23 let po prvem delu je sporni režiser pogrel svoje občutke med ljubeznijo in sovraštvom do finančnega žonglerja Gordona Gekka ter mu postavil ob stran ne le mladega učenca, temveč predvsem hčerko. V intervjuju dvakratni oskarjevec za režijo (Vod smrti, Rojen 4. julija) govori o denarju in družini ter citira svoje filme.

Gospod Stone, vaš oče je bil borzni posrednik na Wall Streetu. Kaj ste se naučili od njega?
"Očetovo poštenje in njegova vera v kapitalizem sta me zaznamovala. Oče je 50 let delal na Wall Streetu in se venomer čudil, zakaj nihče ne posname dobrega filma o svetu financ. To me je tedaj motiviralo, da sem posnel Wall Street, resnično je ta svet borzništva privlačno okolje za filmsko platno. Vendar se je že v osemdesetih letih v osnovi spremenilo: Gekko je torej nasprotje mojega očeta, amoralna baraba, predstavnik generacije pogoltnih posrednikov, ki so spodrinili ljudi, kot je moj oče. V filmu pride Gekko iz zapora in igra kratek čas čisto na vrhu. Ledeno hladno in preračunljivo."

Kljub temu je Gekko s prvim filmom postal prava ikona.
"V ZDA in bržkone tudi drugod po svetu občudujejo zmagovalce, amoralnost gor ali dol. Sam se bolj identificiram z nasprotnikoma, v prvem delu je nasprotnika igral Charlie Sheen in v drugem Shia LaBeouf. A da Gekko zbuja naklonjenost pri gledalcih, lahko razumem. To so isti mehanizmi kot pri Tonyju Montani, gangsterju v Brazgotincu, za katerega tudi navijaš."

Vendar ste Gekku v drugem delu dali priložnost, da marsikaj poravna.
"V bistvu je to značilna Gekkova kupčija. Deset odstotkov vrne, da je udeležen v družinskem življenju. Zanj je to dobra menjava, vendar nisem prepričan, ali ima Gekko srce. Morda ga ima malo več kot v prvem filmu, kajti zapor ga je spremenil. Toda može, kot je on, sem spoznal na Wall Streetu in prepričan sem, da človečnost v njihovem življenju ne more imeti prostora, če hočejo biti na vrhu. Gre za denar, zmago, obsedenost. Človek z dvomi, kot je denimo Richard Nixon, če ostanem pri junakih mojih filmov, tam ne bi veliko dosegel."

Če se lotite tako aktualne teme, kot je finančna kriza, ali ne tvegate, da vas resničnost prehiti?
"Ne, v filmu mi namreč sploh ne gre za krizo leta 2008. To je samo kulisa. V središču je šest ljudi, ki kupčujejo z denarjem, ljubijo in varajo, vse v okolju newyorškega finančnega centra. Vse, kar povem, še ni zastarelo. Ko se bomo čez leta ozrli nazaj na prvi in drugi del filma Wall Street, upam, da bosta delovala kot opomnika o neki dobi borznega poslovanja."

Ali smo se dovolj naučili iz ravno prestane finančne krize?
"Po mojem bi morali pustiti, da banke propadejo. Seveda bi v svetovnem gospodarstvu nekaj let vladal kaos. Toda iz tega bi se lahko razvilo kaj novega. Nekaj dobrih bank, denimo iz Kanade ali tudi evropskih, bi morda vendarle preživelo, ker so zmerno in pametno delovale. Vendar bi se znebili vseh teh struktur in naredili prostor za mlade, sveže banke in novo mišljenje. Žal veljajo te stare banke za prevelike in preveč pomembne, da bi jih pustili propasti. Prevelik za propad – kako strašen koncept. Ameriške vojne v Vietnamu, Iraku in Afganistanu so bile preveliki projekti. In vemo, kaj je bilo iz tega: pogoreli smo!"

Finančna kriza je prizadela tudi enega od vaših filmov, kajne?
"Da, moj četrti film o vietnamski vojni Pinkville. Na Tajskem smo že zgradili kulise cele vasi, ko je tri tedne pred začetkom snemanja eden od investitorjev zaradi bližajoče se krize konec leta 2007 odstopil od sodelovanja. Projekt je padel v vodo. To mi je zlomilo srce."

Ne skrivate, da ste tudi sami kot investitor dejavni na borzi. Iz pohlepa?
"Ne, iz strahu. Skrbi me, ali lahko družini dovolj nudim. Imam tri otroke, ženo in dve nekdanji ženi ter mamo. To je precej ust, ki jih moram nahraniti. Vendar sem precej pasiven investitor. Kdor hoče resnično obogateti ali ostati bogat, se mora kot Gekko 24 ur na dan ukvarjati z denarjem. V filmu pravi: "Denar je kot ljubica, ki nikoli ne spi. Vso noč se moraš ljubiti z njo in spati z odprtimi očmi, drugače je zjutraj ni več."

V Hollywoodu in na Wall Streetu niso več posamezniki tisti, ki imajo vse niti v rokah, temveč anonimni skladi in banke. Zakaj ni tako v vašem filmu?
"Banke kot takšne je težko pokazati na platnu, ker so anonimne. Da pokažem zapleten sistem, mu moram dati obraz z liki, kot je lik Josha Brolina. Sem pač dramatik, zato se ljudem v svojih zgodbah ne morem odpovedati."

Ali si lahko predstavljate tretji del vaše sage o Gekku?
"Ne vem. Najprej upamo, da bo Michael Douglas prebolel bolezen. Na premieri v New York se je dobro držal, toda z rakom ni šale. Prihodnost je negotova, konec je vedno na dosegu roke, je pel že Jim Morrison v mojem filmu The Doors."

 Napovednik filma Wall Street 2: Denar nikoli ne spi najdete tukaj!