Revija stop
Film

Francis Coppola kot boter

Stop
29. 6. 2010, 11.04
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Znameniti hollywoodski režiser, scenarist, producent in vinogradnik Francis Ford Coppola pri 71. letih uživa sadove svojega dela.

Znameniti hollywoodski režiser, scenarist, producent in vinogradnik Francis Ford Coppola pri  71. letih uživa sadove svojega dela. Dobitnik petih oskarjev, za režijo, scenarij in produkcijo filma Boter II  ter za scenarij Botra I in Generala Pattona. Ni se mu treba več dokazovati in čakati na usmiljenje producentov. Zadnja dva  filma, Tetro in Youth Without Youth, je posnel v lastni produkciji. Zdaj ne potrebuje pomoči filmskih studiev; proračuni  njegovih filmov so  odvisni od letine njegovih vinogradov v Kaliforniji, kakor  pravi v šali.

 

 

Coppola  bo gotovo nekoč junak velikega hollywoodskega biografskega  filma, saj je bilo njegovo življenje zelo razgibano in razburljivo.  Začel je z mehkimi porniči  pri  Rogerju  Cormanu in  potem posneli »velike«  filme, kot so Botri, Prisluškovanje, Apokalipsa zdaj in druge, nekoč pa je imel celo svoj filmski studio, ki ga je moral zaradi zadolženosti  prodati.  Obdržal je svoj jaz in zdaj, ko snema s svojim denarjem, ki ga ni nikoli dovolj, dela v takih pogojih kot mladi režiserji,  zato se počuti  spet mladostno.  

K  občutku, da je  filmski boter a la Carleone, prispeva tudi njegova (širša) filmska družina. Njegova hčerka Sofia  Coppola je scenaristka in režiserka; oskarja je dobila za scenarij filma Zgubljeno s prevodom. Sin Roman je tudi režiser,  posnel je en celovečerec, veliko pa režira video spote; pa tudi piše scenarije. Z Wesom Andersonom sta napisala scenarije za nekaj odtrganih komedij.  Coppolov  oče  Carmine je bil skladatelj, sestra Talia Shire pa je igralka. Njen sin iz prvega zakona  Jason  Schwartzman, torej  Francisov nečak, je tudi igralec. Njegov nečak je tudi oskarjevec Nicolas Cage. 
Coppola pa zanika, da zdaj pri njihovem uspehu igra vlogo botra, saj trdi, da je ponavadi zadnji, ki izve za njihove projekte in da so njihovi uspehi samo dokaz,  da je bil nekoč njihov dober umetniški oče. Zdaj ga ne potrebujejo več.

Osebno Francisa Forda ne zanima komercialni uspeh njegovih filmov. Bolj  ga zanima, kaj bodo o njegovih filmih ljudje mislili čez dvajset let. Sicer pa je prepričan, da je v življenju počel stvari,  zaradi  katerih je  drugim žal, da jih niso poskusili. Vsi smo umrljivi in nobene nagrade ne dobite za to, da ste konservativni, je prepričan.

Revija Stop