Franckine matere, ženske, človeka. Globoko v sebi čutim, da je smiselno, da to počnemo, in ko tako čutim, sem že precej zadovoljen.« Sodeč po odzivu občinstva, ki je predstavo (z izjemo nekaterih dijakov) spremljalo zbrano in prizadeto, mu je to tudi uspelo.
